Ne
iščem več poti.
Sem
našel jo že davno,
spočetka
obetavno,
a kaj,
ko čas kazi…
Skoz
trnje, prek kamenja.
Naravnost
v zaman,
obilje nekih
ran,
a vsaj
gradi se, vzpenja…
Že res,
da vredno ni,
kjer vse
je goltajoče,
kjer
vsakdo sebi hoče,
a se
vsaj mirno spi…
Če
človek sem – človečno!
Pa kaj,
če je grenkó,
mi v
duši vsaj nebo,
in bo
ostalo večno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar