Krucifiks na deseto…

Jutri imam kontrolni pregled pri kirurgu, pa bi bilo smotrno, tako stroškovno, kakor tudi časovno, ko bi po pregledu tudi z nabavo opravil, vendar sem se odločil drugače, pa se v te namene danes odpravil v dolino, kajti…

 

Ne vem koliko časa mi bo vzel zdravnik. Ne vem, kje bom našel parkirno mesto, pod milim nebom in v nemilosti sončevih žarkov, ali, morda, malo težje, v neki senci, v kateri bo prav tako dokaj vroče. Ne vem, če bi vložki v hladilni torbi zdržali, ves ta čas, z neko kupljeno zamrznjeno hrano pa se ne bi igral, da se odmrzuje in zamrzuje, ker jo bo dete jedlo, pa…

 

Ma, bom kar danes skočil, sem sklenil, in pripravil vse potrebno, vključno z nabranim odpadnim papirjem in steklovino, kar sem s »pepijem«, nakupovalnim vozičkom, zvozil do garaže, bi bilo sicer pretežko, glede na moje trebušno-stanje. Pa tudi – danes bom bazen montiral, ga z vodo napolnil, in klor dal vanjo, doma pa ene same tablete nimam…

 

Kleti sem začel že pri vznožju brega, tam, kjer je eko-otok. Pardon, tam, kjer je poprej bil, danes pa – ene same sledi za njim! Hudiča, ko bi samo praznili, bi sproti zamenjali poln zabojnik s praznim, obenem pa bi vsaj en stal na mestu, zdaj pa niti enega ni, pomeni, da so zadevo prestavili…

 

Pomislil sem tudi v smislu bedak-kaj-pa-ne-bereš-obvestil, katere položnicam prilagajo, zagotovo so o tem kaj napisali! Da, priznam, ne berem jih, večinoma gre za bedarije, o zadevah tako in  tako zvem, slej ko prej, pa raje vržem, ne da bi pogledal. Prav… in sem se namenil v naselje, v vasico. Zagotovo so postavili otok nekje v centru, v bližini šole, vrtca, cerkve… a ga niso, nikjer v celem kraju ne duha ne sluha o ločenem zbiranju odpadkov. Kaj sedaj?

 

Odpravil sem se nazaj, proti domu, da bi preveril, če so zbirališče premaknili malo-bolj-gor, pa ga, v nepričakovanju istega, po poti nisem opazil. Tudi nič. Super, ni kaj, prtljažnik je poln, v hišo ne bom vračal, pa – če nekje ob cesti najdem priložnost, v redu, sicer pa bom nekaj več kot deset kilometrov daljšo pot prevozil in nabrano pustil na komunalnem odlagališču…

 

Na srečo sem takoj za tablo »Brežice« zagledal ustrezne zabojnike, ter v upanju, da me domorodci ne bodo z nekimi kopji in s sulicami preganjali, kot vsiljivca, ustavil. Očitno nikogar nisem (z)motil, pa mi je uspelo razrešiti vprašanje nabranega odpadnega…

 

Po Petrolu, kjer sem dotočil gorivo in plačal položnici za elektriko, sem se napotil naravnost v lekarno. Neko zdravilo me je tam čakalo, hkrati pa sem želel kupiti klorove tablete…

Dan… dan… imate klorove tablete… nimamo… kako naj rešujem vprašanje vode v bazenu… imamo neke podobne, namenjene hranilcem vode v prikolicah… dobro, mi lahko kaj več poveste o tem, kakšno je doziranje, koliko časa učinkuje… ne vem, veste, itak nimamo na zalogi, moramo naročiti… dobro, skočim čez cesto, v Sanolabor, morda mi bodo tam lahko pomagali, pa – če tam ne opravim, se vrnem…

 

Minuta za tem, Sanolabor: dan… dan… imate klorove tablete… nimamo… in to jih nimate prav v tem času, ko vsi neke bazene polnijo… ne, ne, mi jih že dolgo nimamo, veste, neko zagrebško podjetje nam je dobavljalo, a so ga že kar nekaj časa nazaj ukinili… a, zagrebško podjetje, ukinili so ga, kaj pravite, drugod po svetu pa ničesar o kloru ne vedo, ali vi ne znate novega dobavitelja poiskati…

 

Znova v lekarno. Zdaj vem glede tablet, sem slišal, učinkujejo dva tedna, in šest jih je v paketu…

Dobro, če delujejo dva tedna pri pitni vodi, ni vrag, da pri »bazenski« ne bi celo nekoliko dlje. Šest tablet, pravite?! Če potrebujem v prikoliški hranilnik dati eno… če zmorejo imeti v prikolici nekih, če pretiravam, dvesto litrov… pomeni, da bi jaz za bazenček, s skoraj dvema prostorninskima metroma vode, moral dati vse tablete naenkrat. Prav, tudi to bi šlo. Mi poveste ceno?

Šestdeset evrov…

 

Zasidral sem se, z rokama, za pult, da me ni odneslo. Šestdeset? Samo?! Pomeni, če moram dvakrat na mesec obnoviti vodo v bazenu, da me bo njeno razkuževanje, s temi tabletami, stalo samo sto dvajset evrov?! Veste, za ta denar lahko kupim štiri takšne bazene, kakršnega imam, pa…

 

Imamo tudi nek prašek, je izredno učinkovit, baje je moč malodane nemudoma po tem, ko ga date v vodo, taisto že piti…

To je pa enkratno, dobesedno čudovito, ne veste, kako ste me razveselili s tem podatkom, samo, je tako – ko je dete žejno, ji naredim sok, ali pa tudi, če pije vodo, za to je ne peljem v bazen, imava kozarce doma, tako da… tudi tisti požirek, ki ga med čofotanjem zajame, če zmorejo preživeti neke rečne, jezerske, morske vode, ni vrag, da tudi tiste, v kateri bodo, ob njej, njene bakterije plavale, ne bi preživela. Koliko pa ta prašek stane?

Tudi okrog šestdeset evrov.

A, dobro, veselju ne konca ne kraja. Poglejte, takole bova – jaz bom zdaj še do kmeta skočil, do zadruge, pa če tudi tam ničesar ne opravim, bom prišel po ta prašek.

Prav, samo veste, tudi njega nimamo, ga moram naročiti…

 

V Šparu sem se ustavil, da sem kupil banane, potem pa via kmetijska zadruga. Ni v centru, tako kot lekarna in Sanolabor, pač pa ima to pomanjkljivost, ležeča izven mesta, da je za pot do nje potrebno neko prevozno sredstvo, vendar…

 

Dan… dan… imate klorove tablete… večje ali manjše… hudika, sanja se vam ne, kako lepo ste me zdaj presenetili! Manjše, prosim… in me je dekle odpeljalo do neke police, mi tam pokazalo posodo s tabletami, približno kilogram jih je zapakiranih, in to po ceni – štirinajst evrov!

Ne vem sicer, koliko je v tem kilogramu tablet, a za eno polnjenje bazena bom potreboval eno samo, tako je vsaj opredeljeno v navodilih, potemtakem bi moral paket vsaj za dve poletji zadostovati. Pri kmetih štirinajst evrov za vsaj dve sezoni, pri centralnih pa… ko bi se po njihovo podal, mejduš, če ne bi bazena, še nemontiranega, kar nekam v kraj postavil…

 

Kakorkoli že… nabava o(d)pravljena, potrebe oziroma težave razrešene, vse že zloženo, kamor mora biti, izdatki zavedeni, celo malo sem se ohladil, med pisanjem tega besedila, pa zdaj, v miru, eno pokadim, morda celo dve, potem pa grem – postaviti bazenček in ga napolniti z vodo! In se že veselim trenutkov, ko bo Malo, v soboto, stopilo na dvorišče ter doživelo presenečenje…

V lažnem svetu…

Vsi imamo telesa,

da ljubezen gre v nebesa…

manjkajo pa neke duše, manjkajo srca,

manjka želja, da bi zvezde tkale šir neba,

vendar… ni se bati, bo veselo

dokler bo mednožje grelo,

dokler tam ljubezen neka

priča, da v njej – ni človeka!

 

Vsi imamo glave,

če za drugega ne, za zmešnjave…

manjkajo pa neke misli, manjkajo spoznanja,

manjka neka vsebina, da v njej ne odzvanja,

vendar… ni se bati, bo veselo

dokler bo povsod donelo,

dokler tam neumnost neka

priča, da v njej – ni človeka!

 

Vsi imamo želje,

z njimi šli bi po veselje…

manjkajo pa, ni lagati,

in v lažeh temnó končati,

um, in duša, in srce,

pa da pot človeško gre…

O nekem napačnem učenju…

Nekoč sem na nekem srečanju slišal »A vi ste tisti, zaradi katerega se morajo naši otroci vaše pesmice učiti«…

 

Učenje pesmic, na-pamet.

 

Izhajam iz osebnih izkušenj ter prav tako iz dejstva, da ni moč govoriti o tem, da bi bila poezija med občimi priljubljena. Tudi med odraščajočimi njimi ni. Ta literarna zvrst namreč terja nekaj, česar povprečje ne premore, zmožnost posrednega razumevanja in pa predvsem zmožnost čustvovanja, nekoliko drugačno od povprečne…

Dobro, že res, da je moč v marsikaterem domovanju najti neko pesniško zbirko, denimo Prešernove pesmi so sila praktične, a večinoma takšne knjige niso namenjene branju, pač pa so malodane obvezen inventar, s pomočjo katerega se da o lastni zavednosti, na primer, govoriti, ali kultiviranosti…

 

V verzih, sila preprostih, resda, sem se začel izražati še prej, preden sem se črke naučil pisati. Neke vrste igra je ubadanje z besedami, njihovo lovljenje, zlaganje, igra, po svojih značilnostih prej podobna nekemu šahu, denimo, kot pa nogometu. In ničesar pretresljivo presenetljivega ne izpovem, ko zapišem, da je šahistov krepko manj kot žogobrcarjev…

 

Da, že od povsem mladega sem imel rad pesmi, zelo rad. A so mi jih priskutili, popolnoma, in je to uspelo nikomur drugemu kot – učitelju slovenskega jezika, v osnovni šoli, kajti…

Krst pri Savici, na pamet se ga je bilo treba naučiti, od prve do zadnje črke, in bog ne daj, da bi se kjerkoli zmotil, ko si bil pozvan pred tablo, da svoje »znanje« izkažeš! Tudi, če si ga oddrdral, nič hudega, samo da si vse črke, v njih pravilnem vrstnem redu, izrekel…

 

Nihče ni smatral za potrebno, pri tem »učenju«, da bi se z ozadjem pesmi, z njeno vsebino ukvarjal. In ni bilo potrebno zavzemati nekega odnosa do (pre)branega, da bi se učil o tem, kako kaže pesmi brati, kje poudariti določene besede, kje upočasniti branje, kje zastati, za hipec, dva, ne, oddrdraj, pa bo dobra ocena, in »znal« boš tisto, o čemer zares – pojma nimaš!

 

Ko sem kasneje, leta za tem, govoril o takšnem »učenju« poezije, sem izvedel, da je namenjeno – urjenju spomina. S poezijo, z vrhuncem literarnega izražanja bi uril spomin?! In s tem »urjenjem«, ki nikomur ni ljubo, še dodatno odvračal od pesmi?! Kajti dejstvo je, da tisto, kar moraš, četudi te ne mika, samo še bolj odvrača, še bolj odtujuje. Ne moreš vzeti, na primer, telefonskega imenika, pa da bi z njim »uril« spomin?!

 

Kakorkoli že, to »urjenje« spomina in to pridobivanje »znanja« s področja literature, mi je poezijo priskutilo! In kar nekaj časa, v letih izkazanega, sem potreboval, da je vsiljen mi odpor do poezije poniknil, pa da sem, znova, začutil ne le željo, pač pa potrebo po tem, da verzom, rimam dopustim v sebi živeti…

 

Tudi na raznih nastopih, kjer nas je bilo več, pesnikov – večina je svoje zapise predstavljala na-pamet, jaz sem se vselej »opravičil«, na začetku svoje predstavitve, češ da nisem tako pameten, kot so moji kolegi, pa na-pamet ne znam, moram brati…

Da, tudi ob tem sem bil deležen nekih podukov, češ da je bolje, kadar občinstvu pesmi podajaš, gledati po dvorani, da imajo občutek neposrednega stika, vendar… jaz na takšne zadeve nisem hodil zaradi tega, da bi imela dvorana, polna neznancev, stik z menoj, pač pa z mojimi pesmimi, obenem pa – če napišeš deset pesmi na leto, potem ne dvomim v to, da se jih imaš tudi čas naučiti… obenem pa – ne pišem zaradi tega, da bi sam, ali kdorkoli drug, znal moje verze na-pamet, le kaj bi s tem… obenem pa – raje grem naprej, in pišem, pišem, kot pa da bi obstal pri nekem doseženem, pa mu s svojim na-pamet-znanjem nekakšne hvalnice izkazoval… obenem pa – jebat ga, a – nekako ni moč ne spregovoriti o neki samovšečnosti, takrat, kadar avtor teatralno s svojimi deli nastopa, prepričan v to, da ničesar drugega, omembe vrednega, razen njegovih zapisov, kakopak, ni (nekoč sem imel to »srečo«, na nekem druženju, da sem tri dni delil sobo z nekim pesnikom, ki – kadarkoli je odprl usta, in ni bilo treba nečesa dogovarjati, vselej so začele doneti njegove pesmi. In sem bil prvi večer še uvideven, čeprav mi je v zaspanost segal, po tem, seveda, ko sem že legel in ugasnil luč na svoji strani, ter skušal zaspati, ko pa je v drugem večeru zastavil… ej, daj, lepo te prosim, obljubim, da ti bom povedal, v kolikor si bom tvojih pesmi zaželel, zdaj bodi pa tiho, ker bi rad spal…)

 

Da, poezija, in učenje-na-pamet. Izjemno »domiselna« kombinacija! Zlasti v časih »demokratične enakosti«, ko smo-vsi-enaki, pa naj bi tudi vsem-enako-šlo, čeprav…

Čeprav – res je, ni zahtevnejšega pisanja, kot je prav poezija. Ni višjega literarnega vrha, kot je poezija. Ni izpovednejših besed, kot je poezija. Kakopak, ne govorim o besednih sranjih, s katerimi je dandanes že malodane vsak drug nekakšen »pesnik«…

Če segajo po najboljših avtomobilih, oblačilih, hrani, pijači, po vsem, kar naj bi bilo, po njihovem, na nekem vrhu, ali vsaj tik pod njim, potem bi, po neki logiki, tudi poezija morala imeti povsem drugačno vlogo, kot jo ima, a je stvar popolnoma drugačna, in je dandanes že sreča, če se založnik odloči neko zbirko natisniti, tako vražje dobro gredo te stvari v promet…

 

Da ne bo nesporazuma, ne govorim o tem, da bi morali učenje poezije črtati iz učnega programa, ne, nikakor, črtati bi morali samo prisilno, vsiljeno učenje pesmi na-pamet, pozornost pa posvetiti NAČINU branja, iskanju nekih bralčevih občutkov, porojenih z branjem, iskanju RAZLAG prebranega (kaj je avtor zares hotel povedati, z nekimi svojimi prispodobami, tega tako in tako nihče, z vsemi učitelji vred, ne ve!), kdo ve, morda pa bi se v takšnem primeru, ko bi bilo učenje zares učenje, vsaj število tistih, katerim s papagajščino določene stvari priskutijo, zmanjšalo, čeprav – priznam, nisem »strokovnjak«, niti neke diplome iz primerjalne književnosti ali pedagogike, na primer, nimam, pa obstaja možnost, da sem s tem zapisom, pardon, tudi z njim, popolnoma zgrešil…

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Usoda ne obstaja, obstajajo zgolj vetrovi, ki smetje raznašajo.

Osnovne vrste bebcev…

Obstajajo tri temeljne skupine bebcev…

 

V prvi, največji skupini, so bebci-v-upanju. To je tisto, čemur sicer pravijo »volilno telo« ali, širše, »ljudstvo«. V tej skupini vedo kaj in kako, celo to vedo, da bi bilo bolje, ko bi bilo po njihovem, obenem pa si tudi želijo »nekam« dospeti, le da, običajno, za takšno dospetje nimajo ustreznega prevoznega sredstva.

 

V drugi, dokaj manjši, a še vedno krepko preveliki skupini, so bebci-v-vzpenjanju. So majhni, resnici na ljubo so majhni, kajti – če pogledam razdaljo od tal pa do neke ritne luknje, potem ugotovim, da te malodane ni videti, pa se ti je zato potrebno vzpenjati, vendar, da ne bi kot nekritičen izpadel, v tej skupini so že bistveno višji, kot tisti v prvi. Ali pa na višjem, ne vem, je vseeno…

 

V tretji skupini so bebci-na-položajih. To so tisti, katerim je že uspelo, z ustreznim prevoznim sredstvom, vzpenjanje, in ki se delijo na dve podskupini. V prvi so tisti, ki so že dospeli na svoj triglav, zdaj pa si everest obetajo. Zaradi česar se tudi angleško učijo, kakopak. Mislim… resda imamo najlepši jezik na svetu, a kdo bi se ga učil, ko pa ga tudi sami ne znamo?!

V drugi podskupini so tisti, ki z neke svoje šmarnegore zrejo na triglav. Pa da ne bi mislil, da je to zretje lahko, daleč od tega, do vrha namreč vodi naporna pot, in tudi jamarstvo je vanjo vključeno!

 

Skratka, če zaokrožim – bebcev dovolj, da jih nikoli ne bo umanjkalo, in povsod ter zlasti tam, kjer jih ne bi bilo treba. Niso višji in nižji, so samo višje ali nižje, odvisno od škodljivosti, s katero se izkazujejo, in niso umnejši in neumnejši, ker je pri neumnosti poudarek na predponi »ne«…

 

Njihov naravni habitat je sicer postojnskajama, a jih je človek, skozi dolge čase, malodane udomačil, pa zmorejo tudi v ruralnem in urbanem okolju, kolikor ga, vsled demokratične migracije, kakopak, še obstaja.

Mi boljšega ni…

Prav vse, kar pride, gre v nek stran,

dovolj goltav je, in prostran,

pa tisto, kar mu čas pusti,

požre na en-dve-tri…

Iskreno, če zares povem,

večine ni obžalovat,

ker kdo nevrednim bi stvarem

dajal pomen nek zlat?!

In pride, pride, zgolj da gre,

da prostor novemu odpre,

a tudi kadar tega ni

je bolje nič, kot pa laži…

Poznam, še dobro sem spoznal

kako za masko teče vse,

življenje v nič sem razmetal,

me izučilo je…

Od nekdaj sam živet sem znal,

na svojem samem bregu stal,

četudi zraven so bili,

takrat, ko se deli…

In – boljšega mi ni dobit,

čemu potem bi še iskal,

je prepogosta v svetu rit,

preredek lik svetal.

Če iščeš me…

Če iščeš me… ne bo ti žal,

če krenil sploh ne boš.

Nisem zaman na breg zbežal,

v okrilje trt, dreves in rož.

Jaz nisem ti, ti nisi jaz,

med nama pa prepadi.

V prazno bi odtekel čas,

to pa mi ni v navadi.

Saj ni, da ne bi več dajal,

a uzde zategujem,

ker – vse, kar sem doslej razdal,

zvečine obžalujem.

Pa dvomim, da natanko ti

mi zmoreš up prižgati,

da v večnost neko luč gori,

in ne da krene žgati.

Ne vem, morda pa to bi znal,

a tvegal bi z razkritjem,

zaupanje sem že razdal

nekim nevrednim bitjem.

Morda, kdo vedel bi, grešim,

ko te od sebe ženem,

a – sila rad v miru spim,

pa stežka znova krenem.

Naj bo kot je, jaz tu, ti tam,

ne more sile biti,

ker – tistega, kar ne poznam,

ne morem izgubiti.

V dalji izgubljena

Mi pesem nekoč je ljubila in grela,

v objeme obdala,

in zvezde prižgala,

klonila je takšna, in mi izpuhtela,

ko je do obisti resnico spoznala…

 

Nekoč na nebo so letela ji krila,

oblake je gnala

in sonce klicala,

a so ji polomljena v žalost klonila,

jih neka je tema za vselej pregnala…

 

Nekoč je žarela, nekoč je cvetela,

hitela topliti,

hitela krasiti,

a se je predala, povsem se izpela,

kot cvet, ki v vetru zna glavo pogniti…

 

Vse mine, pa kaj ne bi pesem minila,

kjer zna le izpiti,

v prazno oviti,

za hip je obstala, in se poslovila,

nato pa odšla se v dalj izgubiti…

V dihu…

V dihu zastajam, v dihu letim,

v dihu za hipec vsaj še živim,

v dihu je zlomljeno moje srce,

in v prah mi izginjajo v dihu solze…

 

V dihu rojen sem, v dihu umrem,

v dihu zgolj hodim, nikamor ne grem,

v dihu so padle vse sanje, želje,

ni dihat, cveteti, kjer prazen hlad gre…

 

Ne štejem več dihov, ne zvezd, in ne ptic,

ne iščem skrivnosti samotnih stezic,

kar našel sem to vrag naj čim prej požre,

ni iskre iskati v okrilju teme…

 

Moj dih je prekletstvo, hudičev pečat,

ki z vsakim vdihom še bolj stisne vrat,

le kaj bi še dihal, le kaj bi mi vse,

ko z vsakim korakom se trnje razpre…

V daljavi nebo…

Dežinke so v jutro z neba se podale,

da bi obiskale zaspane trave,

da bi jim o svojih poteh šepetale,

o temnem oblaku, ki toči solze…

 

A kaj, ko travice ne bodo umele,

nikdar ne dosežejo šira neba,

da tam do drugačnih spoznanj bi dospele,

kot tista so, ki jih ponujajo tla…

V dlani zrak…

Mi pogled v kostanje bega.

Tam pojoče vse, cvetoče,

do neba kipeti hoče,

kot da se z življenjem krega…

 

Cvet ob cvetu, rumeneče.

Letajo metulji, ptice,

neki žužki in mušice…

da je vsaj nekomu sreče!

 

Vonj medeno se podaja.

Znova bodo tekle sanje,

v neke prizadevne panje…

meni nič jih ne ostaja.

 

Upi novi se budijo.

Še jesen bo zadišala,

in s kostanji posladkala.

 

Moji upi tiho spijo.

Davno že so pokopani

in le zrak mi je v dlani…

Ne govorim »na pamet«…

Z neumnostjo sem nehal »polemizirati«, kar sem potreboval zvedeti, o njej, sem zvedel, tudi to, da je ni moč spremeniti, da je ni moč odvrniti od njenega funkcioniranja, v okviru katerega »ve« na-prvi-pogled, ali, v nič boljšem primeru, na osnovi tistega strici-so-mi-povedali. V bistvu sem sploh nehal »polemizirati«, vsaj večinoma, in se le v redkih primerih podam v neko razpravo, kadar razumsko zasnovano bitje na strani sogovornika prepoznam, in dokler ne ugotovim, da je v svoji miselnosti podleglo obče veljavnim kalupom. Pač, pravijo, da je navada železna srajca, pa se te tisto, kar so te že od malega učili, doma, v šoli in tudi sicer v okolju, drži kot pribito. Da, je vrag, ko ugotoviš učinkovanje teh kalupov, zaradi katerih, in to kar dobesedno razumi, mišljenjske zmožnosti vsaj okrnijo, če celo do tega ne pride, da so povsem izničene. Kakorkoli že…

 

Že prek državne meje mi je bilo, vselej, nerodno iti, pa nikoli nisem »švercal«, a že misel na to, da utegnem biti nekemu cariniku sumljiv, pa se bo lotil preiskave avtomobila, mi je bila neljuba. Dovolj, da mi je povzročala nelagodje. In tako nekako ravnam tudi povsod drugod, pa…

 

Kadar nečesa ne vem, ali nisem prepričan, domnevam pa, da sem, ob poduku, zmožen narediti, takrat – povprašam.

Kadar sem o nečem povprašan, ali pa zgolj beseda, v nekem pogovoru, tako nanese, takrat pa…

 

Če premalo poznam zadevo, ali je sploh ne poznam, takrat bom, če že, izrazil neko svoje mnenje, ki bo, če na drugem ne, temeljilo na neki logiki obstajanja vsega, kar obstaja. In bom povedal, da je to zgolj moje mnenje, da pa si trditi ne upam… še raje pa bom nek svoj ne-vem izrekel.

 

Kadar bom vedel, in bom povprašan, v podobi nekega nasveta, in bom vedel tudi to, da spraševalec ni meni podoben, da ne obravnava, in ne živi, zadev tako, kot jih obravnavam in živim jaz, takrat bom izbiral med dvema možnostma: med tem, da zgolj pogojno, načeloma pojasnim, s pripombo, da se lahko tudi drugače pripeti oziroma izkaže (prav zaradi neistosti sogovornika z menoj), in tem, da svojega mnenja raje ne bom izpovedal…

 

Kadar vem, in moje razkritje dejstev neposredno ne vpliva na sogovornikovo »usodo«, takrat pa bom, če mi bo volja, seveda, brez slehernega zadržka spregovoril o dejstvih, o resnici. In to, običajno, tudi počnem, vsaj za kratek čas, vse dotlej, dokler me ne zaustavi to, da pa sogovornik o istem popolnoma drugače »ve«, kajti…

 

Temeljim na tem, da se resničnost neke teorije (bolje: njena skladnost z resnico) izkazuje izključno v praksi! Z drugimi besedami – če vem, v teoriji, kako je moč narediti kakovostno, uporabno mizo, potem jo bom tudi znal narediti (v kolikor bom razpolagal, seveda, s potrebnim materialom in pripomočki), če pa mi takšne mize ne bo uspelo narediti, se bo pa izkazalo, da je moje »vedenje« navaden lari-fari, izkaz moje neumnosti, posledično tudi domišljavosti. Potemtakem – vedno, kadar govorim o določenih zadevah, in predvsem o spoznanjih, do katerih sem dospel (in se popolnoma razlikujejo od občih »spoznanj«!), takrat vedno temeljim na praksi, na življenju, na konkretnih izvedenih zadevah, katere sem opravil, in so mi s tem, da so bile uspešno, ter skladno z načrtovanim opravljene, povedale, da je bilo moje razmišljanje, da so bile moje ugotovitve – pravilne. V nasprotnem bi se zgodilo enako kot z mizo, ne bi jih uspel izvršiti. Pri sogovornikih pa praviloma takšne poti pridobivanja (spo)znanj ne srečam.

 

Pri tovrstnem nestrinjanju me ne moti najbolj to, da se sogovornik izkazuje z neznanjem, potemtakem tudi z domišljavostjo (ker samega sebe, svoje znanje, precenjuje, ga kot nekaj povsem neutemeljenega izkazuje) in z neumnostjo, pač pa me moti to, da – s svojim ugovarjanjem moje besede, trditve postavlja bodisi na laž, bodisi jih kot neumne pojmuje (pa četudi se tega ni zmožen zavedati)… pri čemer me takšno pojmovanje še krepko bolj moti pri tistih, ki me, tako vsaj pravijo, obravnavajo kot umnega, sposobnega, poštenega, obenem pa, s svojim nasprotovanjem, vso to mojo umnost, sposobnost, poštenost v trenutku »odpihnejo«…

 

V bistvu ima moj sogovornik samo tri temeljne možnosti: ali se strinja z mojimi trditvami, in je to njegovo strinjanje utemeljeno z dejanskim razumevanjem (kar je moč ugotoviti iz pogovora); ali se strinja zato, ker nima ustreznih protiargumentov (obenem pa se v pogovoru izkaže, da dejansko ne razume, potemtakem se ne bi smel strinjati); ali pa ne odneha in ostaja na svojih stališčih (s čemer mi izkaže nezmožnost razumevanja konkretno obravnavanega… da, »čudno« je učinkovanje omenjenih miselnih kalupov, kajti – pri nekih tabu-temah, pri zadevah, pri katerih bi se občost utegnila kot nemočna prepoznati, in bi jo posredno ogrožale, njene »resnice«, temelje njenega obstajanja, tam tako zdresirajo mlado po-svoje-misleče bitje, da mu dobesedno zmožnost razmisleka ubijejo, dočim pri »neškodljivih« temah, denimo, banalen primer, pri nekih pravilih nogometne igre, tam pa ne posegajo v obstoječe mišljenje, pa se zmore le-to celo z nekimi okrnjenimi svojimi zmožnostmi izkazovati, in to kar nekaj časa ter vse dotlej, dokler poslabšano psihično stanje tudi tega okrnjenega v celoti ne uniči… če zmore psihična bolezen pripeljati do običajnih zdravstvenih težav, pa do ohromelosti, slepote… čemu ne bi zmogla tega, da bi iz nadobudnega bitja naredila – povprečnega bedaka?!). In tu, pri slednjem, pri ostajanju-na-svojih-stališčih, sogovornik v bistvu ponuja samo dve možnosti (ne vem, meni in/ali sebi): ali se lažem ali pa sem neumen, pa ne vem kaj govorim!

 

Glede laži… ne maram je, skregan sem z njo, mi je dovolj življenje uničila, da bi želel z njo v korak. Obenem pa – če mi nekdo očita, da se lažem, potem od njega pričakujem, da mi bo razkril resnico, pri čemer tega ne more storiti s ponavljanjem nekih svojih prepričanj, pač pa izključno tako, kot to počne mizar, ki svoje poznavanje, svojo resnico spremeni v kakovostno izdelano mizo! Z drugimi besedami: če zares poznaš resnico, potem mi jo izkaži s praktičnimi, življenjskimi in vsem znanimi primeri, s takšnimi, katerim ne bo moč oporekati, pač pa jih kaže obravnavati v podobi pravil, veljavnih za vse in vsakogar! Takšna, in samo takšna, so namreč dejstva, ki za vse popolnoma enako obstajajo…

 

Glede neumnosti… enako, kot pri lažeh: če jaz trdim neumnost, potem mi boš ti izkazal svojo umnost, in boš to naredil na popolnoma enak način, kakršen je v prejšnjem odstavku opisan…

 

Običajno ne dospem niti do začetka nekih poskusov argumentiranja, raje zaslišim nek se-mi-ne-da, ali zdaj-nimam-časa, karkoli podobnega pač, pripeti se, da nezmožnost pojasnjevanja (dokazovanja) porodi slabo voljo, celo jezo sogovornika ter, posledično, demonstrativen odstop od pogovora… kar vse mi priča samo o tem, da v bistvu sogovornik operira z neresnicami (ki zanj, v njegovih prepričanjih, to niso) in z neumnostjo (katere v svojem »poznavanju« ni zmožen ugotoviti), vendar me to ne nagradi z nekim zadovoljstvom, češ zmagal-sem, daleč od tega, kajti – ko, čez čas, znova zastaviva, ugotovim, da sogovornika moje besede niso pripeljale niti do tega, da bi vsaj malo podvomil v svoje »znanje«, in se povprašal kaj-pa-če-ima-prav! Tako bi namreč razum moral delovati…

 

Da, obče mentalno stanje ni ravno hvale vredno. Da, prej boš nek triglav zgradil, kot pa neumnosti dopovedal. Da, razen na področju nekih ročnih, fizičnih del, na področju, kjer naprave (tehnologija) vsebinska vprašanja razrešujejo (ugotavljajo), na vseh ostalih področjih je absurdno pričakovati, da boš povprečje, vsebinsko gledano, česarkoli naučil, razen, v najboljšem primeru, nekakšnega obrtniškega delovanja, ki bo učinkovito, s svojo uspešnostjo, samo toliko časa, dokler bo potekalo v okvirih predvidljivih, znanih okoliščin! To pa je natanko takšna šola (šolanje), kakršno vsa Narava pozna, ko vzorce, načine delovanja, posledično tudi rezultate, prenaša iz generacije v generacijo, in prav zaradi tega tudi ni zmožna tvorno lastnega okolja spreminjati. In ko bi na primer Nikola Tesla razpolagal samo z »znanjem« iz takšne šole… ničesar, od tistega, kar je dognal in porodil, ne bi bilo!

Takšen sem, kakršnega sebe delam…

Še nikoli nisem slišal tistega »takšen si kot drugi«, ali onega »takšnih, kot si ti, je kolikor hočeš«, še nikoli, niti v največji jezi sogovorca, niti v najspretnejših lažeh lažnivcev, katere sem imel priložnost spoznati. Bi se bali tako izreči, kajti laž bi bila preveč očitna…

 

V malo drugačnih krogih sem se gibal, in živel, kot so običajni. V katerih so dobesedno vsi drug drugemu enaki. Z navideznimi odtenki obarvani, odtenki, odvisnimi od okoliščin, od nekih priložnosti, ki se ne želijo vsakemu enako ponujati. In tudi v teh krogih si nisem našel od blizu podobnega, kaj šele enakega, le od daleč je kazalo, da pa obstaja nekaj malenkosti, katere bi bilo moč kot skupni imenovalec imenovati…

 

Ne, nisem ga še spoznal, ki bi življenje zastavljal tako, kot sem ga jaz. Ki bi ga živel na enak način, se mu enako zoperstavljal, enako v njem gradil, enako sanjaril, snoval, želel in hrepenel, po enakem, ki bi se enako odpovedoval, samemu sebi, svojim željam, celo potrebam, enako bremena, pa čeprav krepko manjša, nase prevzemal. Ne, ga še nisem našel…

 

Ki bi, pa čeprav samo za hip, odstopil od tistega najprej-moraš-sebe-imeti-rad, pa da bi vedel, da vse ostalo ni radi njega na svetu, pač pa bi sam, morda, utegnil pomisliti, če je sam radi sveta, pa da skuša svetu v prid. Četudi tako, da sebe zanemari, pravzaprav predvsem tako, kajti drugače ne gre…

 

Že nekajkrat sem slišal, od dveh, samo od dveh, ki malo bolje »poznata« mene, moje življenje, njun »jaz tako kot ti ne bi zmogel niti en teden«. Priznam, prija slišat, in priznam tudi to, da se je že pripetilo, da sem, poznavajoč konkretne razmere, odgovoril z »ma, niti enega dneva, kaj šele tedna«. In ju, še vedno, učim, naj mi nikar nekega vse-najboljše, ali pa naj-ti-bo-srečno ne želita, ker se mi to sliši malodane zbadljivo, posmehljivo, pa čeprav vem, da ni tako izrečeno, kajti – ko izgubiš vse, kar si mislil, da imaš, takrat ne vem, od kod naj bi vsaj boljše, če že dobrega ne, črpal, na čem naj bi mi sreča temeljila, takrat, pač, ko bi se odločila za nekaj svojih trenutkov prikazati…

 

Blagor jim, ki v okolju, kakršno je, povsem nemoteno svoja živetja odpravljajo. Očitno so dovolj primerljivi, s temi okolji, da jim niso moteča, vsaj toliko ne, da bi jih do nezadovoljstva, trajnega, popeljala. Obenem pa znajo za tisti najprej-sebe-rad poskrbeti, pa jim ne umanjka prizadevanj, da bi ga tudi ustvarili. Na kakršenkoli način že, ni pomembno, ni razlike, vsaj vsebinske ne. Da, blagor jim, čeprav jim ničesar, in v ničemer, ne zavidam, daleč od tega, ne bi hotel njihove praznine živeti, ne bi želel obstajati samo radi tega, da svoje obstajanje čim lažje, čim lepše odpravim. Me pa moti, priznam…

 

Moti me, kadar zaslišim podobna-sva-si. Moti me, ker mi o tem govori nekdo, ki me ne pozna, ki, resnici na ljubo, niti sebe ni zmožen videti, in o sebi vedeti, in me moti, ker raje primerjam med izkazovanim, in izkazanim, kot pa med nekimi domnevami, mnenji, izjavami.

 

Neko vprašanje, ki se mi je v spomin vrinilo, mi je nasmeh priklicalo, namreč – se je že zgodilo, da sem bil povprašan po tem, če se ne bojim tega, da bi me utegnili imeti za domišljavega…

Domišljavega?! In to tisti, ki se, v svoji neumni nezmožnosti, dejansko z domišljavostjo izkazujejo?! Ko se precenjujejo, in to krepko, pa toliko, da se bogu ob rame ne postavljajo.

Ne, ne bojim se. Najprej zaradi tega ne, ker se na mnenja okolja požvižgam, ničesar upoštevanja vrednega, v pozitivnem smislu, v njem ne videvam. Nato zato, ker razlikujem med domišljavostjo in samozavestjo, ker vem, na čem temeljita, vsaka na svoj način, seveda. Predvsem pa zaradi tega, ker – v življenju sem vselej sila zadržano po novih zadolžitvah segal, pa naj so mi še tako dišale, v okvirih neke samokritičnosti, nekih pomislekov v smislu bom-res-zmogel, obenem pa sem od sebe krepko več terjal, kot od ostalih, in tako, kot sem znal grajati njih, še bolj sem zmogel tudi sebe. Je pa res, da tisto, o čemer rečem, da znam, da tisto, o čemer pravim, da zmorem narediti, da tisto tudi zares znam in zmorem! Že mlad sem se imel za prestarega, da bi z domišljavostjo samega sebe smešil…

 

Ma… kako bi lahko bil domišljav, ko pa niti o nogometaših ničesar ne vem, ali o junakih nekih osladnosti, niti malo nisem na tekočem z raznimi trači, obrekovanji, ne vem kdo s kom, ne kje in kako, kaj šele, da bi o svetu karkoli vedel… pa bi bilo sila drzno, ko bi se podajal med te številne neznanke, češ da vem o njih. Ne, ne, raje takoj priznam, s tistim ne-vem neumnost, svojo, pokažem, pa je mirna-Bosna…

 

Prekletstvo je to, verjemi, in to kakšno, če zmoreš neke dejanske vrednote videti, in se ne izkazujejo v denarju, pločevini, polnem želodcu, pa jim skušaš, na vse kriplje, slediti, se po njih ravnati, ne prestopati meja, ki od nedopustnega ločujejo, in to počneš v – svinjaku! Da, zares, v pravem svinjaku, v katerem sicer o etičnem učijo, živeti pa mu ne dajo. Bi bilo pretežko, pravzaprav nemogoče, ker bi bilo potrebno v popolno nasprotje od tistega, kar sama zasnovanost, biološka, poraja…

 

Ne, nisem domišljav. Sem pa desetletja potreboval za to, da sem od nekega sebe-zanikanja do samozavesti dospel. In se ne pustim, priznam, kajti pri resnici, za katero vem, da je, in kakšna, niti za ped ne popuščam. Že tako in tako je krepko premalo, teh resnic, v obtoku, in…

Ne, to, da sem samozavesten, to ne pomeni, da imam samega sebe rad – bentiš, kolikokrat sebe, bebca, v materino pošiljam – daleč od tega, pomeni pa, da imam rad tisto, čemur skušam slediti, tisto, o čemer vem, da brez njegovega zaživetja svet nikoli ne bo niti za pikico boljši, nasprotno, samo slabši bo, potemtakem imam rad svoja prizadevanja, v tej smeri naravnana, svoja delovanja, katera bi, verjemi, ko bi imel rad sebe, svoje ugodje, že zdavnaj opustil, če sem jih že zastaviti moral…

 

Nekoč sem zapisal, da mi ničesar več ne morejo vzeti. Nimam težav s tem, da bi bil na neko materialno vezan, da bi na temelju materialnega sebe vrednotil, pa bi znal prestati tudi takrat, ko bi mi izpuhtelo to, kar v takšnih podobah imam, ampak… še vedno bi, tudi v takšnem primeru, imel – sebe! Svojo podobo, svoj lik, svojo preteklost in sedanjost, svoje vse tisto, v čemer okolje sploh ničesar vrednega ne vidi, pa se ni bati, da bi mi jemalo, obenem pa – tudi, ko bi mi vzeli, kar je, resda, nemogoče, pri njih, in z njimi, vzeto niti ene minute ne bi moglo preživeti! Tako da, ja, tudi sam ne bi vedel kaj početi z neko, pa recimo, kroglico, ki bi se v barvah in v likih spreminjala, neke glasove spuščala, se po svoji volji ravnala, in bi mi jo nek marsovec v dar izročil, bi bilo preveliko nasprotje, med tem marsovcem in menoj, med najinima svetovoma, med najinima načinoma živetja, natanko tako veliko, kot je nasprotje med menoj in okoljem, v katerem, zgolj fizično, živim.

 

Ne, ne, tudi s tistim »ne bodi kot drugi« mi nikoli ni bilo postreženo. V bistvu, ko nekoliko bolje pomislim – mislim, da bi bil krepko manj moteč, če sploh, ko bi bil kot drugi.

Prah

Pregnan je s širnega neba.

Tam je nek greh izkazal,

dodobra se umazal,

pa je poslan na tla…

 

Ne mara bog umazanije.

Kar v grehu gre se razodeti,

to mora kazen odtrpeti,

in nebu ni, da v njem segnije…

 

Pa pada. Je razpel padalo,

da mu mehko je pad prestati,

množiti se, svoj svet snovati…

ko se ga bo nabralo.

 

So knjige vse mi osivele.

Ko zre z neštetih me polic,

obarvanih v času lic,

še misli bi v objem hotele…

 

Le legaj, naj ti ne zastane,

morda uspe prekrit ti rane,

pa da se stiša skozi čas

življenja neizprosen glas…

Le za hip…

Zastal sem v misli, zastal sem v čas,

zastal v besede, in v njih glas,

zastal sem v dih, zastal v utrip…

A le za hip, a le za hip.

 

Zastal v načrte, zastal v delo,

zastal v pojoče in veselo,

zastal še v najmanjši gib…

A le za hip, a le za hip.

 

In hitro mine, se konča,

še preden zaživeti zna,

trenutek zgolj, še za spomine

prehiter je, da vanje šine…

 

Zastal sem v neko hrepenenje…

Pa me ne more več boleti,

moči do konca mi izžeti.

Pač, takšno je življenje.

 

Zastal celo v nek plah sem up,

ki zna se spremenit v strup,

zastal v sanje, v snovanje…

Ostalo je samo vsakdanje.

 

A le za hip, za hip samo,

v čakanju, da mi bo zašlo…

Samo od sebe…

Kaj potrebuješ, da napišeš pesem?

Pisalo.

Ma, resno te sprašujem…

Dobro, tudi papir, ali pa računalnik in tipkovnico.

Pa saj veš kaj mislim…

Kaj potrebujem? Trenutek. Morda neko misel, nek verz, ali dva, da potečeta…

Kaj, kar samo od sebe?!

Ja, kar samo od sebe, s tem, da je ta moj samo od sebe specifičen, je zgrajen iz nekih petdeset let, in več, pisanja, pa iz nekega besednega zaklada, pa iz občutka za poezijo, nasploh za pisano besedo, pa iz zmožnosti razmisleka, iz čustvovanja, tudi doživetega ne smem pozabiti, tako da, da, ta samo od sebe sem živel, in ga še vedno, kolikor toliko, ta samo od sebe je, v bistvu, moje življenje, sem jaz.

 

Nekoč me je Zvezdana Majhen, skupaj sva bila v Cankarjevem domu, na predstavitvi (tudi) najinih knjig, vprašala koliko časa sem potreboval, da sem napisal knjigo Zmaj Nikolaj v svetu pravljic, knjigo s štirimi verzificiranimi pravljicami, koliko tednov, morda mesecev? In ne vem, če mi je verjela, ko sem ji povedal, da je bila napisana v štirih dopoldnevih. Tako pač je, kadar gre »samo od sebe«…

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Nikogar ne izločam, le ugotovim, da se je sam izločil.

Senca

Tiha senca, trepetava,

izgubljena v noči tava,

v noči tava, hrepeneče,

a ne kaže ji do sreče,

se v vse smeri obrača,

krene, da se znova vrača,

kamorkoli se nameri,

vsepovsod zaprte dveri…

 

Mesec ji poti razkriva,

a prav vsaka je varljiva,

zbuja neke nove nade,

a korak ji vse ukrade,

se tolaži, da bo bolje,

a ji že zmanjkuje volje,

kamorkoli se nameri,

vsepovsod zaprte dveri…

 

Tiha senca, krhka duša,

želja kruto preizkuša,

mar želiš, morda, si nemogoče,

saj bi ti prav rad pomagal,

a sem tudi sam omagal,

pa mi pot kreniti nič več noče…

 

Tiha senca, počasneje,

sreča stežka se nasmeje,

a prav zlahka zmore izpuhteti,

in celo zna bolje biti,

če ti ni je uloviti,

ko stopi se gre preveč boleti…

V slogi speča…

Ni ognja, ki zna bolj goret,

bolj žgati, in požgati,

kot mržnja je, ki čas preklet

jo v hipu zna pognati…

Gaspud Živina

Kekec, eheheeeeej, Kekeeeec…

Ohohooooj, kaj je?

Si dal živino v hlev?

Ne, ga je šofer odpeljal…

 

Velika, črna, luksuz limuzina,

šofer polikan, na poskok takoj,

v limuzini pa gaspud Živina

v belih štumfih nosi trebuh svoj…

Tranzicija prinesla je napredek,

da večji skorajda ne more bit,

gaspud Živina ni primerek redek,

ki prosperira v trebuh svoj in v rit…

 

Gaspud Živina včeraj še brez veze,

danes kravata v igli iz zlata,

spoznal je hitro komu v rit se leze,

če zapustil bi svoja rodna tla…

Gaspud Živina, biser domoznanstva,

kot ga uči sodoben demos čas,

ima pr'jatle, in ima poznanstva,

pa mu še trajal bo karierni špas…

 

Gaspud Živina s težkim se sooča,

ko za napredek se borit hiti,

a k sreči stanja mu prav vsa tekoča

razbira vešča neka iz dlani…

Gaspud Živina ž'vina je velika,

za svoje vnuke tudi mislit zna,

pa jim gradi graščine kot se šika,

na štuke tri, in skoraj do neba..

 

Gaspud Živina ni primerek redek,

od belih štumfov v širen svet pognal,

pa naj kdo reče, da to ni napredek…

ki Kekec ni ga v svojo štalo dal.

Na trati bisere sem bral…

Na trati bisere sem bral,

da v noči jih bom zvezdam dal,

počasi zlagal jih na dlan,

vsi krhki kakor v zarji dan,

ko sem travícam jih jemal…

 

Ko v ranem jutru trata spi,

se pravljica neskončna zdi,

in misli tiho mi pojo,

nasmiha modro se nebo,

v objemu svojem me drži…

 

Trata se zbuja, nekaj šepeče,

v biserih njenih vse je blesteče,

meni pa v dalje, vse že tuje, gre spomin,

da iz predala slike povleče,

da za trenutek čutim boleče,

da se med biseri v večnost ne zgubim…

 

Na trati bisere sem bral,

da bom jih v nebo poslal,

prav vse se v nedogled drobi,

zdaj je, naslednji hip več ni,

samo spomin bi vselej žgal…

Pismo Petra Pana…

Poznava se, že kar nekaj časa. Nekoč sva celo skupaj letela, za nek čas je tudi Deželo obiskal, skupaj z Zvončico, a nimata najlepših spominov na to. Zlasti Zvončica ni mogla doumeti, kako je hladno tu, celo do tujosti odtujeno, kot bi rekli – zategnjeno. Nikjer ni bila sprejeta, povsod so ji očitali, da luč prinaša, svetloba, neka razsvetlitev, pa zna bosti v oči, celo toliko, da glave (za)bolijo…

 

Kakorkoli že, pisal mi je. Ohranjava stike, vsa ta leta, z občasnim dopisovanjem. Peter nima računalnika, in spleta, tudi telefona ne mara, pravi, da zmorejo zasloni možgane krčiti. Tam, seveda, kjer sploh karkoli za krčenje obstaja. Pa se tako dogaja, da po času, ki se vleče in razvleče, prispelo pismo navdušenje porodi. Tudi v tisti še-je-živ podobi…

 

Seznanja me z novostmi iz Ni-je. Jaz ga nimam s čem, že desetletja vse po starem, in v staro vračajoče. Pardon, v prastaro. Pa mu nočem slabe volje povzročati, že itak nas ima za nekaj posebnega. Pa ne samo on, seveda…

 

Tudi Kljuka nas kot take vidi. In se je vpisal na dodatno izobraževanje. Ko je ugotovil, da so naši gusarji krepko bolj strahotni, kot je on. Pravzaprav je on revež, v primerjavi z našimi. Že več kot sto dvajset let je samozaposlen v gusarstvu, celo za nekakšnega umetnika gusarjenja se je imel, dokler ni ugotovil, da uspe našim gusarjem v enem samem mandatu pridobiti krepko več, kot je njemu uspelo v vsej njegovi prizadevnosti! Grozljivo, dejansko, ko spoznaš, da si se toliko časa zaman gnal, potem pa ugotoviš, da so, ki pošteno bolj gusarijo od tebe!

 

Baje je celo s krokodilom preoblikoval odnos, sta malodane prijatelja postala. Že res, da mu je uro ukradel, pa mu zdaj v strah tiktaka, a pravi, da so pri nas mnogo hujši krokodili, ki ne požirajo samo ur, pač pa desetletja…

 

Sicer pa v Ni-je pretežno sonce sije. Vsa druščina je še vedno složna, in ni ji v dodatne sloge po nadloge. Celo lipe niso sadili, imajo dovolj ostalih dreves, da so spravljeni v redu in miru. Samo v enem se ne morejo zediniti, v tem ali je boljši hamburger ali pleskavica. Pa oboje pripravljajo, itak gre vse v drek…

 

Malo je razočaran, Peter. Dolgo je namreč mislil, da je zgodba, v kateri živi, zgodba vseh zgodb, a je ugotovil, da je naša švicarska bistveno bolj domišljavska. Ali pa je napisal domišljijska, ne vem, bi moral preveriti, čeprav – bi lahko bila domišljijska tam, kjer nimajo domišljije?!

 

Vse skupaj pa je, menda, kar v redu. Morje je nenehno toplo, ni neke pretirane gneče, vizumov načeloma ne izdajajo, pa ne zaradi tega, ker bi karkoli imeli proti tujcem, daleč od tega, le otroškost jim je ljuba, neka razigrana spontanost, neumnosti se pa bojijo. Bojda zna samo slabo povzročati. Ne vem, bi moral preveriti…

 

V svoji neseznanjenosti z aktualnimi razmerami me je vprašal, če pri nas res denar na tleh raste. S tistim pečatom ameriken-vej-of-lajf. Upa, da ne, kajti trava in cvetlice so krepko lepše, in dišijo, medtem ko ima denar nek čuden vonj, rad celo smrdi, pa bi se mu čudno zdelo, ko bi ga kdorkoli hitel nabirati. Takšne bi, menda, pri njih vsaj na opazovanje dali, za vsak primer. Vrag vedi, kaj se vse utegne zgoditi, kadar pamet skrene…

 

Razpisal se je, skratka, na dolgo in široko, mi povedal, da si je novo obutev omislil, tiste Dončić-trejd-mark superge, pa da so divje češnje obilno rodile (le-te so edina podivjana stvar pri njih), da je odmislil načrte o tem, da bi se v politiko podal, ker ne mara gneče, in prepiha, pa da ne razume, čemu povsod po svetu nasprotujejo podaljševanju delovne dobe, ko pa je pridnim ja lepo delati, in ko brez dela tako in tako ničesar nimajo početi, v glavnem, da ne bom predolg, povabil me je, naj ga obiščem. V nekem deblu so mi že pred časom sobo uredili, celo takšno s tušem, s kombinirano sladko-slano vodo, v odvisnosti od količine dežja, in ne bi jih motilo, ko bi se odločil kar tam, pri njih ostati, čeprav... ne vem, kril mi je umanjkalo, samo še sede zmorem poleteti, obenem pa so me neki višinski položaji vselej odbijali, se zna, z njimi, zrak spremeniti, pa je tudi dihati težko...

Kot človek spod poljan…

Veš, takole ti povem,

zroč vse te mračne sile,

ki mojim trudnim so očem

sijaj ugonobile…

 

Če sta ti duša in srce,

če ti svetló je v glavi,

naj ti po samem vselej gre,

po tisti poti pravi…

 

Na njej presojaj vsak korak,

naj ti ne bo hiteti,

ker, veš, samo nečist bedak

v nečistem zna živeti…

 

Naj te ne zvleče vsak obet,

zvečine se izkaže,

da ti povsem zaman je klet,

ko enkrat te umaže…

 

Skrbno ponujaj svojo dlan,

nikar preveč ne hiti,

ta svet do konca je zlagan,

in sploh ne zna ljubiti…

 

In raje sam da pretrpiš,

kot drugemu trpeče,

samo tako pogled vzdržiš,

in v miru ti bo speče…

 

Le en obraz, ne meči stran,

naj čist bo in svetal.

Pognal z nebeških si poljan

kot človek, ne žival!

Je oboroževanje zares rešitev?!

In hitijo, znova ter spet, povečevati sredstva za oboroževanje, potemtakem povečevati »vojaško moč«. Vsi, vsevprek, brez izjeme, čeprav… čeprav je že sedaj toliko orožja, da je moč z njim vse obstoječe porušiti do tal…

 

Pač, hitijo. Čemu ne bi, ko pa smo, itak, tako napredno civilizirani, da so vsa vprašanja ugodno rešena. Ni nobenih socialnih problemov, vsako dete v obilju odrašča, do stanovanja je moč dospeti prek noči, brezplačna vrhunska zdravstvena oskrba, brezplačno in vsakomur dostopno šolanje, zaposlitev za nedoločen čas dobiš kadarkoli želiš… skratka, ni da ni, bolje tudi v teoriji ne more biti, pa – čemu, za vraga, se ne bi tudi vojakov igrali, pa malo bolj porožljali prek planeta, z orožjem?!

 

Bojda več orožja, večja vojaška moč, pomeni tudi več varnosti. Ne vem, morda, v primeru, kakopak, da je na eni strani moč, na drugi njeno nasprotje, torej ne-moč, pa še v takšnem primeru bi ta varnost samo za močnejšega veljala, a v svetu, kakršen je, ni takšnih radikalnih razlik, so kar vse strani povsem dovolj oborožene, da zmorejo sranje ne samo spočeti, pač pa tudi njegovo udejanjanje zagotoviti! Obenem pa…

 

Že pogled v Naravo omogoča določena (spo)znanja. Žal ne tudi bebcem, tistim, ki odločajo, in onim, ki odločitve podpirajo, v njih sodelujejo. Kakorkoli že, ta Narava izjemno nazorno priča, tudi o ravnanjih, takrat, kadar so le-ta temeljena na moči, na razmerju moči, pa…

 

Ko se bosta srečala dva medveda, da ne grem v eksotične kraje nekih površno nam znanih primerov iskat, takrat… ko bosta zaključila z ovohavanjem drug drugega, na varni oddaljenosti izvršenem, z nekim merjenjem moči, njenim ugotavljanjem… kar nekaj možnih scenarijev obstaja, med njimi tudi:

 

-          Menita, da sta približno enako močna, pa bi bil izid spopada sila negotov, in predvsem od nekih naključij, na katere nimata vpliva, odvisen, in se sprijaznita z usodo ter gresta vsak po svoje…

-          Ugotovita razliko v moči, pa se šibkejši raje umakne, kot da bi v nekih svojih namerah vztrajal…

-          Po oceni močnejši popusti, dosegel je svoje, pa ne nasprotuje šibkejšega umiku…

-          Po oceni močnejši se odloči, da bo potencialno grožnjo za vselej spravil iz svojega sveta, pa napade…

-          Po oceni šibkejši nima kam, denimo, da je medvedka, in je za njenim hrbtom mladič, katerega želi medved ubiti…

 

Kakorkoli že, in ne glede na to, kateri scenarist je razplet opredelil, obstajata, v vsakem primeru spopada, dve dejstvi. Prvo je tisto, ki govori o tem, da je bila presoja moči površna, potemtakem napačna, ker, če drugega ne, ni upoštevala volje šibkejše živali, njene namere, da za vsako ceno vztraja, želeč, denimo, obvarovati mladiča. Drugo pa je tisto, ki pravi, da imata obe živali določeno moč, ob njej pa tudi zobe in kremplje, s katerimi tudi poraženec zmore zmagovalcu povzročiti posledice, katerih ne bo preživel. Pomeni, da bo njegova zmaga, gledano v času, obenem tudi njegov poraz…

 

Koliko polov obstaja na »civilizirani« Zemlji?! V vsakem trenutku vsaj za dva medveda. In oba ta medveda vesta za merjenje moči, in oba ta medveda sta že doslej poskrbela za to, da zmoreta ves gozd uničiti! ZDA, Rusija, Indija, Kitajska, Južnoafriška republika, Izrael, Irak, Iran, Koreja… še obstaja po moči omembe vredna država, ki ne bi razpolagala z jedrskim orožjem?! Koliko stikal pa je treba pritisniti, koliko raket z jedrskimi konicami poslati v nebo, da se bo katastrofa prek celega planeta izkazala?! Osebno sem prepričan, da jih bo vedno dovolj na razpolago, kajti kadar voz krene po hribu navzdol…

 

Ah, še za malo se moram k medvedom vrniti, tudi oni samo s pametjo razpolagajo…

Ko izhaja iz svoje velikosti, pa, ne vem, dolžine krempljev, čvrstosti zob… mejduš, če mu ocena njegove moči ne poraja, recimo temu tako, neke medvedje samozavesti, posledično tudi prepričanja v uspeh, še bolj posledično odločitve o tem, da se niti za ped ne bo umaknil, ne nazadnje, ti občutki zmorejo prispevati k temu, da se bo že ob najmanjši napačni potezi, pa čeprav je napačna samo v njegovi presoji, potemtakem subjektivna, in ne nujno skladna z dejstvi, pognal v nasprotnika! Nepremišljeno, celo povsem domišljavo, pa ne kaže dvomiti v to, da tudi pri ostalih nagonskih bitjih, takšni občutki s podobnimi učinki delujejo. Pa je, morda, včasih bolje biti manj vase prepričan, čeprav… ja, tudi to je res, to, da med bebci nikoli ne moreš vedeti, kaj je bolje, kaj je prav!

 

Ne vem čemu se mi zdi, da… ko bi se svet izkazoval z uvidevnostjo, in ne s sebičnostjo ter z izkoriščanjem… ko bi vsi hiteli drug drugemu pomagati, odpravljati revščino, lakoto, bolezni, vojevanja… ko bi dejansko spoštovali, potemtakem upoštevali in izvajali, neke dogovore, denimo tudi tistega, sklenjenega v okrilju OZN-a, da je planet dom vsakogar in vseh, da ima vsakdo pravico do svobodnega gibanja prek planeta, do svoje volje in njenega izražanja… pa še kakšno »malenkost« bi kazalo, ob tem, omeniti… ne vem čemu se mi zdi, da bi v obči skrbi za dobrobit CELOTE, celega planeta, oboroževanje sploh potrebno ne bilo, razen v primeru, na primer, upoštevanja možnosti nekega napada-iz-vesolja?!

 

Pri razumskih je moč v argumentih, znajo se pogovarjati in dogovoriti, pri nagonskih pa je moč tisti poglaviten »argument«. Povsod, in vselej, od volitev naprej, kjer se tudi meri, ta moč, izkazana v številu dobljenih glasov, v velikosti mase, stoječe za nekimi obetanji. Dogovarjanja in spoštovanja dogovorjenega tako in tako niso zmožni, jim njihov po-moje tega ne dopusti, pa »spomin«, tisti zgodovinski, ni najbolj delujoč, kaj šele, da bi se zavedali posledic lastnih ravnanj. Pa še lakota, nenehna, jih žene, po moči, po oblasti, ma, po vsem, s čemer potrebujejo vsaj sebi prikazati, da so nekaj-posebnega.

 

Ni celine, na tem bebastem planetu živali, na kateri ne bi, doslej, že neka civilizacija, dejanska razvitost v svojih časih, »izumrla«. Kakopak, »strokovnjaki« hitijo ta »izumrtja« pojasnjevati z raznimi zadevami, denimo z vdorom-nekih-barbarskih-tujcev, ali z epidemijo-neke-bolezni… čeprav so vsa ta »pojasnila« tako šibkih osnov, da šibkejših ne bi mogla imeti, kajti – v obeh primerih vodstva takšnih civilizacij najprej SEBE zavarujejo, če ne drugače, potem z umikom na varno, da lahko, kasneje, znova zastavijo graditi razvoj, pa se ne zgodi, da bi vrh poniknil, medtem ko bi netvorno, gradnje nezmožno »ljudstvo« ostalo, pomeni, da civilizacija ne bi kar tako izginila, »izumrla«, razen v primeru, kakopak, da… to vodstvo ne more pobegniti, ker je z vseh strani obkroženo prav z »ljudstvom«, ki je nadenj krenilo, v duhu, in z zagonom, neke svoje, pa čeprav v času davne, »demokracije«… v kateri vsi-vse-vedo, vsi-vse-znajo, le z rezultati, drugačnimi kot je uničenost, se ne zmorejo izkazati.