Vsakdo ima sebe…

Priznam, da sem, včasih, zgrožen nad samim seboj, glede tega, da mi je uspelo v nevednosti doživeti pozna leta, pa…

 

V svojih zapisih marsikdaj uporabljam besede, ki se občim zdijo samoumevne, in razumljive, in sem zavoljo teh besed tu in tam tudi opominjan. Tako sem tudi nedolgo nazaj doživel poduk, glede tistega imeti-sebe, o katerem tudi pišem, češ »vsakdo ima sebe, drugače tudi hoditi ne bi mogel«…

 

Prava razsvetlitev, zame, in mene, dejansko, je takšno pripominjanje, kajti doslej, v vseh svojih sedmih desetletjih, še nisem opazil kopice teles, ki mrgolijo naokrog, pa po takšnem poduku vsaj to vem, da so, čeprav…

 

Ko bi se bebec zavedal, da o določenih zadevah, ki so vsakomur, tudi otroku, v pogled dane, tudi sam vem, potemtakem vem tudi to, da ima vsakdo svoje telo ( = za nagone EDINI imeti-sebe!), bi, morda, kdo bi vedel, pomislil »kaj pa, če o nečem drugem govori?!« Obenem pa…

 

Obstajajo različne govorice. Med njimi je najbolj razširjena govorica neumnosti, kakor sam pravim občemu »jeziku«, in morda najmanj govorica filozofije, ki rada neko bit, pa bistvo, samozavedanje (in podobne »neumnosti«) omenja, in je priporočljivo – najprej vedeti o tistem, o čemer pripovedujem (kar je, resnici na ljubo, za nagone, za pamet NEMOGOČE), kajti šele potem mi zmore biti razumljiva tudi beseda, ki o tem govori, in šele potem zmorem vedeti, o čem govori tisti, kateremu skušam dopovedati, da ima-vsakdo-svoje-telo…