Ne
štejem svojega imetja
v
podobah svétega denarja,
v
meni so poljane cvetja,
v
meni zna nebeška zarja,
in ni
mi vrednosti iskati,
da
polnil sklede bi praznine,
kar
mi je vedeti in znati,
dovolj
je, pa da lêt mi šine…
Ne
štejem svojega imetja
v
podobah svétega ničesa,
v
meni ptica zna do petja,
v
meni zmorejo čudesa,
in ni
mi v blato se podati,
da tam
laži bi maske zrl,
če
zmogel stati sem, obstati,
bom
svoj v svojem še umrl!
Ni komentarjev:
Objavite komentar