Takoj,
na začetku: Luka mi je simpatičen, rad gledam, kako se-igra-košarko, zavedam
se, da je izjemen, in tudi tekme reprezentance sem spremljal izključno zato, da
sem lahko njega gledal igrati, ampak…
Zmotili
sta me dve njegovi izjavi, dve njegovi razmišljanji. Prvo je bilo tisto, da bi
lahko bili na počitnicah, namesto na prvenstvu, drugo pa tisto o izkazani
nespoštljivosti. In oboje, seveda, pojasnim…
Najprej
o prvem…
Vsekakor,
da ni prijetno nekaj početi v okolju, ki tvojega početja ne podpira. O tem ni
dvoma, vendar – vse, kar se podaš početi, naj bi počel zaradi lastnega védenja
o pravilnosti početja, in to je tisto, kar te žene, da počneš. Potemtakem je
odziv okolja sekundarna, če ne celo povsem nepomembna zadeva, v odnosu do
samega početja (kako pa sam ta odnos doživljaš, to pa je izkaz tvoje
ne/dozorelosti, osebnostne), obenem pa – je nekdo kogarkoli prisilil, v to, da
je igral na prvenstvu, ali je šlo, morda, za povsem svobodno, osebno odločitev,
pogojeno IZKLJUČNO z nekimi lastnimi željami, oziroma cilji?! Mislim, da gre za
to drugo, potemtakem tudi za to, da si se sam odločil garati-za-vsako-žogo in
NE lenariti na plaži, pa ne vidim nikakršne osnove v tem, da zaradi tega, po
lastni volji sprejetega, garanja-za-vsako-žogo komurkoli, v podobah nekega bodisi
opravičila, bodisi očitka, pod-nos-mečeš.
In o
drugem…
Tam,
kjer šteje vsako prizadevanje-v-dobro, tam, kjer vsakdo po najboljših svojih
močeh prispeva, tam, kjer dejansko veljajo »pravila igre«, tam naj bi se
(dejanska) spoštljivost izkazovala dobesedno do vsakogar, ki si v-dobro-prizadeva,
to po-najboljših-svojih-močeh počne, ob čemer pravila-igre upošteva. Do
vsakogar, ne glede na zven njegovega imena potemtakem, če zastavim iz spoštovanja-pravil-igre
– tudi do sodnika(-ov)! Sodnik je namreč tisti, kateremu je podeljena dolžnost,
in pravica, da ugotavlja (ne)pravilnosti, NE igralec, čeprav…
Res je,
kakor igralci, tako sodniki, obstajajo najboljši, dobri, povprečni, slabi in
najslabši. Dejstvo.
Res je,
na konkretnem prvenstvu se sodniki niso najbolje izkazali.
Res je,
popolne objektivnosti pri sojenju ni moč doseči, potemtakem tudi zagotoviti ne.
Res je,
pod svojo kožo zmore biti tudi sodnik bolj/manj naklonjen nekomu.
Res je,
na to ne/naklonjenosti zmore vplivati tudi nek splošen igralčev odnos do
sojenja oziroma sodnikov (in Luka je znan po številnih ugovarjanjih).
Predvsem
pa je res tudi to, da – Luka (tudi kot kapetan ekipe), in vsak igralec, sme, in
mora, imeti pravico do ugovora (tudi sodniki niso nezmotljivi, tudi sodniki
vsega ne vidijo), vendar obenem tudi MORA vedeti na kak način oziroma KAKO bo
ta ugovor izrazil! In je priporočljivo, da to počne v okvirih nekega
samoobvladovanja, ne da bi sodnika bodisi podcenjeval, bodisi zasmehoval. Če
pričakuješ korektnost do sebe, potem moraš, si upam trditi, tudi sam korektnost
izkazovati.
Presojati
o tem, če si je nekdo zaslužil predhodno opozorilo, zaradi neprimernega svojega
odziva, ali je prav, da je nemudoma »tehnično« prejel, je tako, kot presojati o
tem, če nekdo pozna, in izvaja, pravila-igre, ali pa ga je potrebno med igro o tem
učiti! Luka namreč s košarko služi-kruh, na tem delu je že dvanajst let, več
kot dovolj časa, da bi ugotovil čemu je na igrišču on, in čemu je sodnik. In
tako kakor sebi dovoljuje stanje biti-igralska-avtoriteta na igrišču, tako bi
tudi sodniku moral dovoljevati, da je on, sodnik,
avtoriteta-ugotavljanja-dogajanj-na-igrišču.
Vem, se
tega dobro zavedam, da je (tudi) Luko gnala silovita želja po
(samo)dokazovanju. Vem, da tudi ima kaj dokazati, da je zares izjemen igralec.
Vem, da je bilo sojenje, vsaj po mojem ugotavljanju, pristransko, in v korist
nemške reprezentance. Vem, da je bila, s tem, slovenska oškodovana. Vse to vem,
a vem tudi sledeče – dokler Luka ne bo znal samega sebe (o)brzdati, v odnosu do
sodnikov, do takrat sme samo upati v to, da bodo le-ti do njega, in njegovih
odzivov, uvidevni, da bodo zanemarili lastno avtoriteto (katera jim je, tudi po
pravilih igre, dodeljena!) v korist njegove. Če drugače zapišem: ko bi Luka
zmogel tudi to urediti, pri sebi, bi mu bilo – krepko lažje, in bolje, svojo
igro, in njene rezultate, izkazovati na terenu!
Sicer
pa – tudi, če mu to ne uspe, bom še vedno spremljal njegova prizadevanja, ga
bom kot simpatičnega mi doživljal, in navijal za njegove uspehe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar