Kar zlahka pade…

Oblak razprt je, poln solzá.

Jih dolgo je nabiral,

ko z vetrom je ubiral,

a zdaj solza vsaka – v blatu konča…

 

Snežinke drseče sivina rodi.

So jadra razpele,

da lažje bi smele,

a zdaj prav vsaka – v nič se topi…

 

Na veji nižine se nudi sladkanje.

Je zlahka dospeti,

le roki želeti,

pa da bo posegla v tisto – vsakdanje…

 

Na cesti ljubezen cveti.

Z vogala vzeta

nebesa obeta,

a kaj, hipec, dva, in – je ni…

 

Sijati ni travi

na trati brsteči,

a zlahka osreči,

ko zêleno pravi – v puščavi…

 

Čemu hrepenel bi po listu v jeseni,

ko pa ga v koraku je vse do goleni?!