V neskončnost malo…

Kjer tisti po-moje

v nedogled poje,

želeč sebi zgolj pridobiti,

tam le lažbeseda

o dobrem razpreda,

pravici pa dano ni biti…

 

Ni skupnosti sreče,

kjer vsak k sebi vleče,

v bistvu tam sploh ne obstaja,

le neko satovje,

v katerem zidovje

sebično nezmožnost sožitja razdvaja…

 

Kjer časi z vetrovi

nenehno so novi,

tam bistvo je slednje votline,

kamena je doba

od rojstva do groba,

v njej up vsak z lahkoto premine…

 

Želodec svetinja

gostem ne pogrinja,

mu zase je vedno premalo,

ne da se graditi,

kjer majhne so biti,

ker malo za vedno bo – malo ostalo!