Nerad
naprošam, zase sploh, v tem ne čutim sreče,
vsaka pomoč,
ki jo dobim, mi senco v dušo meče,
saj ni,
da ne bi šla toplit, vedriti mi očesa,
vendar –
je lepše lastnih rok dospeti do nečesa…
Če ni,
pač, ni, se vselej da brez tega vse prestati,
nerodno
je samo takrat, ko skušaš pridodati,
da svet
bi lep, nekoč, postal, in v dobrem se razkrival,
da
človek bi s človekom smel, v človečnem le sobival…
Za
druge prosil sem precej, nemalokrat beračil,
sem zanje
sebe v nič dajal, za hrbet želje tlačil,
dajati
mi nikdar težko bilo ni, sem dajal,
da bi
lepote vse sveta sebičnega spoznal…
Prositi
mi je zadnja stvar, težko mi vselej pade,
drugače
gledam na ta svet, drugačne mi navade,
a tu in
tam se pripeti, vsled višjega namena,
da v
lastnih spravim se očeh do tal, vse na kolena…
Denar
nikdar me ni lovil, nikdar me ni odrejal,
so višje
misli moja pot, le njim sem se podrejal,
a
včasih mimo prošnje ni, in ni, nikakor it,
kjer je
nezmožnost vrh vsega, pa ni sveta slavit…
Ni komentarjev:
Objavite komentar