Politik,
katerikoli, zagotovo ne. On jim je dober samo takrat, kadar jim nebesa
obljublja, in vsaj del obljubljenega tudi uresniči.
Bog?!
Daj no daj, čeprav vedo, da vse vidi, vedo tudi to, da je prizanesljiv, pa
počnejo popolnoma drugače, kot se njemu zavezujejo.
Nek
ideal?! Ej, zresni se! Edino »idealno stanje«, h kateremu nenehno hitijo, je
tisti njihov da-mi-je-boljše.
Denar?
Res je, pravijo, da je denar sveta vladar, vendar ne, tudi denar ni tisto, kar
jih usmerja in žene, čeprav…
Ja,
denar je tudi v njihovih rokah tisto, kar je bil namenjen biti, sredstvo,
vendar ne plačilno, pač pa sredstvo za doseganje vsega tistega, s čemer si
zmorejo nenehno obstoječo lakoto mašiti, iz kompleksov manjvrednosti izhajajočo,
s čemer zmorejo do neke svoje »pomembnosti«, v očeh sebi enake ničevosti,
dospevati, s čemer si domnevno kupujejo nek položaj, vpliv, moč, občutek
varnosti, tako da tudi denar ni tisto, kar njihovemu svetu vlada, pač pa…
Vladajo
jim – NAGONI! Ko, znotraj dejanske ali neke umišljene hierarhične lestvice, v
čredi popolne enakosti sebi boljše iščejo. In – ker v sebi ničesar ne
premorejo, s čemer bi bili drugačni od ostalih, in bi jim ostali to drugačnost
priznali, jo, morda, celo »spoštovali«, po njihovo, kakopak, morajo, kakor
sraka to počne, ko v gnezdu bleščavost nabira, do te svoje »pomembnosti«, do
tega, da so »večji« od ostalih, dospevati s pomočjo nečesa materialnega, nekih
dobrin, nekega imetja, pa naj bo to imetje sam denar (je, zanesljivo, na prvem
mestu), neka nepremičnina, avtomobil, blagovna znamka oblačil… ne nazadnje tudi
neko šolsko spričevalo, ali priznanje, nagrada, vse, pač, kar zmore zavist,
pardon, »spoštovanje« vzbujati, in njihovo zgolj čredno pripadnost za stopničko
višje, od ostalih, umeščati. V njihovih in v očeh ostale nevrednosti.
Sejem
ničevosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar