Jutro
zbuja, val za valom se gosti,
prek
obale nežno morja dlan šumlja,
in
drobir nemočen v plesu zavrti,
preden
svoj dotik povsem razda…
Pozibava
čolnič se, z vrvjo ujet,
kot da
tožnost ga ovila je v nemir,
z
valom, čez gladino, rad bi šel letet,
vleče
ga povesti modre šir…
Ura
teče, čas beži,
peša
volja prek poti,
dan iz
dneva tone v noč,
ni, kot
je bilo nekoč…
Trud
izginja v svoj zaman,
prav
izkaže se zlagan,
zateguje
hlad obroč,
ni, kot
je bilo nekoč…
Vetrič
topel se v napevu je razvnel,
bor v
sencah svojih se zaman teši,
veje
rad, kot krila lahka, bi razpel,
a nikdar
zares ne poleti…
Z
brajde zadiši, obeta se lep dan,
kava
prija, misli vsaj za hip miri,
kos
privlekel frulo svojo je na plan,
z vrha
krošnje radost zadoni…
Ni komentarjev:
Objavite komentar