Drevo

Leta, že desetletja le stoji,

priča, o tem, kar  si želi,

šlo bi, morda bi šlo, ko zmoglo bi,

nekam v daljave, nekam v neznano,

nekam, kjer trave veter ubrano, toplo gladi…

 

Zbuja, vsaka mu pomlad moči budi,

žene, mu življenje zabrsti,

išče, z vejami želi v nebo poti,

se ne predaja, vselej poskuša,

a vedno ostaja zemeljska duša, ne poleti…

 

Želje, skaže želje svoje, vro na plan,

z njimi okrasi nek sončen dan,

vetru jih zaupa, da jih, daleč stran,

kolikor znese, kolikor hoče,

nekam ponese, da tam cvetoče seže do sanj…

 

In le sanjari, le sanjari, čvrsto ujeto v okove,

v mislih prelepih, kakor ptica, poleti,

v vetru trepeče, šelesteče si zamišlja zgodbe nove,

pod drugim nebom, drugo Sonce mu žari,

tema mu vedno sanje ovije, na istem mestu, kjer je obstalo,

tam, kjer začeto svojo bo pot končalo…