Ko
podaš se čas loviti,
da ti
ne bi ubežal,
znal še
bolje bo drobiti,
kot bi
se v posmeh podal,
on v
prazno ne mineva,
níkdar
ni prijatelj tvoj,
pa – ko
šteje, in odšteva,
le
odnaša te s seboj…
Jaz
pustim mu, da odteka,
mi tako
težav je manj,
mi v
obraz vztrajno seka
kup
sledi nekih spoznanj,
tu in
tam pa ga ujeti
mi za
drobec je vsaj,
da bo
znal, morda, zapeti,
ko ne
bo me več nazaj…
Ko
podaš se čas loviti,
vedi,
vse ti je zaman,
pride,
kar ima za priti,
tudi
tema čez ravan,
ni ti
upa, ni ti znanja,
je
prevara brez moči,
vztrajno
čas svoj tek poganja,
zgolj
zato, da ubeži…
Ni komentarjev:
Objavite komentar