Še
nikoli nisem slišal tistega »takšen si kot drugi«, ali onega »takšnih, kot si
ti, je kolikor hočeš«, še nikoli, niti v največji jezi sogovorca, niti v
najspretnejših lažeh lažnivcev, katere sem imel priložnost spoznati. Bi se bali
tako izreči, kajti laž bi bila preveč očitna…
V malo
drugačnih krogih sem se gibal, in živel, kot so običajni. V katerih so
dobesedno vsi drug drugemu enaki. Z navideznimi odtenki obarvani, odtenki,
odvisnimi od okoliščin, od nekih priložnosti, ki se ne želijo vsakemu enako
ponujati. In tudi v teh krogih si nisem našel od blizu podobnega, kaj šele
enakega, le od daleč je kazalo, da pa obstaja nekaj malenkosti, katere bi bilo
moč kot skupni imenovalec imenovati…
Ne,
nisem ga še spoznal, ki bi življenje zastavljal tako, kot sem ga jaz. Ki bi ga
živel na enak način, se mu enako zoperstavljal, enako v njem gradil, enako
sanjaril, snoval, želel in hrepenel, po enakem, ki bi se enako odpovedoval,
samemu sebi, svojim željam, celo potrebam, enako bremena, pa čeprav krepko
manjša, nase prevzemal. Ne, ga še nisem našel…
Ki bi,
pa čeprav samo za hip, odstopil od tistega najprej-moraš-sebe-imeti-rad, pa da
bi vedel, da vse ostalo ni radi njega na svetu, pač pa bi sam, morda, utegnil
pomisliti, če je sam radi sveta, pa da skuša svetu v prid. Četudi tako, da sebe
zanemari, pravzaprav predvsem tako, kajti drugače ne gre…
Že
nekajkrat sem slišal, od dveh, samo od dveh, ki malo bolje »poznata« mene, moje
življenje, njun »jaz tako kot ti ne bi zmogel niti en teden«. Priznam, prija
slišat, in priznam tudi to, da se je že pripetilo, da sem, poznavajoč konkretne
razmere, odgovoril z »ma, niti enega dneva, kaj šele tedna«. In ju, še vedno,
učim, naj mi nikar nekega vse-najboljše, ali pa naj-ti-bo-srečno ne želita, ker
se mi to sliši malodane zbadljivo, posmehljivo, pa čeprav vem, da ni tako
izrečeno, kajti – ko izgubiš vse, kar si mislil, da imaš, takrat ne vem, od kod
naj bi vsaj boljše, če že dobrega ne, črpal, na čem naj bi mi sreča temeljila,
takrat, pač, ko bi se odločila za nekaj svojih trenutkov prikazati…
Blagor
jim, ki v okolju, kakršno je, povsem nemoteno svoja živetja odpravljajo. Očitno
so dovolj primerljivi, s temi okolji, da jim niso moteča, vsaj toliko ne, da bi
jih do nezadovoljstva, trajnega, popeljala. Obenem pa znajo za tisti
najprej-sebe-rad poskrbeti, pa jim ne umanjka prizadevanj, da bi ga tudi
ustvarili. Na kakršenkoli način že, ni pomembno, ni razlike, vsaj vsebinske ne.
Da, blagor jim, čeprav jim ničesar, in v ničemer, ne zavidam, daleč od tega, ne
bi hotel njihove praznine živeti, ne bi želel obstajati samo radi tega, da
svoje obstajanje čim lažje, čim lepše odpravim. Me pa moti, priznam…
Moti
me, kadar zaslišim podobna-sva-si. Moti me, ker mi o tem govori nekdo, ki me ne
pozna, ki, resnici na ljubo, niti sebe ni zmožen videti, in o sebi vedeti, in
me moti, ker raje primerjam med izkazovanim, in izkazanim, kot pa med nekimi
domnevami, mnenji, izjavami.
Neko
vprašanje, ki se mi je v spomin vrinilo, mi je nasmeh priklicalo, namreč – se je
že zgodilo, da sem bil povprašan po tem, če se ne bojim tega, da bi me utegnili
imeti za domišljavega…
Domišljavega?!
In to tisti, ki se, v svoji neumni nezmožnosti, dejansko z domišljavostjo
izkazujejo?! Ko se precenjujejo, in to krepko, pa toliko, da se bogu ob rame ne
postavljajo.
Ne, ne
bojim se. Najprej zaradi tega ne, ker se na mnenja okolja požvižgam, ničesar
upoštevanja vrednega, v pozitivnem smislu, v njem ne videvam. Nato zato, ker
razlikujem med domišljavostjo in samozavestjo, ker vem, na čem temeljita, vsaka
na svoj način, seveda. Predvsem pa zaradi tega, ker – v življenju sem vselej
sila zadržano po novih zadolžitvah segal, pa naj so mi še tako dišale, v
okvirih neke samokritičnosti, nekih pomislekov v smislu bom-res-zmogel, obenem
pa sem od sebe krepko več terjal, kot od ostalih, in tako, kot sem znal grajati
njih, še bolj sem zmogel tudi sebe. Je pa res, da tisto, o čemer rečem, da
znam, da tisto, o čemer pravim, da zmorem narediti, da tisto tudi zares znam in
zmorem! Že mlad sem se imel za prestarega, da bi z domišljavostjo samega sebe
smešil…
Ma…
kako bi lahko bil domišljav, ko pa niti o nogometaših ničesar ne vem, ali o
junakih nekih osladnosti, niti malo nisem na tekočem z raznimi trači,
obrekovanji, ne vem kdo s kom, ne kje in kako, kaj šele, da bi o svetu karkoli
vedel… pa bi bilo sila drzno, ko bi se podajal med te številne neznanke, češ da
vem o njih. Ne, ne, raje takoj priznam, s tistim ne-vem neumnost, svojo,
pokažem, pa je mirna-Bosna…
Prekletstvo
je to, verjemi, in to kakšno, če zmoreš neke dejanske vrednote videti, in se ne
izkazujejo v denarju, pločevini, polnem želodcu, pa jim skušaš, na vse kriplje,
slediti, se po njih ravnati, ne prestopati meja, ki od nedopustnega ločujejo,
in to počneš v – svinjaku! Da, zares, v pravem svinjaku, v katerem sicer o
etičnem učijo, živeti pa mu ne dajo. Bi bilo pretežko, pravzaprav nemogoče, ker
bi bilo potrebno v popolno nasprotje od tistega, kar sama zasnovanost,
biološka, poraja…
Ne,
nisem domišljav. Sem pa desetletja potreboval za to, da sem od nekega
sebe-zanikanja do samozavesti dospel. In se ne pustim, priznam, kajti pri
resnici, za katero vem, da je, in kakšna, niti za ped ne popuščam. Že tako in
tako je krepko premalo, teh resnic, v obtoku, in…
Ne, to,
da sem samozavesten, to ne pomeni, da imam samega sebe rad – bentiš, kolikokrat
sebe, bebca, v materino pošiljam – daleč od tega, pomeni pa, da imam rad tisto,
čemur skušam slediti, tisto, o čemer vem, da brez njegovega zaživetja svet
nikoli ne bo niti za pikico boljši, nasprotno, samo slabši bo, potemtakem imam
rad svoja prizadevanja, v tej smeri naravnana, svoja delovanja, katera bi,
verjemi, ko bi imel rad sebe, svoje ugodje, že zdavnaj opustil, če sem jih že
zastaviti moral…
Nekoč
sem zapisal, da mi ničesar več ne morejo vzeti. Nimam težav s tem, da bi bil na
neko materialno vezan, da bi na temelju materialnega sebe vrednotil, pa bi znal
prestati tudi takrat, ko bi mi izpuhtelo to, kar v takšnih podobah imam, ampak…
še vedno bi, tudi v takšnem primeru, imel – sebe! Svojo podobo, svoj lik, svojo
preteklost in sedanjost, svoje vse tisto, v čemer okolje sploh ničesar vrednega
ne vidi, pa se ni bati, da bi mi jemalo, obenem pa – tudi, ko bi mi vzeli, kar
je, resda, nemogoče, pri njih, in z njimi, vzeto niti ene minute ne bi moglo
preživeti! Tako da, ja, tudi sam ne bi vedel kaj početi z neko, pa recimo,
kroglico, ki bi se v barvah in v likih spreminjala, neke glasove spuščala, se
po svoji volji ravnala, in bi mi jo nek marsovec v dar izročil, bi bilo
preveliko nasprotje, med tem marsovcem in menoj, med najinima svetovoma, med
najinima načinoma živetja, natanko tako veliko, kot je nasprotje med menoj in
okoljem, v katerem, zgolj fizično, živim.
Ne, ne,
tudi s tistim »ne bodi kot drugi« mi nikoli ni bilo postreženo. V bistvu, ko
nekoliko bolje pomislim – mislim, da bi bil krepko manj moteč, če sploh, ko bi
bil kot drugi.
