Trava…

Bijem jo, kratim pravice,

ona pa vztraja,

pa, kakor na krilih ptice,

se v nebo podaja,

bijem, sekam, mlatim, režem,

ona pa smejoča,

komaj dušo si privežem,

že v nebo je žgoča!

 

Bo po svoje, ne po moje,

se je odločila,

dokler zima v mraz ne poje,

vselej bo krenila,

jo neba prostranstvo vabi,

k soncu se podaja,

mene pa nevolja grabi,

kletev mi poraja…

 

In zastavljam, da zastavim,

da mi v nič uide,

da obup v spokoj pripravim,

že ko up vzide,

vse od nekdaj, pa do kraja,

le tako mi teče,

bolj se niču ne podaja,

bolj pekli, in peče!