Mrak
se rojeva, prve zvezde se prižigajo. Na jasi, sredi prostranega gozda, daleč od
preostalega vesolja, zublji plamenijo. Malček vstran počiva dom na kolesih, dva
diha vstran že obledelo kljuse muli travo…
Le
nekaj duš krog ognja, duš, tistih, katerim pesmi pojejo v očeh, in jih vpijajo
s porami, ne z ušesi. Pod obrvmi nebesa, polna nekih iskric, ki komaj dočakajo,
da se smejo poroditi, v lepem, ali pa v grdem, vseeno, hitijo darovati krepko
več, kot bi jim zmogel vzeti…
Še
ptice onemijo, da jim pesem ne bi ubežala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar