Ti, lažnivec, ti…

Ko bi dejal, da sem utrujen… senca bi se mi porogljivo nasmejala, in mi prišepnila »ti, lažnivec, ti«…

 

Dan sva zastavila pred šesto, na dvorišču sva, stoje, kakopak, več kot dve uri mirila malin nezaustavljivi kdaj-bosta-prišla, dokler nisva, končno, nekaj čez poldne, dočakala prihoda svakinje in brata…

 

Dve uri in pol sta bila pri naju, in malodane ves ta čas sem, spet na nogah, ugotavljal kam in kaj prej ter kako se čim bolj enakomerno na tri dele razporediti, kar mi ni, kakor po navadi, uspelo, kajti najnižje rasli prisotnosti je krepko največji del mene šel…

 

Ko sva ostala sama – kosilo sem skuhal med svojo raztrojenostjo, a se je izkazalo, da juha in njoki danes ne gredo v promet, pa je bilo treba tri četrt ure čarati, da sem sčaral neko kombinacijo, ob kateri smem trditi, da je Malo opravilo s kosilom, nato pa sem vse popoldne skušal v čim bolj ubogljivi svoji podobi streči njenemu maličanstvu, ob čemer sem nehal šteti stopnice, ki leže na poti med izraženo njeno željo ter izpolnitvijo…

 

Trenutno se je odločila, da bo neke nalepke lepila, povsod, kamor jih je lepiti, nase, name, na pohištvo, vrata… jaz pa sem do teh vrstic dospel, vedoč, da – če se bo čudež zgodil in bo ob desetih zaspala, bom takrat smel, domnevam vsaj, z aktivnim delom današnjega delovnika zaključiti…

 

Ne, danes nisem utrujen, sploh ne, dobesedno izžetega se počutim.