… je
v preteklosti. Tudi bodočnost sem vanjo vrgel, in pustil za hrbtom, le njene
delčke s seboj vzel, da jih nosim, in oni mene, po poti, ki je več ni, čeprav
ostaja, vklesana v živo skalo, in nikdar več dosegljiva vsem tistim, ki so prek
nje smetili.
Ostal
sem brez vsega, obenem z vsem kar potrebujem, da smem ime do konca nositi, in
ga držati daleč stran od tistega, kar se zna predvsem s smradom izkazovati. Ko
bi še več bilo, bi že na pravljico spominjalo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar