Ko si
lačen, zelo lačen, toliko, da ti lakota preprečuje dospetje do zadovoljstva, in
te nekdo vpraša česa si želiš, takrat, domnevam, ne boš zastavil z…
Rad
bi brisačo, da se bom obrisal, po umivanju zob. Pa zobno krtačko in pasto, tudi
zobotrebec bi prav prišel. Po možnosti bi mizo in stol, pa krožnik in jedilni
pribor. Ja, da ne pozabim, prijala bi mi velika porcija golaža…
Običajno
je tako, da zadeve, ki naj bi nam bile pomembne, naštevamo po neki prioriteti,
od tistega, kar najbolj želimo, navzdol, kajti – če se mi največja želja
izpolni, ni vrag, da ne bi zmogel biti zadovoljen tudi takrat, kadar se mi
najmanjša ne bo… v obratnem primeru pa do zadovoljstva ne dospem…
Čemu
to zapisujem? Ah, preprosto, ker sem neko nagonsko »modrost« prebral, o tem,
kaj potrebujemo, za zadovoljstvo, na stara leta, in so bile želje tako
razvrščene (domnevam, ne, celo prepričan sem, da so določene tudi pozabljene,
denimo denarja nikjer ni bilo zapisanega, le-ta pa je bog večno požrtnih, a
kljub temu):
Na
prvem mestu – udobno bivališče (da, poudarek na udobno).
Na
drugem – dobra hrana na mizi (poudarek na dobra, kakopak, pri čemer ni
zanemariti želje, da ne bi jedel z naročja, pač pa tudi mizo želi).
Na
tretjem – da so krog tebe tisti, katere imaš rad in te osrečujejo (poudarek,
kakopak, na tem, da TEBE osrečujejo)…
Svet
se, zagotovo, vrti okrog sebičnih riti, pa – lepše se jim vrti, lepše se
počutijo, lepši je, ta svet. Četudi je gnojna jama, ni problem, pomembno je, da
sem na toplem in sit…
Udobno
stanovanje – da boš zase imel več prostora, pa čeprav si obkrožen s tistimi,
katere »imaš rad« in ki te »osrečujejo«?! Čudna logika, vsaj meni, glede na to,
da osebno želim biti s tistimi, ob katerih zmorem do sreče dospeti, pa me tudi
bivanje v dvosobnem stanovanju, ob pet članski družini, ne bi v nezadovoljstvo
spravilo…
Dobra
hrana – da ne boš jedel zgolj radi osnovnega namena hranjenja, pač pa boš, ob
žretju, do dodatnega zadovoljstva dospeval?!
Tisti,
ki tebe osrečujejo – hm, veš, očitno ti ni znano zadovoljstvo, porojeno s tem,
da sam nekoga osrečuješ, da do lastne sreče prek tuje dospevaš, ko bi ti bilo
znano, takrat bi namreč vedel, da… je lepše dajati, kot pa jemati…
Takšne
so, pač, odlike sebičnosti, jaz in jaz vselej na prvem mestu. Pa niti ne bi
bilo nič narobe, s tem, ko bi bili tiho, in zgolj zadovoljno krulili, kakor to
ostali nagoni počno, namesto, da nenehno gobezdajo o svoji dobroti, pa
nesebičnosti, o tem, kako imajo nekoga radi…
