Tudi to je napredek…

Stopnji tveganja revščine in tveganja socialne izključenosti rasteta, prva znaša 13,2 %, približno 276.000 oseb, druga pa 14,4 %, približno 302.000 oseb… potemtakem je vsak sedmi državljan, bolj kot ne, socialno na meji ogroženosti, če ne že kar ogrožen, in bi bilo dobro vedeti, koliko je še tistih, ki niso daleč stran, a vseeno dovolj, da jih statistika ne obravnava…

 

Nekaj dni nazaj sem zasledil alarmantno vest, da so skladišča humanitarnih organizacij – prazna! Dobesedno izpraznjena, ne glede na to, da so potrebe po pomoči konstantne, vsakodnevne…

 

S tem v zvezi bi bilo zanimivo ugotoviti obseg državnega aparata, in še bolj zanimivo – taisti aparat skrčiti, da bi tisti preostali začeli malo bolj migati, pa četudi bi jim časa za počasnost zmanjkalo…

 

Zanimivo bi bilo ugotoviti vse dejansko nepotrebne stroške, ki jih, demokratično, kakopak, vrli cvetovi ljudstva povzročajo, medtem ko demokratizirajo…

 

Tudi bi bilo zanimivo ugotoviti kdo, če sploh, ter kdaj in kako je odgovarjal za to, ker se je popolnoma nezmožen in neodgovoren podal v (tudi) politično odločanje, pardon, zafuravanje…

 

Zanimivo bi bilo… da, marsikaj bi bilo zanimivo ugotavljati, in ugotoviti, ne nazadnje tudi to, po kakšnih merilih ugotavljajo razvitost, da o nekih napredkih govoričijo, glede na to, morda se motim, da zmore skupnost napredovati samo takrat, kadar se obseg njenih najšibkejših, najbolj ogroženih delov manjša, kajti – kaj pomaga, tistemu vsakemu sedmemu, to, da sme, zavoljo »napredka«, gledati polne izložbe, ko pa si v trgovino ne upa stopiti?! In…

 

Ko ob vsem pomislim še na državni dolg, ki je dejansko napredoval, še napreduje in tudi bo, v bodoče, takrat… ne, res, ne mi zamerit, a kaže, da sem preveč zaostal, da bi zmogel strokovnost silno dohajati!