Nikoli, nikoli, nikoli…

V zadnjih časih je moč slišati o tem, da bodo naprave, neka »umetna inteligenca«, nekoč v celoti samostojno opravljale dela, malodane vsa, razen…

 

Da, dan, dva nazaj, sem slišal, da ne bodo mogle nadomestiti nekih ročnih del, denimo, da nikoli ne bodo mogle – lepiti ploščic. Hm, izjemno »pametno« mišljenje, glede tega, da so že številna ročna dela prevzeli stroji, in glede tega, da pri teh ročnih delih ničesar drugega ni potrebnega, kot naučiti-se-izvajati, potem pa vse, bolj kot ne, rutinsko poteka, pa – če zna stroj sestavljati avtomobil, če zna, ne nazadnje, seštevati in odštevati, čemu, za vraga, tudi ploščic ne bi zmogel lepiti?! Samo ustrezen program potrebuje, ustreznih znanj se mora »naučiti«, pa bo lepil, kot za stavo…

 

Moti me, in to sila, govoričenje o umetni inteligenci, ker gre zgolj za umetno pamet, vendar – če ves svet »ve«, potem bo najbrž držalo, čeprav…

 

Ko bi vedel, ta svet, tudi to, da inteligenca NI samo neka podoba mišljenja, pač pa JE TUDI podoba ČUSTVOVANJ, JE SEŠTEVEK OBOJEGA, potem bi, morda – ne bil tako ne-umen, kot je…

 

Čustvovanja, pri inteligenci?! Daj no daj…

DA, tudi čustvovanja, velikokrat celo temelj, VODILO določenega razmišljanja, posledično tudi odločanja, ravnanja! Povsem banalen primer zapišem…

 

Denimo neko suženjstvo, ali nek »aparthajd«. Ne samo med sužnji, ali med zatiranimi temnopoltimi, tudi med pripadniki »bele rase« so bili POSAMEZNIKI, ki so se temu upirali, se zoperstavljali, še več, se izpostavljali, lastna življenja tvegali, za to, da bi spremenili, da bi odpravili krivice!

Absolutna večina »belih« je bila tiho. Čemu ne bi, bila, ko pa ji je prijalo imeti nekoga, ki bo zanjo delal, ki ji bo stregel, ne bo gneče na avtobusu počenjal… čemu ne bi bila tiho, ko pa je na račun drugega do lastnega ugodja dospevala?! Med vsemi »dobrimi«, »poštenimi« in »človečnimi«, kakopak. Obenem pa – »nihče pameten ne bo v osje gnezdo drezal«…

 

Omenjene posameznike je »gnalo« razumevanje sveta, gnalo jih je njihovo zavedanje o tem, da neko izkoriščanje, dolgoročno gledano, ne more voditi do zadovoljstva in izhajajočega miru, pač pa, nasprotno, v konflikte vodi, obenem pa jih je »gnalo« OBČUTENJE KRIVICE, »gnala« jih je bolečina, katero so doživljali ob stanju, sredi katerega so živeli. In tega občutenja krivice niso mogli drugače zaznavati, kot v podobi – bolečine. Ko pa se počutiš boleče… takrat je, bržčas, moč govoriti o čustvovanju!

 

Pravijo, tisti, ki »vedo«, da je razum-hladen, dočim so čustva-topla, celo to pravijo, da se tepeta med seboj. Lepo bi bilo, ko bi najprej karkoli vedeli o razumu, pa tudi o čustvovanjih, kajti…

 

Tudi razumen VE, da se ni pametno podati-v-osje-gnezdo, se ZAVEDA tega, da s takšnim podajanjem SEBI SLABŠA, utegne lastno življenje celo OGROŽATI, neposredno ogrožati, in se, posledično, zaveda tega, da bi bilo zanj bolje, ko se ne bi vmešaval, vendar – prav čustvovanja mu ne dajo miru, mu NE dopuščajo, da bi stal ob strani in le opazoval! Čustvovanja, temelječa na »malček« drugačnem pojmovanju sveta, na »malček« drugačnem vrednotenju, kot je obče, kateremu so vrednosti stanovanje, avtomobil, polna denarnica… skratka LASTEN želodec! Zna, razumen, določene zadeve imeti raje kot – sebe! Česar pa občost ni zmožna izkazati…

 

Kakorkoli – že pri sedanji »umetni inteligenci« ne vidim drugega, kot izključno zmožnost delovanja ZNOTRAJ SPROGRAMIRANEGA (razum, v svojem mišljenju, meja NE pozna, se ne pusti programirati!), potemtakem NE vidim neke možnosti, da bi na temelju spoznanega nekaj novega odkrival, kaj šele, da bi zaznal vsaj trohico nekih čustvovanj, in močno dvomim v to, da bi lahko neka mehanika, sestavljena iz kovinskih, plastičnih, kaj vem kakšnih materialov, zmogla do čustev dospeti! Da, lahko neki igrački, denimo otroški, vstaviš in smeh, in jok, in ne vem česa vsega ne, pa na razna stikala, ali senzorje, taisto povežeš, vendar s tem ta igračka še vedno ni zmožna čustvovati…

 

Še za kanček se povrnem k hladnemu-razumu in toplemu-čustvovanju…

Kadar razum UPOŠTEVA potrebe, želje, stiske nekih drugih, takrat menim, da mu nikakor ni moč hladnosti pripisovati. Kadar sprejema odločitve, ki zmorejo biti neugodne za posamičnosti, in tudi za sebe, a koristijo celoti, takrat jih ne sprejema z veseljem, pač pa z bolestjo, pa mu tudi ni moč dejati, da se kot hladen izkazuje, obenem pa…

Koliko topline je v, denimo, neki jezi, zameri, odklanjanju, maščevalnosti, neuvidevnosti, da ne zapišem besede sovraštvo?! Ne vem, če je pri tovrstnih čustvovanjih moč o čemerkoli drugem govoriti, kot o – hladu!

 

Da, naprava lahko »ponori«, »zbezlja«, začne, zaradi neke napake, takšne ali drugačne, po-svoje-početi, se, skratka, izkazovati natanko tako, kakor se sleherna pamet zmore, a da bi dospela do tega, da bi sama, brez vodenja in nadzora, zahtevnejše zadeve urejala, jih izvajala… ne, nikakor in nikoli! Do lepljenja ploščic že še, naprej pa samo v slabo…