Izborjena miza…

Že pred štirinajstimi dnevi sem nameraval to narediti, vendar nisem, pa sem se danes podal v akcijo…

 

Imava mizo, plastično, zunanjo, vrtno, in ta miza tri mesece, raje več, ni služila svojemu osnovnemu namenu, pač pa je bila – »pacaronska kuhinja«. Na njej je namreč Mala »kuhala« blato, in iz blata…

 

Zgornje plošče sploh ni bilo prepoznati, vsa v blatu, in prav tako »kuharski« pripomočki, od nekih kuhalnic, in posodic, do avtomobilčkov. Še več, vse, kar se je dalo z blatom napolniti, je tudi bilo napolnjeno, do vrha, pa sem danes poprijel za cev za zalivanje, in za gobico, pa – gremo na delo…

 

Prej, ko je bilo topleje, in toplo, ni bilo težav – bila je nagica, pa tudi, če se zmoči, nič hudega, se je sproti posušila, in jo je bilo potrebno, po zaključenem »kuhanju«, seveda, samo umiti, od nog do glave, zdaj pa, ko je ohladilo, in je oblečeno dete…

 

Saj obljubi, da bo pazila nase, da se ne bo zmočila, in tudi uspe paziti, a le minuto, dve, dotlej, dokler ji zbranost povsem k pacanju ne uide, pa… ne-vem-kolikokrat prekinjaj pripravo kosila, pomivanje posode, ali opravljanje nečesa drugega, pa umivaj in preoblači, da bo spet za nekaj minut v ne-mokrem, tako da zna biti to »kuhanje« sila zabavna stvar, ne samo da popestri čas, tudi živce na preizkušnjo daje…

 

Pa niti ni problematično to, da jo je treba pogosto preobleči, ali da se nekega perila nabere, jo je treba tu in tam umiti, ne, problem je v tem, da se znajo zdaj dnevi že tako ohladiti, in napovedano je, da se bodo v kratkem še bolj, da ni najbolj priporočljivo, za zdravje, biti v mokrih oblačilih. Že tako je prevečkrat prehlajena, in me niti slučajno ne mika, da bi neko pljučnico izzivala…

 

Kakorkoli že, boj dobljen, miza, znova, osvojena. Upam, da do prihodnjega poletja. In upam, da Male novonastalo dejstvo ne bo potrlo. Že itak imava neka »vremenska« pregovarjanja, ker bi takrat, ko je jutro hladno, v kratkih rokavih in spodnjicah na dvorišče, kasneje pa, ko se ogreje, obuva škornje in oblači plastično, nezračno pelerino…