Prefinjena pokvarjenost spravljanja-v-jarek…

Uvodoma napotek za prebranje naslovnih besed…

Besedo prefinjena je nujno prebrati kot preračunljiva, medtem ko pokvarjenost ostane pokvarjenost…

 

Malček nazaj sem prebral prijateljev zapis. Dolgo je deloval na nekem področju, pardon, tudi na njem, v času, ko je bila družbena »demokratizacija« na vrhuncu svojega pohoda, pa so mu, v tehnično-izvedbenem smislu, odvzeli možnosti njegovega delovanja. A njega niso uspeli »odvreči v jarek«, kot se je sam izrazil…

 

Poznam, na lastni koži sem takisto izkusil, to, da kadar »demokratom« ni všeč nasprotujoč jim glas, takrat mu, preprosto, preprečijo, da bi se oglašal. No, vsaj toliko mu omejijo možnosti izpovedovanja, da malodane brez glasu ostane…

Ne, ne, to ni značilnost samo »mladih, nerazvitih demokracij«, to je značilnost slehernega prostora in časa, v katerem lažni demokrati svoj po-moje uveljavljajo. Tudi v »razviti demokraciji« nek Tramp odvzame sredstva določenim javnim medijem, sredstva, s pomočjo katerih ti mediji sploh zmorejo (pre)živeti…

 

Pomislimo tako: obstaja cel kup nekih, ki govorijo drugače, kot govoriš sam, in ti njih govor ni ljub.

Obstaja tudi nekaj mest, možnosti, sredstev, prek katerih ti drugače govoreči širijo svoj glas. In teh sredstev je krepko manj, kot govorečih, pa so številčno krepko bolj obvladljiva.

 

Ko bi se govorečih posamično lotil, bi imel z njimi obilico dela. In s tem, ko bi svoje delovanje širil po obsegu, bi si, bržčas, na glavo nakopal tudi nejevoljo dela tistih, ki zgolj stojijo-ob-strani, vendar berejo in poslušajo. Če pa se lotiš treh, štirih, petih… medijev, svoje namere krepko lažje, in hitreje, izpelješ, obenem pa ti nihče ne more očitati, da si se kogarkoli osebno lotil, vsaj neposredno, seveda, pa…

 

Nekemu časopisu, denimo, odpraviš državno finančno pomoč, pa nima več možnosti delovanja, kajti – tudi, če so novinarji pripravljeni brezplačno pisati, da bi kljubovali posegu, da bi nek »prav«, kateremu, bojda, sledijo, še naprej zganjali, dvomim, da so tudi tiskarji, in vsi ostali, ki sodelujejo v procesu napisati-natisniti-posredovati-časopis-bralcu, pripravljeni takisto početi, delati brez plačila…

Lahko pa tudi drugače »demokratično«, kakopak, postopaš, pa če imaš tovrstno možnost, v časopisu zamenjaš uredniški odbor, in na odločujoče položaje namestiš tiste, ki bodo izključno po-tvoje.

 

Res je, v obeh navedenih primerih se neposredno NE lotijo tistih, ki ustvarjajo vsebino časopisa, pač pa se jih lotijo »samo« posredno, s tem, ko »zgolj« - ukinejo prostor, na katerem so ti imeli možnost izkazovanja svojega glasu. Po principu naj-kar-govorijo-itak-jih-nihče-ne-more-slišati…

 

Res je, v takšnem primeru nikogar nisi v-jarek-vrgel, ne, daleč od tega, da bi se kot takšen izkazal, samo… s tem, ko si mu odvzel vse možnosti njegovega delovanja, s tem si poskrbel, posledično, da se je ta, ki te je motil – sam v-jarku-znašel! Ko je spoznal, da so vsa njegova hotenja, vsa njegova prizadevanja popolnoma zaman, in s tem, ko je, posledično, ugotovil, da ničemur več ne služi, da je postal povsem nekoristen.

 

To so »čari demokracije«, ali pa tiranije, kakor želiš, tako in tako nobene razlike ni, tam, kjer primitivci svoj primitivizem izkazujejo, in širijo.