Zame
velja, da sem »bogokleten«, če uvideven izraz uporabim, kajti težko bi bilo
moje mnenje, ali življenje, primerljivo z občim, kaj šele skladno, pa si s to »bogokletnostjo«
dovoljujem tudi konkretno obravnavati, vendar najprej dve stvari…
Prva.
Kolikor mi je znano, Francetov Prešeren neke posebne podpore svojemu življenju,
in ustvarjanju, ni imel, daleč od tega, njegovodobni janezi so ga znali tudi zasmehovati,
celo obtoževati, kajti bil je mnogokrat sam in predvsem svoj, pa se je kot takšen
tudi kazal…
Večen
problem podalpske osenčenosti, tudi danes ni nič bolje, ampak – pustimo napredne
stvari napredku, pa pri Francetu ostanimo…
Potemtakem
– nikakršne podpore, kaj šele trajne opore možakar ni imel, pa ne vem, če je
takrat bilo temu tako, na kakšni osnovi, predvsem moralna me zanima, seveda, je
postal, skozi čas, (največji) »slovenski« pesnik?! Slovenstvo z njim namreč
ničesar ni imelo, razen tega, da se je, hočeš-nočeš, v podtriglavju rodil
slovensko govorečima staršema. Pika. Ničesar več.
Nasploh
mi ni ljubo, kadar vem za takšna razvrščanja nekih posameznikov, ki so zaradi
svojega izstopanja iz brezličnosti mukotrpno dospevali do nekih rezultatov,
očitno samo za to, da se danes takista brezličnost – z njimi hvali, in je nanje
( = nase!) »ponosna«, pa… menim, da bi bilo bolje, ko bi govorili (tudi) o
Francetu kot v slovenščini pišočem pesniku… in naj kar svoj ostane, pa njegove
mamke in atija! Dobro, tudi poeziji, kateri se je zapisal, ga ne kaže
odtegovati.
Druga. Povsod,
pardon, malodane povsod ugotavljajo neke spremembe, neka doseganja, povsod neke
meje premikajo (kadar jih bebavost ne ruši, kakopak), in, banalen primer, v
športu nov rekord z vrha umakne prejšnjega, postane nov »največji«, le pri
zadevah, kakršna sta tudi Francetov Prešeren in Ivanov Cankar, le pri takšnih
zadevah že od nekdaj velja, da sta »največja slovenska«. In to velja zato, ker
ju je »ljudstvo«, pardon, lažem, ker so ju »ljudski pooblaščenci«, neki pač,
kot takšna ustoličili. Zapermej in na vekov veke amen! Potemtakem…
Na
področju pisanja v Deželi ničesar novega ni moč pričakovati, ničesar, kar bi se
vsaj približalo, kaj šele ogrozilo zakoličeno ustoličenje. Nikoli, ker…
Tudi tu
moram vsaj z različnih zornih kotov, pa zapišem:
a)
ker
v bistvu določenih del, zlasti na področju ustvarjanja, lahko umetniškega ali
znanstvenega, NI moč primerjati, jih ni moč z istimi metri meriti;
b)
ker
je hudič, kadar delo, še posebej vrhunsko, ugotavlja nekdo, ki niti podobnega
zmožen ni izkazati (da, pravijo, da kritiki običajno postanejo falirani
ti-in-ti), in, ker je v »bistrini« svoje betice tako »vedoč«, da mu celo neka
dokončna, absolutna, za vse čase veljavna stanja obstajajo;
c)
ker
je bilo nekoč, ko je bil redek vsaj osnovno pismen, in še redkejši pišoč,
težje, kot je danes, ko je slehernik »izobražen« in je manj tistih, ki nobene
knjige niso izdali, kot tistih, ki so jo (pa čeprav na po-tekočem-traku-tisk
izkazane)?!
Ne vem,
a sam bi se zgrozil, ko bi menil, da je bil najvišji vrh že osvojen, pa v
bodočnosti, razen doline, ničesar več za plezanje ni…
Kakorkoli
že, meni, »bogokletnemu«, Prešeren ni največji slovensko-pišoč pesnik, pač pa
bi na njegovo mesto umestil – Menarta. In pojasnim čemu, čeprav dvomim, da bo
pojasnilo razumljeno…
Res je,
Prešeren je pisal sila umetelno, tega ne kaže oporekati, bil je mojster pisane
besede, lepo je tekla, v dovršenih svojih besedah, vendar… ne vem čemu, a
njegovi zapisi mi delujejo dokaj hladno, temu ustrezno neprepričljivo, vsaj za
karkoli drugega kot za – dovršeno obrt! Dočim pri Menartu…
Ko
berem njegovo poezijo… mejduš, silna »preproščina« veje iz slehernega verza,
vendar »preproščina« z izjemnim izraznim bogastvom, obenem z globino, in s
toplino, tako »mehko« so črke izpisane, da bi pomislil kako so kar same-od-sebe
tekle na plano… tako preprosto, da bi marsikdo dejal to-bi-tudi-jaz-znal..
Da,
tekle so same-od-sebe, čeprav je to nek poseben samo-od-sebe, in temelji, pravzaprav
je le vrh neke gore, na obilici preddela, potemtakem na rutini v smislu
(ob)čutenja in vsebine, in načina njenega zapisovanja, temelji na bogastvu
mišljenja in čustvovanja, in za tak način pisanja je značilno prav to, da
pisec, če v prispodobi zapišem, samo roko posodi, da v njej pero sámo teče…
Vidiš,
Prešernovi zapisi pa me spominjajo na tiste današnje pisce, ki imajo celo nek
svoj delovni čas, in urnik, in vedo kdaj bodo začeli, ter kdaj končali, in pri
takšnih je pisanje nič več kot zgolj – obrtno udejstvovanje! Razpolagajo z
ustreznim materialom (z neko zamislijo in določenim fondom besed), razpolagajo
z orodjem (v podobi naučenosti pisati), pa – hajd na delo, in hajd na odmor, ko
se tako zahoče. Tisti pa, ki ve kaj je zares pisanje, kaj je zares »loviti«
navdih, iskrenost oziroma spontanost, tisti pa ve, da ne odrejaš ti svojega
časa, pač pa čas tebe, in da ne poveš ti besedi, kdaj jo boš zapisal, pač pa te
zna beseda tudi sredi noči vreči iz postelje, da se ji do jutra, ali še dlje, v
služenje daš. In samo spontanost, obarvana z navdihom, je dejansko umetnost,
vse ostalo pa je naučiti-se-in-izvajati!
Nerodne
zadeve so s temi, in podobnimi opredeljevanji, še nerodnejše, kadar želiš, v
pomanjkanju samega sebe, in prek drugega, sebe povzdigovati, nerodno je, kadar
zakoličiš, da časa sploh ne boš več upošteval, pa – sam ne bi praznoval »Prešernovega
dneva«, če že, in mislim, da bi bilo prav, bi praznoval bodisi dan umetnikov,
bodisi dan umetnosti… pri čemer bi, kakopak, vsem prislinjenim obrtnikom tisti
šic, beži, izrekel…
Ni komentarjev:
Objavite komentar