Ujameš
ptico, ki živi,
samo prek
svojega neba,
ker v
kletki se ti lepša zdi,
ker v
njej ti več veselja da…
In
potlej še poreči znaš,
da ptico
– rad imaš?!
Ujameš
dušo, ki želi
tako,
kot sama najbolj poje,
in
siliš jo, da spremeni
se v
tebi ljub, ne njej, po-tvoje…
In
potlej še poreči znaš,
da dušo
– rad imaš?!
Uvela v
kletki ptica bo,
in duša
prav tako…
In
potlej še poreči znaš
o tem
da – rad imaš?!
O, vem,
imaš, kako da ne,
vse tisto
kar ti ljubo je,
da le
po tvoje se godi,
da tebe
veseli!
Kjer je
sebičnost brez prestanka,
tam rad
imeti je – neznanka!
Ni komentarjev:
Objavite komentar