Pikica velika…

Žabica žabonarska, dete moje milo…

Slišim te, iz dalje neke, radovanje tvoje,

z njim še ptica frfotava v nebo zapoje,

slišim te, čeprav ušesa le tišina para,

da zbudi se bolečina, druga moja stara…

 

Žabica žabonarska, dete moje milo…

Vidim te, obraz cvetoč, in oči sijoče,

skoznje sonce se razdaja, ko ogreti hoče,

vidim te, čeprav pogledu ni te poiskati,

le praznino, ki obkroža, mora si priznati…

 

Žabica žabonarska, pikica velika…

Kamorkoli se obrnem, vse na tebe čaka,

ko se čas, nemarnež stari, trudoma pretaka,

kot da draži, da nagaja, se megleno vleče,

ga ne moti, da krog njega bije koprneče…

 

Žabica žabonarska, pikica velika…

V meni si, pod kožo zlezla, tam se namestila,

ni razdalje, ki bližino to bi razdelila,

a kljub temu prek daljave želja gre leteti:

komaj čakam, da zares te smel bom spet objeti!