Po tem izvem kaj bom potem…

Tako, pa je natečaj dospel v prvih petsto nabiralnikov, s čemer sem izrabil dnevno kvoto pošiljanja, katero mi administrator dovoljuje. Še jutri in pojutrišnjem, in bo vsaj ta del, glede obveščanja oziroma vabljenja k sodelovanju, zaključen. Zame za vselej, glede na to, da se bom prihodnje leto, na zaključni prireditvi, domnevam, poslovil od dogajanja…

 

Mešani so občutki. Po eni strani prija vedeti o tem, da se bom neke ogromne obveznosti, ogromne količine dela znebil, po drugi strani pa je Rima raja en izmed mojih »otrok«, s katerim sem dodobra povezan celo leto več, kot pa vse skupaj poteka. Šestnajst let, potemtakem. Čas, v katerem sem skušal, tudi s tem, okolju pridodajati, danes pa ne vem koliko mi je to sploh, v čemerkoli, uspelo…

 

Kakor pri vsem svojem delovanju v odnosu do okolja, družbenega, sem tudi pri tem več razočaranja spoznal, kot nekega veselja, vsaj zadovoljstva. Bi bilo nerealno drugače pričakovati, vedoč, kakšno to okolje je. A sem pričakoval, priznam, krepko več, celo sanjaril sem, ko sem s pobudo za festival naokoli letal, o nečem velikem, o nekem celotedenskem dogajanju, o nekih delavnicah, in prireditvah, s pomočjo katerih bi bilo moč seznanjati se z ustvarjalnostjo otrok na različnih možnih področjih, od pisanja, do slikanja, kiparjenja, vendar – moram biti zadovoljen že s tem, da je moč v bogati, in v razviti, tudi kulturno, kakopak, državi vsaj do tega dospeti, do česar je bilo dospeto z Rima rajo. Pač, besede so eno, dejanja, žal, in običajno, nekaj povsem drugega…

 

Poznavajoč dogajanja v drugih okoljih, državah, sem si precejšnjo mero nezadovoljstva nakopal, s to Rima rajo, ob prejemanju in prebiranju prejetih prispevkov. Ne vem, če je samo hladnejše podnebje krivo za čustveno-miselno zavrtost, katero je že pri najmlajših moč ugotavljati. Ne nazadnje se tudi v Deželi večen-sneg topi. Kakorkoli že – samo v zavrtem zmore zavrtost upe v lepšo bodočnost porajati…

 

Od tega trenutka naprej, ter od petka dalje, ko bo pošiljanje natečajnega besedila zaključeno, smem do konca januarja, morda celo malček dlje, pričakovati relativno aktivno neko prejemanje besedil, in s tem v zvezi tudi ustrezno dopisovanje. A bo le-to vsaj razporejeno na štiri mesece in pol, in bo, glede na izkušnje, samo v zadnjem tednu, celo v zadnjih dveh, treh dneh, izkazalo nek svoj vrhunec, v katerem bo nabiralnik pokal po varih. A to sodi med lažje dele celote, najtežji se začne s trenutkom, s katerim krenem najprej v izbiranje, kasneje tudi v razvrščanje, da do trideseterice izbranih dospem. Vedoč, da izbor nikoli ne bo vsakomur všeč, a kaj, ko pa vsi ne morejo biti »zmagovalci«…

 

Če bog-hudič-in-ostala-druščina ne poseže vmes, se bom potem sredi maja podal lastno besedo prekršiti, prvič, in domnevam, da tudi zadnjič, in se bom na javni prireditvi prikazal. Se spodobi, da se osebno od svojega »otroka« poslovim. In že slutim, da bom, zaradi tega, kasneje neke očitke spoznaval, češ mi-smo-te-vabili-a-si-odklonil-tja-si-pa-šel, vendar bo to še najmanj pri vsem. Pač, nekateri bodo jezni name, morda celo bolj, kot že so, jaz bom preprosto pojasnil, potem pa naj po-svoje ugotavljajo, kot tudi sicer počno. K sreči mi niso vsa mnenja enakovredna, pa jih večinoma zlahka za hrbtom odložim…

 

Kaj boš pa potem počel, ko več Rima raje ne boš imel, sem že slišal, celo nekajkrat. Ne vem, tako kot vsi, hodil bom na izlete, obiske, v nakupovanja, v bifeje, ure in ure presedel pred TV sprejemnikom… šalim se, kakopak, prav nič se ne bojim tega, da tudi po zaključenem sodelovanju s festivalom ne bi znal določenih stvari početi, zlasti tistih, ki me, že od nekdaj, pri miru ne pustijo. Že za Vesolje, če ga bom moral sam v živetje spravljati, bo nekaj mesecev šlo, in morda se celo odločim, da z nečim podobnim nadaljujem…

 

Da, petnajst let. Celo več kot tretjina celotne delovne dobe. Odložene v neko preteklost ter, tu in tam, v spomine. Da mi bodo, če bo tako naneslo, tisti vsaj-nekaj-si-poskušal-vsaj-nekaj-si-naredil govorili. Je lažje, meni vsaj, če vem, da nisem samo zato, da jem in izločam. In gledam, da mi bo lepo. Pravzaprav…

 

Ko pomislim, mi je še najlepše bilo takrat, ko sem si prizadeval, za nekaj, ko sem počel, se praviloma soočal z raznimi težavami, da bi jih odpravljal, in odpravil, medtem ko se na koncu poti, takrat, ko želeno dosežeš… da, seveda se pojavi neko zadovoljstvo, pa ne neposredno zaradi samega dosežka, kolikor zaradi spoznanja, da si ga zmogel doseči, a to zadovoljstvo še zdaleč ne doseže zadovoljstva same poti, obenem pa dokaj hitro izpuhti, ker že nekaj novega kliče, da v ukvarjanje dospe. Vem, vem, težko je razumeti tistim, ki bi brez truda do izplena prispevali…

 

Že ko bi se delu nekih prošenj po prevodih odzval, bi si nekaj let početja zagotovil. A se ne bom, vsaki in vsem zagotovo ne, le določene, ki me bodo prepričale, bodo smele skozi moja vrata. Takšnih pa zmore biti, po do sedaj spoznanem, bolj malo, če sploh. Me pa mika, resda sicer občasno, redkokrat, da bi v obratno smer krenil, pa bi, kakor sem to nekajkrat z Menartom, denimo, počel, določena svoja besedila prevajal, čeprav… pri tem bi najprej moral smiselnost početja ugotoviti, za kar pa se bojim, da mi ne bo uspelo.

 

Kakorkoli že – lako ćemo! Če bo vprašanje o tem kaj bom počel v svojem preostanku edina težava, potem mi bo zlahka moč ugotoviti, da smem o nekem zadovoljstvu govoriti, da sem, končno, dosegel nekakšno »nirvano«, pa čeprav k njej nikoli nisem silil, in je tudi ne bi želel doseči, kajti – sila bedni morajo biti tisti, v bistvu ničesar omembe vrednega ne premorejo, ki zmorejo spokojno, v zadovoljstvu lastne sebičnosti, obstajati v svetu, kakršen je, in je tak prav zaradi njih…