Um caruje?!

Sila klade valja, a um caruje,

Srbi zmotno govorijo.

Samo naključje pred propadom varuje

tam, kjer pametni z neumnostjo hitijo!

Ko je še »boljše«…

Osebno ne spremljam zapisovanj, v katerih je moč le neumnost najti, pa ne razumem »pametnih«, ki moje zapise berejo, čeprav v njih ničesar-pravilnega-ne-zapišem…

 

Dobro je, kadar zmoreš za svojim hrbtom omembe vredno sled pustiti, preden se o svoji izjemnosti začneš prepričevati.

 

Za črva je izjemen uspeh že to, če ga muha v višje ležečem jabolku odloži.

 

Bolj kot jih različne od sebe ugotavljam, bolj bi se kot podobni meni prepoznavali. Hm, je to izkaz njihovega »zadovoljstva«?!

 

Že med običajnimi ni priporočljivo izstopati, če pa izstopaš tudi med svojevrstnimi, je pa še toliko »boljše«…

Recept za »izumrtje« civilizacije…

Če nameravaš uničiti neko civilizacijo, ni boljšega načina, kot je ta, da jo daš v roke nesposobni, netvorni nagonski neumnosti – »ljudstvu«!

 

Že ko to »ljudstvo« dospe do svoje »demokratične« prevlade, je malodane hipoma opaziti troje: občuten pad veljave pravnega reda, porast obsega nedopustnosti in »čudežno izginotje« morale…

Skušava čim bolj tako…

V najinem svetu ni nekih posebnih zapovedovanj, skušava drug drugega poslušati, in slišati, obenem pa skrbiva za to, da pri naju »malo« drugače ostane, kot je v običajnem in v tistem, kar, poleg najinega, pozna, pa je, tu in tam, moč slišati moj: »Malo, tu bova brez laži, naj ostanejo tam, kjer brez njih ne znajo!« 

V svojih nepravilnostih sebi pravilen…

Kurbarija mi nikoli ni bila vodilo, pa daj-dam svet raje tistim prepuščam, ki vedo, da je vse moč kupiti. Razen tistega, seveda, česar še poznajo ne, in tudi ne morejo spoznati.

 

Poglavitno merilo človekove uspešnosti je njegova oddaljenost od »človeštva«.

 

Govno zmore biti zadovoljno samo med govnom, mene pa so naučili, da si je dobro tudi po mali potrebi roki umiti.

 

Ko ugotoviš, da greznica nima dna, nehaš vleči iz nje.

 

Morda sploh ne bi bil jezen na govna, ko jih ne bi pod maskami odkrival.

O (ne)vrednosti…

Ko se naučiš ugotavljati, spoznaš, da je vrednost izjema, ne pravilo.

 

Marsikaj je moč kupiti, lastne vrednosti nikoli.

 

Že res, da na temni podlagi svetlo bolj izstopa, a je res tudi to, da zvezde ne potrebujejo toliko govna, kolikor ga svet smradi.

 

Ko sem že pri govnu: edina »vrednost«, na kateri pridobiva, je smrad.

 

Mehanska umazanija me še zdaleč ne moti toliko kot mehanizirana.

Ko bi…

Ko bi resnica živela v besedah, bi nič-posebnih sploh ne bilo.

Med »srečnimi«…

V lovljenju sreče, se zadovoljstvo prazno kaže.

 

Sreča je sila relativna, svinji v blatu, ptici na nebu.

 

Kakor pride, tako tudi gre, potrajati zmore samo tam, kjer se poraja.

 

Potrebuje krila, da zmore odleteti.

 

Ko se v njenih dlaneh ves svet znajde, si hitro roki umije.

 

Pot do neba ne teče skozi blato.

 

Umazanim umazana samo umazanijo pridodaja.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Življenje zna biti sila lepa zadeva, kadar ničesar o njem ne veš.

Kako?!

Tudi danes sva šla na sprehod, k ovčkam, h kozicam in oslicama… so se že navadile, pa – čim me zaslišijo zaklicati kje-si-banda, že tečejo k nama, na malo travnega sladkanja in božanje…

 

Nazaj grede sva poklepetala z novopečenima sosedoma. Dobro, še nista nastanjena tu, le kmetijo vzdržujeta in ji, korak za korakom, neko novo podobo ustvarjata, a se velikokrat srečamo, in poklepetamo, kadar je Malo doma. In sem doživel vprašanje kako lahko tu sam živim…

 

Kako?! Vse svoje življenje sem sam, četudi ni tako zgledalo, obenem pa – če si bom zaželel laži, lahko samemu sebi lažem o dobrih-ljudeh, raje tako, kot pa da bi lažnemu zaupal in upal vanj. Preprosto, zgolj tako.

 

Sta še mlada, soseda, a po odzivu sodeč sem dognal, da že pridno nabirata izkušnje, podobne mojim. In še zdaleč nista prepričana v tisti obči, da se dobro-z-dobrim vrača…

Pa se, kako da ne, a tako izjemoma, da skorajda omembe vredno ni. Ni, med paraziti, lakomnimi, sebičnimi, »pozabljivimi« ter predvsem brez kančka morale, je dobrota tako redka zadeva, da bi jo že v rezervatih, kot zaščiteno, morali ohranjati.

Večno nepripravljen…

Svojemu piščetu pustim, da me poučuje, njen po-moje je tako bučkast, da zna celo prikupen biti, pri odraslih kljunih pa raje vidim, da drugje kokodakajo, se namreč nikoli na kokošjo znanost nisem pripravljal.

Antikrvosesna…

Na dobroto se paraziti lepijo, pa jo je nujno prečiščevati.

Pot, ki se v nedoglednost vleče…

Od obče pameti do razuma je pot, ki je daljša od najdaljše poti skozi vesolje, pa so razumnemu obči bebci, medtem ko se razumen bebcem v podobni luči kaže.

Neobičajno normalno…

Iracionalnost je lepše ime neumnosti, neumnost pa je strokovno poimenovanje pameti.

 

Če želiš človeka normalno življenje, najprej spoznaj pomena besed normalno in običajno.

 

Kjer vsi-vse-vedo domuje ploščatoglava domišljavost, pa tam ne išči znanja, še manj modrosti!

 

Vsi so nekaj posebnega, le da v skromnosti teh posebnosti ne izkazujejo.

 

V njihovih pohvalah se dodobra o sebi povprašaj!

Vedogledi…

Kjer oči vedo, želodci pa odločajo, tam samo v pravljici do lakote ne dospejo. Ali pa v hlapčevstvu.

 

Ne dajaj živalim svobode, požrle jo bodo še preden jo bodo okusile.

 

Ni težave v tem, da bi jim njihov prav oporekal, le – ko bi vsaj to vedeli o čem govorijo!

 

Kjer v glavah vrednega ni, v rokah svet brezvreden postane.

 

Ko bi karkoli vedeli o pravičnosti, z eno samo črko pravice ne bi terjali!

Izgubil se je…

V norem času izgubljen.

Sam, docela nebogljen.

Z demokrati se ne brati.

Znal bi k redu popeljati.

Bled opis: šibke postave

zmožnih rok in svetle glave…

O »norih časih«…

Obstajata dve vrsti norosti. Prva je tista, ki je še nekoliko bolj normalna od obče normalnosti, druga pa tista, ki se skuša obema normalnostma zoperstavljati.

 

Obča normalnost je sila praktična zadeva, povsod prste vtika, ko pa zagusti, se ne-spomni ali pa ničesar-ne-ve.

 

Ni boljše norišnice kot je tam, kjer se kopica po-moje za skupno zavzema.

 

Norci vedno vidijo luč-na-koncu-tunela, zanje so prividi značilni.

 

Bojda je absurdno, kadar brezupni upanja vzbujajo, nesposobni izboljšave obetajo, butasti k normali pozivajo.

Dobro jutro, demokrati…

Pri meni jutra niso prav nič demokratična, moji demokrati namreč poznajo vse svoje pravice, a kaj, ko pa si niti posod ne znajo napolniti, pa vsi krog mene skačejo, mijavkajo in bevskajo, dokler do želenega ne dospejo…

 

K sreči v državi ni tako. Njeni demokrati si znajo marsikaj napolniti, ne samo posod.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Poslušaj, tudi kadar ti ni poslušati, da boš lahko povedal, tudi ko jim ne bo slišati.

Tudi to je dejstvo…

Človek je tvorno bitje, pa se večina ljudi posveča bodisi raziskovanju, bodisi ustvarjanju, in jih je najti tako v znanosti, kot v umetnosti, včasih v obojem…

 

Običajnost, večinska povprečnost pa se, po odpravljanju vsakdanjih obveznosti in nakupovanju, posveča iskanju lastnega zadovoljstva, v podobah kakršnekoli že »zabave«, in, kakopak – nadgrajevanju lastne neumnosti, s tistim njihovim po-svoje, ki se na področju védenja skozi deset tisočletja niti za pikico ni spremenil.

K sreči so se naučili uporabljati besede, pa je prek te uporabe moč dospevati tudi do ugotavljanja ne/zmožnosti pameti, najosnovnejše od vseh oblik mišljenja.

Molk…

Pravijo, da je molk zlato.

Ne vem, njegove vrednosti ni moč povprek opredeljevati, dejstvo pa je, da večina z molkom sebi pridobiva, na račun skupnosti, seveda…

 

Pravijo, da kdor molči, stotim odgovori.

Ne vem, jih nisem štel, pa zmorem le dopustiti, vsekakor pa nisem prepričan v to, da teh sto odgovor tudi razume. Ne zgolj po-svoje, kakopak…

 

Z molkom je moč dejati »ničesar nimam dodati«, ali »ne vem«, marsikdaj tudi »ne želim se pogovarjati«… moč pa je, z molkom, tudi uvidevnost izkazovati, takrat, seveda, kadar ne želiš všečnih laži izustiti, in obenem sogovorniku nevšečne resnice izpovedati.

 

Osebno bi večinoma imel kaj dodati, hkrati pa mi ni težko svojega ne-vem poreči, pa se molka poslužujem samo v preostalih dveh primerih.

Med gubami…

Nešteto gub, jih ni preštet,

zarisal vanje sem ves svet,

pa ni se mi jih sramovat,

prikrivat jih, in si lagat,

da mlajši sem kot res sem star…

je že preveč povsod prevar!

 

Nešteto gub. Sem jih klesal,

ne kradel, ne prigoljufal,

krog njih vsa siva plesen let,

premnog poraz, kot up spočet,

kot delčki nekih vseh sledi

življenja mojega poti…

 

Nešteto gub. Med njimi jaz.

En sam namen, en sam obraz,

ki pa v različne gre podobe

ko zre v prav, in pa v narobe…

 

Nešteto gub. Jih ni preštet.

Ne skrivam jih, jih ne tajim,

do zadnje času prepustim

da mednje hodi zaživet…

Ne/bodi kar si…

Bodi kar si, ne bodi, kar si… butasta pozivanja, kajti ne vem kako je, vsaj teoretično, mogoče to, da bi bil tisto, kar nisi?!

Ni možnosti!

Ne samo mišljenja, tudi čustvovanja so pogojena z zmožnostmi možganov, pa med nagonskimi bitji nikoli ne moreš najti človeka!

Odločujoča zasnovanost…

Dobrota, uvidevnost, poštenost… stvari, katerih se ni moč naučiti, pač pa se z njimi rodiš, ali pa, večinoma, ne.

 

Ne pričakuj od črva, da bo letel, ne pričakuj od nagonskosti, da bo nesebična, poštena, dobra in umna.

 

Razlike med naučenim in prirojenim, spontanim, dejanskim, se kažejo v malenkostih, pa – če na nekem obisku niti stvari nisem za seboj zmožen puščati tako, kakor sem jih našel, mi vsa naučena »uvidevnost« prav nič do uvidevnosti ne pomaga.

Bučnoglavi…

Pri glavonožcih glave služijo, da iz njih poganjajo noge, pri človejakih pa, da poganjajo frizure.

 

V trdih glavah ni mehkih src.

 

Preprostim se svet sila preprosto kaže, a zapleteno udejanja.

 

Temeljno pravilo neumnosti: ne verjemi dejstvom!

 

Med vsemi bučami ni votlejših, kot so tiste z volilno pravico.

Seveda je res…

Med tisočimi je tu in tam celo obraz najti.

 

Ko bi v dejanjih vsaj desetino tistega izkazali, kar izkazujejo v besedah, bi jim vsako deseto tudi verjel.

 

Ni boljšega načina za zagotavljanje obče poštenosti, kot je – zaporniška samica.

 

Med običajnimi je že stopiti na pručko nekaj posebnega.

 

Nagrado vseh nagrad, in čaščenje v neskončnost, bi si zaslužil tisti, ki bi neumnosti dopovedal, da je – neumna!

O vsevedočih…

Neumnost bi bila povsem brezplodna, ko ne bi imela svojih modrovalcev in modrosti.

 

Če želiš zvedeti kako je prav, vprašaj neumnost. Le pred tem si čelado in ščitnike nadeni.

 

Če drugega ne, kaže neumnosti vsaj vztrajnost priznati.

Med svojimi bregovi…

Slišal sem ptico… pa že v meni poje.

Videl sem sonce… pa že v meni sveti.

Zvezdo sem vprašal… in že grem po svoje

v temno neskončnost krila razpeti…

 

Vonjal sem cvet… pa že snujem plodove.

Gledal sem mravljo… podam se graditi.

Reko povprašal… pa svoje bregove

v bran vsem korakom sem šel prebuditi…

O »podlegati drugemu«…

Podlegati drugemu = podrejati se drugemu. Nemarno, nedopustno ravnanje, mar ne?!

 

Vzroki, vzroki, vzroki… to so tiste hudičeve zadeve, do katerih večinski nikoli ne dospejo, ob čemer jim nerazumevanje pojmov, o katerih besede govorijo, in nezmožnost celovitega povezovanja, dodatne težave delajo…

 

Če ne poznaš vzrokov, je bolje, da o posledicah ne govoriš! In v konkretnem primeru, pri tem podlegati-drugemu, obstajata dve možni skupini vzrokov, ki si povsem nasprotujeta…

 

Večinska sebičnost VEDNO podlega drugim, kadar so ti drugi večji, močnejši, vplivnejši, in podlega (se HOTE podreja!) zato, da SEBI koristi pridobi! Ni drugega razloga za to, da nekomu v-rit-lezeš, kot je osebni interes, kakršenkoli že. In takšno podleganje, ki je »ljudska« folklora, o ničemer lepem ne pripoveduje, ampak…

 

Obstaja tudi povsem drugačno podleganje-drugemu, podrejanje sebe, svojih želja, pričakovanj, namer, ravnanj… drugemu, o čemer sebičnost ničesar ne ve, podleganje, ki nosi ime – UVIDEVNOST…

 

Da, zanimivo, a uvidevnost se izkazuje s podleganjem drugemu, pri čemer ni povzročena z osebnimi interesi, pač pa z interesi DRUGEGA, tistega pač, kateremu želiš do ZANJ lepšega, boljšega pomagati, pri čemer povsem zanemariš lastne, tiste prvinske, interese (drugače kot dati-od-sebe tudi ne moreš, glede na to, da svet ni v tvoji lasti)…

 

In je hudič, kadar vse v isti koš mečejo, tisti, ki o ničemer ne vedo, še zlasti, ker – je podlegati-drugemu temelj, izhodišče mnogih stvari, od tovarištva, spoštovanja, ljubezni, pa vse do edinega pravega sobivanja!

Okrogle težave…

Kako boš na okroglem planetu neresnice stisnil v kot?!

 

Ko so majhni, jim pripovedujejo o okrogloličnem zdravju, ko odrastejo, pa o škodljivi debelosti.

 

Zaokroženi neumnosti ni moč priti do konca.

 

Vse majhno krog večjega kroži, da je le dovolj praznine na voljo.

 

Težko je govoriti o suverenosti, kadar sila privlačnosti orbito odreja.

Neumnost kot neusahljiv vir…

Nekoč me je urednik neke revije vprašal kako dospevam do takšne količine zamisli.

»To pa res ni težko,« sem pojasnil, »samo poročila odprem, časopis v roke vzamem, niti prelistati ga ni treba, pa je neumnosti za cel mesec pisanja dovolj…«

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Ne govori resnice, če želiš imeti prijatelje.

Uči se, da…

Nekoč sem drugače slišal besede »uči se, da bo iz tebe nekaj nastalo«, danes vem, da iz absolutne večine tega uči-se nastane, nič več in nič manj kot – naučen bedak!

Se dogaja…

Prvič počnem, česar poprej, desetletja, nisem dovoljeval ne sebi, ne drugim…

 

Za muškat je značilno, da sila raznoliko dozoreva, in je, tu, pri naju, še vedno veliko zelenkastih jagod, dosti je tistih rozikastih, tu in tam pa posamezna zrna že temnijo, in med njimi najbolj prepričljiva dajem razbojnici…

 

Se sicer zavedam, da s tem povečujem privlačnost grozdja za ose, čebele, sršene, kajti ob večini odstranjenih zrn na pecljih ostane grozdni sok, vendar – naj jim bo v slast, bom kar nadaljeval…

 

Lani enega samega zrna ni hotela poskusiti, včeraj in danes pa kot vrabček odpira usta, vsakič, ko proti njim ponesem lepo, temno zrno. In me to veseli, najprej radi tega, ker ji zmore to sadje samo pridodati, kot drugo pa zato, ker moja prizadevanja, vložena tudi v rastje, osmišlja…

 

Upam, da ji s časom tudi ostalo sadje v tek dospe. Včeraj in danes sem ji ponujal vinogradniške breskve, počasi dozorevajo. Ne, da so dobre, odlične so, a trma niti poskusiti ni hotela. Pa bi bilo dobro, ko bi hrustala vse po vrsti, kar tu raste, kajti boljšega, predvsem manj oporečnega sadja, nikjer ne bo imela…

Ljubi bog…

Večkrat poslušal o tem, da je človek nad Naravo…

 

Ne kaže zameriti tistim, ki ne poznajo ne človeka, ne Narave, in ničesar niso slišali o letnih časih, potresih, poplavah, cunamijih, vulkanih, gozdovih in kisiku, ki niti o tem niso slišali, da so sami zgolj, in to neznatni, delčki Narave… obenem pa v beticah ničesar uporabnega ne premorejo, da bi bilo moč karkoli resnejšega od njih pričakovati.

V razkorakih časa…

Če je civiliziranost to, da lastno ugodje ustvarjaš na tujih plečih, potem so bolhe zagotovo bolj civilizirane kot psi.

 

Uboga beda živalska, ki v razvoju tehnologije vidi tisto, česar z družbenimi normami ni zmožna tvoriti!

 

Ni dobro, kadar zmoreš med primitivnimi več kultiviranosti najti, kot med »civiliziranimi«.

Dejstvo…

Odkar obstajajo mesnice, ni razloga za to, da bi moral v svinjaku živet, da bi svinjo okusil…

Raje…

Raje niču nič,

raje vragu vrag,

je svinjal hudič,

pa mi ni več drag,

raje smradu smrad,

raje smetju smet,

sem imel res rad,

mi tega ni spet…

Nisem zaman let nabiral…

Vseeno mi je kako me vidijo slepi, slišijo gluhi, razumejo neumni.

 

Neetičnemu smradu zmoreš biti samo smrdljiv všeč.

 

Kjer ni etičnosti, tam je greh govoriti o poštenosti in dobroti.

 

Vzroki opredeljujejo dejanja, pa tam, kjer je sebičnost vodilo, posledice ne morejo nesebičnosti izkazovati.

 

Ko poznaš zakonitosti vrste, ti je sleherna posamičnost razkrita.

Z različnih razvojnih ravni…

Osebno v živetju črvov ničesar posebnega ne vidim, se pa zavedam, da se črvi glede tega z menoj ne strinjajo…

Proti koncu kroga…

Zgodovina, iste zgolj podobe,

ki v odtenkih se drugačne zdijo,

kar jim prav je, je vse narobe,

pa jim znese, česar ne želijo…

Neumna bitja…

Tam, kjer znajo le v sitosti drug ob drugem, tam o sobivanju ničesar ne vedo.

 

Človečnost je edina osnova sobivanja, a zanjo je potreben človek!

 

Le samoodpovedovanje v korist drugega zmore zagotoviti skladnost delitve prostora in časa, medtem ko »človeški« svet poteka v podobah, ki na račun drugih sebi zagotavljajo.

 

Človek ne želi poslovati po zakonitostih, ki veljajo za živali, živali niso zmožne poslovati po človekovih.

 

Je vrag, kadar je višek-stvarstva dejansko stvaritveno dno!

Sebežer(c)i…

Ob »človeštvu« pomislim na kačo, ki, začenši pri repu, samo sebe požira…

 

»Razviti« in »civilizirani«, gobcajoči o človekovih-pravicah, izkoriščajo »nerazvite« in »necivilizirane«, le ti pa, enakih besed polnih gobcev, s svojimi željami pretijo »razvitim« in »civiliziranim«…

 

Pravijo, da s silo ni moč ničesar razrešiti, obenem pa je sila edini »argument«, katerega razumejo.

V živalskem svetu očitno drugače ne gre. Vsakdo želi biti na vrhu hierarhične lestvice, vsakomur ima njegov želodec večje pravice od ostalih. Glav pa ni.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Smisel nesmiselnosti je bržčas v tem, da ima smiselnost večjo vrednost, ker je ni najti.

Jupiiiii…

Prejšnji teden je, kar v korito, k mini jablani, vrgla za svojo pest meloninih semen, in danes…

 

Ena od prvih poti, s katerimi je krenila v ugotavljanje morebitnih sprememb, jo je vodila do korita. In znenada sem zaslišal njen navdušen glas, in jo gledal, kako je v smehu poskakovala, »kakiji so zreli, kakiji«…

 

Pustimo zmoto ob stran, pač, dete ima rado kakije, obenem pa marsikateremu sadju rečeva kar »bunkice«, pa je bunkica lubenica, melona, kaki… kakorkoli že, priznam, sam niti opazil ne bi, nobene pozornosti nisem zadevi posvečal, misleč, že takrat, ko je sejala, da tako in tako ničesar ne bo, ko pa sem pogledal – tako zgoščene džungle poganjajočih mladik še nisem videl…

 

Zdaj mi bo pomagala še eno zadevo več zalivati in ne dvomim, da bo skrbno nadzorovala potek rasti, nato pa tudi cvetenja in, če bo po sreči, tudi rojevanja njenih bunkic…

Neobvladljiva pandemija…

… proti kateri nič ne pomaga, ne preventiva, ne cepiva, ne karantena, pandemija – neumnosti!

Ajajte, ajajte…

Ajajte, ajajte, črveki mali,

škratje na nebu že v noč so pognali,

svetijo, svetijo, lučke gorijo,

čas je, da trudne oči vse zaspijo…

 

Ajajte, ajajte, dan se poslavlja,

spi že čebela, in ptica, in mravlja,

noč se že k jutru počasi preveša,

Luna pa pridne sanjače pogreša…

 

Ajajte, ajajte, dosti zabave,

vzglavniku dolgčas brez trudne je glave,

dan je za igro, in noč je, da spite,

da pod odejami sanje lovite…

 

P.S.

Ta je nastala »po naročilu«, malo manjka, pa bi bilo moč zapisati, da sva jo »skupaj naredila«…

Skrb vzbujajoče…

Bolj kot to, da uničujejo živetja, me skrbi to, da jih bebci tudi porajajo.

Usoda izumov…

Z vsemi izumi je podobno, kot s papirjem – razum ga zagotovo ni izmislil za to, da si bo neumnost z njim riti brisala.

 

Ni boljše kombinacije, kot je pameten telefon in neumen uporabnik.

 

Tudi besede so izgubile v namenu, nekoč so prispevale k širitvi znanja, danes prispevajo k izkazovanju neumnosti.

 

Ugotovitev gravitacije sodi med pomembnejša odkritja, čeprav je neumnost učinkovitejša, ona tudi vrednote povleče na tla.

 

Zaman je ves napredek, ki samo moč neumnosti povečuje.

Verjeti ali ne…

V marsikaj bi morda verjel, ko bi mi Resnica verjetja ne prepovedala.

 

Verjamejo v svoje glave. Potemtakem se da verjeti v nič.

 

Trajno verjetje je verovanje. Verovanje je odsotnost iskanja. Odsotnost iskanja pa je samo izgubljenim obupancem dana.

 

Lažje je verjeti v to, da mislijo, kar govorijo, sila težko je verjeti v to, da vedo o tistem, o čemer mislijo, da vedo.

 

Verjamem v Naravo. Če v neskončnost obstaja, ni vrag, da tudi bebcev ne bo preživela.

Žalostno smešno…

Temeljna značilnost neumnosti je, da se ne zaveda sebe, pa bolj kot hiti pametovati, bolj se izkazuje.

Res, ali ne?!

Obstajajo tri vrste intelektualcev: tisti, ki so se naučili reči »da«, tisti, ki so se naučili reči »ne« in tisti, ki so se rodili z »ne vem«.

 

Pamet pozna nerazumljeno, razum v razumljenem nevednost ugotavlja.

 

Bedak nima časa, da bi svoje znanje preverjal, raje hiti k pridobivanju novega.

 

Da postaneš učitelj, potrebuješ spričevalo, da zmoreš učiti, potrebuješ odsotnost opičjih genov.

 

Svet je nenehna spremenljivka, ki zmore samo v šoli obstajati v svoji preteklosti.

Razvoj…

Ko ritensko gre, brez glavé,

s težavami da čas krasi,

bodočnost zbegana ne ve

kje znajde se v preteklosti…

Politik…

Ne vem, ali je tik, ali bukev, vseeno,

niti tega od kod je pritepeno,

niti tega, kako zmore zrasti,

ko trudi, ubogo, ovčice se pasti…

Prestar sem…

Prestar sem, da bi se bedarij učil, sem jih že preveč spoznal.

 

Prestar, da bi iz svojega znanja trgovino delal, in da bi tuje na razprodajah kupoval.

 

Prestar sem, da bi me nazadovanje v napredek prepričalo, in prestar, da bi napredek doživel.

 

Prestar, da bi na novo začenjal, prestar, da bi se v staro vračal.

 

Prestar, da bi pozabljal, prestar, da bi odpuščal, prestar, da bi upal.

Ne kaj, kako…

Zlahka je »vedeti« na način tako-se-mi-zdi-da-je, malček bolj zapleteno je vedeti tako, kakor je samo-po-sebi, v neodvisnosti od mojega vedenja.

Za prvo, in obče značilno, zadošča nezmožnost dospevanja do vzrokov, potemtakem obravnavanje izključno na temelju videnega oziroma kakorkoli drugače čutno zaznanega, za drugo je potrebna zmožnost kompleksnega mišljenja, ki vključuje tudi potrebo celovitega zavedanja. To pa je že tisto, kar krepko presega pamet alias enostavno mišljenje.

Zato je pri ugotavljanju nekega znanja, ali sposobnosti, krepko bolj kot vprašanje kaj-boš-naredil, pomembno vprašanje KAKO-boš-to-naredil, in potem znova kako-boš-pa-to, skratka – pojasnila so tisto, kar zmore pričati o nekem poznavanju, zmožnosti, in nikakor trditve, na katerih običajnost posluje.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Od rojstva do smrti preživiš v iskanju, da bi našel predvsem tisto, česar se sploh nisi podal iskati.

Dovolj…

Na hitro le ena beseda ostane,

dovolj je, dovolj, preko glave,

ko prah do poslednje prekrije vse rane,

ni več ne boga, ne postave…

Se je že naštelo, se je že nabralo,

nič novega v dan da posveti,

le temi je še, da v njej se bo spralo,

kar zmorem v čakanju zgolj kleti…

Petkovemu večeru vzeto…

Raje bi imel napak, a raje imam prav, kot da bi bil »slep«.

 

Ne zavidam jim njihove nebeške blaženosti, samo ne vem zakaj jo morajo na Zemlji izkazovati?!

 

K sreči obstajajo tudi vrata iz pekla. Pred njimi dvom stražari, za njimi svinjaka več ni.

 

Najprej si nalagaš, nato čakaš, da boš odložil. In če vmes tudi nosiš, si celo do življenja dospel.

 

Po Gausu sta dva odstotka nadpovprečnih, ko njih poslušam, jih je osemindevetdeset odstotkov…

Popolnoma drugače…

Popolnoma drugače, kot se piše, bi se morala pravica pisati, da bi res pravična bila.

 

Popolnoma drugače, kot se odvija, bi se moral svet vrteti, da bi res človekov bil.

 

Popolnoma drugače, kot se kaže, bi se moralo znanje izkazovati, da bi neumnost ne bila normala.

 

Ne, ni krivice, ni napačnosti v odtenkih, daleč od tega, že v osnovi je vse zgrešeno.

Ubožica…

Med zadevami, v katere je modrost prepričana, je ta, da premalo ve, in ta, da bo vselej nevedna ostala.

 

Včasih je raje tiho, kot da bi se s pametjo dajala, v naprej vedoča, da bo izgubila, s tem, ko ničesar ne bo dosegla.

 

Pamet je le pamet, trdoživa, vztrajna, pa, skozi neka stoletja, le stežka popusti, da se nečesa novega nauči. Kar je razumljivo, glede na to, da vse ve.

 

Modrost pa je neuka. Kar se nauči, to v novo neznanje pretvarja, in ji je težko ustreči, ko se nenehno z nekimi vprašanji razkriva.

 

Pa še takrat, ko izve, bi ji bolje bilo, da ne bi…

Spet na tekočem…

S prijateljem sem se pogovarjal, in sem, med ostalim, zvedel, da je teta smrt opustila tisto klasično koso, celo z motorke je prešla, sledeč okoljevarstvenim prizadevanjem, pa sedaj električno uporablja…

 

Ma, naj, sem odgovoril, upam samo, da ima huskvarno, pa da ji ne zataji sredi dela. Mi je vseeno, ko pride, naj pride, zagotovo se ne bo kot neko govno izkazala, in nedokončano pustila.

 

Pet let je starejši, pa me sme z mladeničem zmerjati, mi starost napovedovati ter mi jo pojasnjevati. Eden redkih, s katerim tekom pogovora, in ne glede na temo, do smeha dospem, čeprav…

 

Kljub temu, da, kakor jaz, vse k vragu pošilja, ga še nisem navadil na to, da bi z glasnim naj-grejo-v-materino s sebe vsaj delček tistega spral, kar doživlja, ko »lepote« sveta ugotavlja…

Včasih je dobro ponovno poskusiti…

Kar nekajkrat so reke že odtekle, od takrat, ko sem nek rokopis, didaktično-razvedrilno zasnovan, poslal v pristojno ministrstvo, v upanju, da bom prejel denarno podporo, pa da bom knjigo izdal v samozaložbi, od takrat, ko so mi, neki škrici uradniški odgovorili, da gradivo »ni primerno za otroke«…

 

Kakopak, kar nekaj časa po tem sem, ob ostalih, preklinjal, tu in tam, tudi uradniške cepce, potem pa se, po letih premora, odločil in rokopis poslal v založbo. Več slabega kot to, da odklonijo, ne morem doživeti…

 

V založbi so se odločili – narediti knjigo, in je nastala, Narišimo črke, knjiga, katero je neka pristojna komisija bibliotekarjev uvrstila v sam vrh, med pet najboljših, med vsemi, več kot petstotimi knjigami, natisnjenimi v konkretnem letu in otrokom namenjenimi, s priporočilom, da jo kaže uporabljati v šolah, kot didaktičen pripomoček, obenem poln neke zabavnosti…

 

Danes, ko sem se peljal proti pošti, s pogodbo za zbirko lirike, sem se spomnil tega pripetljaja, in – vrag mi ni dal miru, pač pa je prišepnil, ma kaj prišepnil, dovolj glasno se je oglasil, s svojim poskusi-tudi-z-Vesoljem…

 

Da, to je tista knjiga, ki z različnih zornih kotov, od filozofije, sociologije, psihologije, pa vse do jezikoslovja, o zanimivih zadevah govori, pretežno o človeštvu, gradivo, katero sem pred leti sicer že ponujal, a brez odzivov ostal, pa…

 

V bistvu do maloprej sem nadgrajeval zadevo in rokopisu dodal tudi kazalo, predlogu za objavo pa tudi osnutek platnic, s katerim sem se kar nekaj dihanja igračkal, preden sem ga uspel, vsaj za silo, vsaj kot podobo nekega izhodišča končnega izgleda, narediti. In sedaj vse to čaka, v podobi osnutka, na moji e-poštni mizi, da še malo zori, tja do torka, ko nameravam zadevo poslati. Več slabega kot to, da odklonijo, ne morem doživeti…

 

Ponoven poskus se mi v preteklosti ni izjalovil, o tem, katerega še nameravam izkazati, bo pa prihodnost svoje povedala.

In je s strehe poletel…

Pravijo, da je bolje vrabec v roki, kot pa na strehi. Ne vem, o tem bi bilo moč govoriti…

 

Veliko vrabcev sem že videl, sedeti na strehah, tu in tam pa se mi je pripetilo tudi to, da sem smel neko ptičico v dlani držati, vsaj toliko časa, da si je opomogla in odletela, v zadovoljstvo obeh. Da, tudi nekaj papagajev sem imel, nekih drobnih, razposajenih razbojniških dušic, ki so celo govoriti »znale«, a le-ti so mi, tako se dogaja, vsi po vrsti, odleteli le v žalost…

 

Doslej sem, zadnji čas, vrabca gledal, tam, nekje v daljavi, na nekem slemenu se je razkazoval, mojemu pričakovanju in nameram, zdaj ga pa že v letu spremljam, v letu, s katerim se je v moji smeri naravnal…

 

Danes sem prejel pogodbo, korak več, na šest mesečni poti do knjige. In zdaj bo treba samo še čakati, ter dočakati, vmes pa še nekaj malega dogovarjati in postoriti, da bo zbirka zaživela, v svoji, upam, da čim bolj preprosti, a lični in topli, knjižni podobi…

 

Nekaj zanimanja zanjo se že poraja, pa upam, da ga ne bo umanjkalo takrat, ko bo treba seči v denarnico.

 

Svoj honorar sem vezal na prodajo, od vsakega prodanega izvoda nekaj dinarčkov, pa, zagotovo, s knjigo ne bom obogatel. Pravzaprav sem neke želje po tovrstnem bogatenju že davno odmislil, mi ustreza do drugačnega dospevati…

Dobrota, reč nevidna…

Ko te po levem, še desno lice nastavi, nato tudi hrbet, da se ti bo dobro imelo kam vračati…

 

Moč »dobrote« je odvisna od količine žrtvovanja, s katerim se mora »dobrotnik« izkazati, medtem ko je moč dobrote pogojena z velikostjo stiske, v kateri se pomoči potreben nahaja.

 

Če želiš ugotoviti kaj jim zares pomeni, tisto, kar jim daješ, ali ti, ki daješ, prenehaj dajati.

 

Kdor je dober, ne dospe do zadovoljstva, v kolikor se ni zmožen z dobroto izkazovati… pa bi svet moral biti prava lepota, glede na to kako so obči zadovoljni s seboj.

 

Dobrota si od ust odtrga, da se s tujo sitostjo hrani.

Opravičilo ali samokritičnost?!

Kadar rečem za nek sladoled, sadni, da je v njem tudi nekaj barvil in arom, takrat povem, da je pretežno narejen iz sadja, da pa vsebuje tudi nekaj (malega) dodatkov…

 

Kadar porečejo svoj »v vsakem je tudi nekaj dobrega«, takrat, kadar jim o njihovih lastnostih pripoveduješ, takrat so prepričani v to, da se opravičujejo, s tem, ko tisti nekaj-dobrega omenjajo, čeprav se, v bistvu, ne zavedajoč se tega, obtožujejo (samokritičnosti niso zmožni, so preveč lepi, dobri…), ko, po načelu nekaj-dodatkov-v-sladoledu, izpovedujejo, da so pretežno – slabi…

 

Kaj je ta, generalni, nekaj-dobrega, tega, priznam, še nisem uspel ugotoviti, saj obstajajo različni vzroki/razlogi, na podlagi katerih sem lahko sila »dober«, »prijazen«, »ustrežljiv«, kadar nameravam na tak način do sebi-nečesa dospeti, pa čeprav po svoji naravi nisem dober, prijazen, ustrežljiv, obenem pa je, bolj kot v stanju nekega zadovoljstva, presoja realnejša takrat, kadar nekdo nima česa izgubiti, in tudi pridobiti ne (od nekoga drugega in v pozitivnem smislu), takrat pač, kadar nezadovoljstvo, in tudi občutek ogroženosti, neka čustveno ne najbolj nadzorovana oziroma obvladovana stanja, izkazujejo spontanost odzivov…

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Iskrenost je obča vrlina, a sila sramežljiva, pa se šele stisnjena v kot oglasi.

Zmogel bi…

Zmogel bi se sprehoditi,

tja, na kraj sveta,

a ne zmorem zapustiti

svojega neba…

 

Z njega zvezd še nekaj sije,

pa čeprav z daljave,

da srce se mi napije

v oči sanjave…

 

Zmogel bi se sprehoditi,

in, priznam, me vleče,

pa čeprav nikjer odkriti

ni mi kančka sreče…

 

Tu so gnale korenine,

veli mi cvetovi,

pa je tudi prav, da mine

mi med njih plodovi…

 

Zmogel bi se sprehoditi,

tja, kjer šir nek vlada…

a mi dano bo oditi

le do dna prepada.

Vse mi peša…

Najprej mi pešajo oči – ne vidim napredka.

Tudi sluh mi krepko nagaja – zelo čudno se mi ta napredek oglaša.

In tudi sicer ni vse v redu, z glavo, nisem dovolj umen – samo neumnost krog sebe ugotavljam.

»Naše bogastvo«…

Vitaminski »bonbončki«, dražeji, za sto osem gramov jih je, dobrih deset dek – preko sedemnajst evrov!

Navadil sem jo nanje, vsak dan poje draže, včasih dva, in mi ni žal denarja, le…

 

Da, »naše«, predvsem družbeno bogastvo, otroci, pa je bržčas potrebno, in to malodane na vsakem koraku, za to bogastvo tudi ustrezne dajatve plačevati…

Vsepovsod je slišat le…

Kamorkoli grem,

kamorkoli se ozrem,

vsepovsod poslušat je

tisti beee, beee, beee… beee, beee…

 

Vklopim radio program,

TV na preklop ko dam,

za trenutek ne zamre

isti beee, beee, beee… beee, beee…

 

Svet je bojda v neki krizi,

kup nesnage je na mizi,

a pod mizo še bolj vre

znova beee, beee, beee… beee, beee…

 

O vremenu, modni muhi,

o politiki in kuhi…

ni, kar na izust ne gre

v večnem beee, beee, beee… beee, beee…

 

Bojda se razum oglaša…

a če mene kdo povpraša:

vse po vrsti beee-besede

so odlike ovčje črede.

Rad imam ptico…

Rad imam ptico…

Pa krila ji režem, da ne bi zletela,

da ne bi v neznano za vselej spuhtela,

da ne bi me v samost brez ptice odela…

 

Rad imam ptico…

Že res, da v kletki bolj redko zapoje,

že res, da ne poje kot zmore po svoje,

a tudi je res, da nje petje je moje!

 

Rad imam ptico…

 

Daj, bodi že tiho, sebična prikazen!

Tvoj svet je praznina, in ti v njej si prazen,

pa kar ti iz sebe ni dano dobiti,

to drugi ti morajo vsi ponuditi!

Daj, bodi že tiho, ker zgolj širiš smrad,

ker ti, ti le sebe imeti znaš rad!

Ko bi, bi drugače…

Česa vsega že nisem slišal, in se tudi naposlušal, predvsem v podobah nekih pojasnjevanj, ki zmorejo samo zapletati, nekih opravičil, ki zmorejo samo še bolj obtoževati, nekih neumnosti, ki – bolj kot se trudijo, z večjo neumnostjo se izkazujejo…

 

Med slišanim mi je »ljub« tudi stavek »Ko bi prej vedel/a, kaj pričakuješ od mene, bi se tako tudi ravnal/a.«

Na prvi pogled stavek, ki o neki ustrežljivosti celo pripoveduje, a zgolj na prvi pogled to počenja, kajti zadeva je popolnoma drugačna…

 

Najprej ta stavek priča o prilagodljivosti tistega, ki ga izreka, in ki se je pripravljen prilagajati zato, da sebi neko korist pridobi. Posledično oziroma posredno, potemtakem, ta stavek priča o tem, da tisti, ki ga izreka – nima sebe, kajti tisti, ki ima sebe, tisti kot nek jaz tudi postopa, v vsakem primeru. Potemtakem priča o nenačelnosti.

 

Kakopak, še kar nekaj je zadev, o katerih ta stavek izpoveduje, a izpostavim samo še eno: priča o pripravljenosti na potvarjanje, na igranje, na laž! Čemu tako trdim?! Preprosto: kadar imaš neka svoja merila, neka svoja vrednotenja, kadar meniš, da so ta merila in vrednotenja pravilna, kadar imaš sebe, v podobi neke osebnosti – čemu, za vraga, bi kot igralec nastopal, nekomu v prijaznejši svoji vlogi, drugemu v manj ljubeznivi?! Če imaš sebe, čemu, hudiča, bi v drugih iskal potrditev tega samega sebe, ko pa bi moral vedeti, da samemu sebi presojaš?! Če imaš sebe, zakaj temu imeti-sebe ne bi pustil živeti, v natanko takšnih podobah, v kakršnih je, potemtakem spontano, iskreno, predvsem pa – brez laži?! Vsako potvarjanje, vsako pretvarjanje namreč ni nič drugega kot laž…

 

Ne maram takšnih stavkov, in jih ne maram vsaj iz dveh razlogov.

Prvi: v svojem življenju ne maram igralk in igralcev, med katerimi so vsi tisti, ki bi, ko-bi-vedeli, drugače počeli, zato, da bi meni všečni bili.

Drugi: ne maram tistih, ki se trudijo biti (mi) všečni, pač pa maram tiste, ki so mi všečni zaradi svoje vsebine, s katero se zmorejo izkazovati, in znotraj katere je tudi iskrenost, spontanost.

Ne govori…

Ne govori, raje skaži,

v dejanjih se dokaži,

njim je namreč moč verjeti,

v njih resnica sme živeti!

 

Ne govori, ni mi vredno,

zlahka je v besedah zgledno,

v njih še črv zna leteti,

ko se v laž hiti odeti…

 

Ne govori, sem že skušal,

vsepovprek laži poslušal,

kar je danega imeti

možno je pogledu zreti…

 

Ne govori, sit prek glave,

ni do takšne mi zabave,

so preveč neki prekleti

znali mi moči vzeti…

V dlaneh nosim…

V dlaneh nosim vetrič, je topel, lahak,

spustim ga, ko hoče leteti,

le več mu ne puščam do nekih napak,

ki skažejo se ko želi si objeti…

 

V dlaneh nosim sonce, nasmeh porodi,

očem zmore iskrice dati,

le več mu ne puščam da zbuja, svetli,

da ne bi v solzah znova znalo končati…

 

V dlaneh nosim svet, resda majhen, a lep,

s prostranstvom, v nebesa se steza,

le več mu ne puščam, da spet bil bi slep,

kjer vladajo laž, in ukana, pretveza…

 

V dlaneh nosim sebe, prav vse, kar imam,

za enim obrazom nabrano,

le več si ne puščam, da nudim, da dam,

preveč me bilo je v nič pometano…

Nauči se z eno roko…

Ko hudiču pomagaš, vedi, da ti bo požveplal.

 

Ne pomagaj zaradi obljub, ne obljubljaj zaradi pomoči.

 

Preden roko ponujaš, se nauči z eno živeti.

 

Ne postavljaj življenja tam, kjer temeljev ni.

 

Ni se težko naučiti najti pomoči potrebnega, težko se je naučiti samo vrednim jo nuditi.

Naj gre v…

… kar nekaj prav nič krasnih!

 

V soboto sem imel z drvmi opraviti, nato je tri dni deževalo, včeraj…

 

Več kot osem mesecev je minilo odkar sem bil operiran, a je »telovadba« z drvmi kljub temu zadevo, znova, razbolela. In spet sem, prejšnjo noč, nekaj neustreznega naredil, med spanjem, pa sem včeraj kar odpisal načrte za košnjo, upajoč, da se vse skupaj do danes umiri. A se ni…

In je nastal prvi razlog mojega preklinjanja.

 

Drug je v tem, da iz SPIZ-a ne znajo poslati izpiska o izplačilu pokojnine, takrat, pač, kadar dospe do neke spremembe okoliščin, katero bi zmogel vsakdo po-svoje obravnavati. In do spremembe je prišlo, s tem, ko je država začela trgati prispevek za trajnostno oskrbo…

Znam, seveda znam izračunati odstotek od nekega zneska, pa bi taisto znal tudi od pokojnine, le – ne vem, kako oni-tam zaokrožujejo, jaz pa imam rad, kadar je moja evidenca popolnoma usklajena z bančnim izpiskom, in običajno tako tudi je, pa…

Ko sem danes dvigal denar, sem referentko prosil, da mi izpiše prejeto nakazilo, iz naslova pokojnine, in mi ga tudi je, kasneje pa, ko sem doma preverjal morebitno razliko – še dobro, da nisem po svoje zaokroževal, kajti očitno obstajajo maherji, ki znajo celo tako izračunavati oziroma zaokroževati, da se med izplačanim in tistim, kar bi moralo biti izplačano, izkaže kar sedemintrideset centov razlike! V mojo škodo seveda. Pa sem dvakrat računalo v roki vzel, dvakrat odstotek izračunal ter ga, v štirih decimalkah, od dosedanjega zneska izplačila odštel, a se nikakor nisem mogel znebiti omenjene razlike…

Pač, dinar na dinar palača, nekaj deset centov tu, nekaj drugje, pa ni vrag, da se ne bi nabralo, ob silnih nekih nas upokojencih. Še dobro, da v poštenem živimo…

 

Nato sem zaklel, ko sem se ustavil dotočiti gorivo, in mi je uslužbenec, poleg običajnega računa, še neko »priponko« ponujal. Hitro sem zvedel, da ne gre za nikakršno akcijo, za neke »ugodne nakupe« in podobna potrošniška sranja, pač pa da me seznanjajo s tem koliko država vzame na račun goriva. »Kar obdržite, ne rabim tega, že tako vem, da vzame krepko preveč, in verjemite, tudi brez tega vašega listka prav nič manj ne bom preklinjal«…

 

Zdaj sem se v preklinjanju ustavil, do ne-vem-kdaj. Iz banke sem namreč šel po računalnik, kar komplet sem vzel, z zaslonom, tipkovnico, miško, zvočniki, slušalkama z mikrofonom vred, itak je vse obstoječe že tako staro, da je pravi čudež, ker še deluje, tako-tako resda, a kljub temu. In mi je možakar, v okviru cene, tudi okna naložil, pa jim, iz najsodobnejše, neko vmesno podobo pričaral, da ne bo prevelikega kontrasta, med mojim obstoječim in novim. Ne nazadnje sem že v letih, te naprave pa so krepko bolj pametne od mene, vrag vedi, če ne bi celo prevajalca potreboval…

Zadeve ne bom še montiral, trenutno se mi ne da, počutim se, kot bi cestni valer prek mene vozil, povsem utrujeno.

 

Kakopak sem, ko sem se vrnil ter vse lepo pospravil, še k svoji evidenci denarnega stanja sedel, vpisal prejemek, dvig in izdatke, ter ugotovil, da sem pravilno predvideval, kajti – ostalo mi je še toliko, da bom, ob preudarnem ravnanju, nekako zvozil ta mesec, upoštevaje položnice in vse ostalo, pod pogojem, kakopak, da pravočasno še nek obljubljen mi, in moj, denar dobim, pa da z njim vsaj večino stroška zavarovanja objektov pokrijem. Če ne, potem pa… niso brez osnov negativnega stanja izmislili…

 

Da, celo roštilj, električni, sem včeraj nabavil, najcenejšega, ker nama je stari krepnil prav med pripravo obroka, Malo pa se rado »posladka« z mojo peko. In še za darilo moram preskrbeti, gleda na to, da bo kmalu še več »velika«, kot že itak je. Bo treba sčarati, nekako zagotovo.

 

Čira-čara, čira-čara…

Ob vsem sem razmišljal, ne vem, kako me je popeljalo v to smer, o tistem, kar sem nekim drugim dal, bodisi v podobah nekega nepremičnega, in premičnega, imetja, bodisi v podobi takšne ali drugačne pomoči, katere, vsaj tržno, vrednost je moč izračunati, in sem ugotovil, da so od mene, vsi skupaj, ti neki, prejeli v protivrednosti vsaj milijona evrov. Da, nisem se zmotil pri zapisu številke. Osebno sem od staršev prejel za nekih sto tisočakov imetja, in ne vem, če je to, vse skupaj, kjer se sedaj nahajam, moč za tak znesek prodati. Pa ugotavljam, da »sedim« na dobljenem, medtem ko od tistega, vsega, kar sem drugim dajal, in dal, razpolagam samo še s spomini, z mirno vestjo ter, v posameznih primerih, k sreči zgolj, z ugotovitvijo, da sem kapitalen bedak, kateremu nikoli ni bilo težko dati, a vselej težko spoznati določeno vrsto »hvaležnosti«…

 

Pa, v izogib nesporazumu – nad svojim materialnim stanjem se ne pritožujem, veliko jih je, katerim je slabše, tudi občutno slabše, le… včasih se sprašujem, kaj sem ves svoj čas počel, ter komu, in zakaj, sem lastno življenje v nič metal. K sreči jih je nekaj, katerim se je »splačalo« dajati, jim pomagati, med ostalim so tudi oni tisti, v katerih, pa čeprav le v mislih, neko oporo najdem. V bistvu jo v sebi, a nič ne de, če rečem, da jo v njih, se lepše sliši…