Ob plošči…

Danes mi je Oliver pokazal sliko spominske plošče, obstoječe v zagrebški frančiškanski cerkvi, ki pripoveduje o tem, da so tam pokopani ostanki blagorodnega Vendelina Vošnjaka. Ko je ploščo videl, in na njej priimek, je ugotovil, da mi mora informacijo o tem posredovati…

 

Nekaj malega sicer vem o Vendelinu, enem svojih prednikov, pa še o kom izmed njih, tako da mi česa bistveno novega ni mogel razkriti, pa sem mu jaz o omenjenem določene zadeve povedal, da mu je njegov pomen postal razumljivejši. Ne nazadnje – če si ga Hrvati prilaščajo, če je sestavni del njihove zgodovine, če je kandidat za svetnika, potem, bržčas, ne škoduje, če tudi sosed o njem ve, vsaj nekaj…

 

In sem mu pojasnil, da sem tudi s tistimi Vošnjaki, do katerih zmore prek spleta dospeti, v sorodstvu, in vsi so, z nečim že, prispevali, ali to vsaj skušali početi, k boljšemu jutri, za cel svet, ne zase. »Pa ni nič čudnega, da imaš tudi ti mene, bedaka, za soseda,« sem se pošalil. Sicer se po dosežkih s predniki ne morem primerjati, razen v tem, da skušam človeško vztrajati sredi česarkoli-že-zasmrajenega, in se tudi ne zanašam na podobno obeležje, s kateregakoli področja, a vsaj to vem, da jim tuj ne bi bil, in bi me zlahka kot svojega, med seboj, obdržali. To pa je tudi nekaj, meni vsaj, in…

 

Ob tem sem se spomnil na starša, ki sta (tudi) bila priči mojega pesniškega rojevanja, za ostalo sta prekmalu umrla, ter zlasti na sijaj z očetovega obraza, ki je za odtenek zrasel vsakokrat, ko mu je nek njegov pišoč prijatelj moje zapise pohvalil, in so celo znotraj stanovskega društva moje ime poznali… medtem ko sem sam trdil, da zgolj zapisujem, da nisem pesnik…

 

Takrat, ko sem tako trdil, je bilo celo za odtenek lažje, nikogar nisem potreboval prepričevati, braniti, pred nekom, svojega početja, danes, ko pa imam za seboj lepo kilometrino, pa se pripeti, k sreči poredko, da moram tudi to početi. In se kot popolnoma resnična izkazuje tista, da vse, kar je majhno, in nikdar ne zmore zrasti, vleče navzdol, k sebi, vsakogar, ki bi vsaj za ped nad njihove glave dospel.

 

Vsak je svoje sreče kovač, a vsi hitijo biti po nakovalu takrat, kadar je le-ta količkaj vredna. A na srečo se sreča zlahka ne da, pa se ne pretirano gosto iz svoje odmaknjenosti prikaže…