Hitijo.
Hitijo, da mi priletijo,
da bi
se za njimi v neznano podal,
in kot
bi želele jemati, se zdijo,
in
jemljejo, vzamejo, vselej, čeprav…
Da, res
je, po svoje mi dneve krojijo,
kaj dneve,
krojijo mi tudi noči,
nesramne,
in krute, se včasih zazdijo,
ko trudnosti
ni, da ob njih se naspi…
Vendar –
niso takšne, pa dam jim leteti,
gotovo se
niso brez želje podale,
in v
njej bi hotele mi vse razodeti,
in v
njej bi drugače mi pot popeljale…
In
zmorejo z dna me na noge pobrati.
In mi
odstraniti preteč nek prepad.
In
zmorejo pesmi v roké mi poslati,
v čutenju
vzbuditi cvetoč mi nasad…
Ne
ženem jih, ne, bi le sebe odganjal,
jih hranim
z življenjem, jim puščam nebo,
sem z
njimi rodil se, sem z njimi poganjal,
brez
njih bi me pravzaprav sploh ne bilo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar