sreda, 12. november 2025

Sprašujem se…

… marsikdaj, kje najdem moč, da zdržim vse, kar mi je v zdržanje danega, in kdaj bom dočakal konec dodajanj vsega, s čemer skuša življenje mojo vzdržljivost preizkušati. In se sprašujem, če bi bilo drugače, ko bi znal predvsem nase gledati, in bi mi bilo za vse ostale mar le toliko, kolikor bi mi prijalo za mar imeti.
 
Na prvo vprašanje poznam odgovor – konec bo, ko bo konec meni vsega, pravzaprav, ko bo konec mene. Odgovora na drugo vprašanje pa niti slišati ne želim. Ga vidim pri vseh tistih, ki znajo tako, kakor sam nikoli nisem ne hotel, ne znal, ne zmogel.

Psihosomatske bolezni…

… so pri duševno obolelih konstanta, in o velikem absurdu govorijo, kajti…
 
Moč jih je odpraviti, a to le redki zmorejo, in jih je moč preprečevati, vendar ne v večinskem okolju. In je absurd prav v tem, da duševnim bolnikom večinsko okolje  ustreza, ker jim je domače tisoč-obrazno oziroma nemoralno.

Slučaj ali slutnja…

… Jezus, rojen v hlevu?!

Vsekakor…

… zmore biti živali živetje v človekovem svetu lépo, a človekovo življenje v prepolnem hlevu ne more do zadovoljstva dospeti.

Jezikoven predlog…

Upoštevaje dejanskost predlagam, da ob besedi strokovnjak v uporabo dospe tudi beseda beboved. Večinoma bo krepko ustreznejša.

Narava…

… mi ni dala razuma zato, da bi se z bebci pregovarjal, a sem malodane vse življenje to moral početi.

Tudi sraka…

… se zna naučiti uporabljati kolo, izsnovati pa ga nikoli ne bi zmogla.

Če vzameš…

… bebcem navodila, je enako, kot če pijancu vzameš plot. Tako in tako niso zmožni suverene hoje.

Če želiš videti…

… lepoto v praznini, moraš zreti v nebo. Na tleh so zgolj ponaredki, in to sila klavrni, a praznini zadostni.

Ne obstajata…

… uporabno in neuporabno znanje, obstajata le znanje in neznanje!

»Napredek« butcev…

Ko bomo vsi na čipih, bo že izpad elektrike zadoščal, da nikogar ne bo.

Civilizacija…

… ne potrebuje zunanjih sovražnikov, jo bo notranji primitivizem pokopal.

Pričakovati…

… razumevanje pri nagonih je enako kot pričakovati dihanje v brezzračnem prostoru!

Ko »strokovnjake«…

… učiš, da bodo »vedeli«, je popolnoma vseeno h kateremu greš po rešitev, kajti vsi bodo enako ne-vedeli.

Neumno je…

… ne-umnost izobraževati! Že nešolana je prepričana, da ve, šolana pa le še dodatno znanju moč slabi.

Prepričanja…

… so nerodna zadeva, večinoma so le neuporaben izkaz neznanja.

Najbolj zanimivo…

… pri učenju je to, da niti učitelji ne vedo, da je sámo učenje krepko premalo za to, da bi znal.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Včasih so bili »mahnjeni« čaščeni kot sveti, danes pa jih preveč sveti naokoli, da bi jih častil.



torek, 11. november 2025

Celo življenje…

… sem potreboval za to, da zmorem mirne vesti propadanje zreti in ob tem niti s prstom migniti.
V preteklosti bi me to bremenilo, zdaj pa se mi, vsaj od daleč, v podobi »božje pravičnosti« kaže, tudi Naravne, češ – naj pogine, kar živetja ni vredno.

Vsa moja sedanjost…

… je v preteklosti. Tudi bodočnost sem vanjo vrgel, in pustil za hrbtom, le njene delčke s seboj vzel, da jih nosim, in oni mene, po poti, ki je več ni, čeprav ostaja, vklesana v živo skalo, in nikdar več dosegljiva vsem tistim, ki so prek nje smetili.
 
Ostal sem brez vsega, obenem z vsem kar potrebujem, da smem ime do konca nositi, in ga držati daleč stran od tistega, kar se zna predvsem s smradom izkazovati. Ko bi še več bilo, bi že na pravljico spominjalo…

Odjebi!

Dopustíl na stara leta
kanček sem radosti sebi:
vsa golazen zdaj, prekleta,
zmore slišat moj odjebi!

Človek bo izumrl!

Dlje kot bo trajalo križanje med Homo Sapiensom (človekom, razumskim bitjem) in »sodobnim človekom« (človejakom, nagonskim križancem med človekom in človečnjakom), manjše bodo možnosti človekovega preživetja! V Naravi je namreč ne-razvitost odpornejša, in agresivnejša, od razvitosti.

Ko bo izumrl človek… takrat bo pa sploh »lepo«, ko bo »civilizirana« nagonskost postopoma brez zadnje pikice »civiliziranosti« ostala.

Pošasti…

Pred spanjem mi je pripovedovala o svojih sanjah, takšnih, kakršnih tu, zaenkrat vsaj, nikoli ni sanjala, o pošastih, in prepričuje, sebe, mene, oba, da pošasti ne obstajajo…
Ne, Sonko, ne obstajajo, ji pritrjujem… in v neizreku zadržim tisti dokler jih, v vsej njihovi brezdušni pokvarjenosti, ne spoznaš.

Ko bi…

… imeli pravice samo tisti, ki si jih zaslužijo, bi bila krivica odpravljena.

Popoln idiotizem!

Povprečje in podpovprečje štejeta 98 % populacije, in v teh malodane-vseh družba išče rešitve. V teh, ki niti tega ne vedo, da svet v nenehnih krogih vrtijo. Animalija, pač.

Šolanje…

… je proces, v okviru katerega neumni nagonski učitelji sebi družbeno veljavo iščejo, neumni nagonski učeči se nikdar do znanja ne dospevajo, pač pa do povečane lastne škodljivosti, medtem ko se neumna nagonska združba na račun »izobraženosti« ponaša s svojo »razvitostjo«, s »pametnimi napravami« v rokah bebavosti.

Ničevost…

… je vselej zadovoljna s seboj, pa se mora vsaj človek z nezadovoljstvom izkazovati.

Smrdeča sreča…

Kjer beda z bedo se srečuje,
tam vse je bedno, tudi sreča,
in bolj kot v čas se razteguje,
bolj kaže se v neznos smrdeča!

Prijateljstva…

… ne kupujem, in ga ne prodajam, predvsem pa si dovoljujem luksuz, da ga samo v vrednih živim!

Malo jih je…

… za katere mi ni žal, da sem jim pomagal, pri ostalih pa bi bilo bolje, ko bi jim takoj hrbet pokazal.

Le zvezdnati…

Ne štejem seznama odpisanih biti,
so leta jih znala nabrati,
pod maskami dejstva razbrati,
da zmogla so zgolj zasmraditi…
 
V nemar mi dospela je prav vsa zalega,
ki vredna ni hipa živetja,
podoba neskončnega smetja,
ki golta prav vse kar dosega…
 
Ne, zdaj le še zvezdnate v dlani varujem,
le njim sem kar zmogel od nekdaj sem biti,
le njim zmorem sebe do konca deliti,
le z njimi še vztrajam, ko govnu kljubujem!

Laž…

… morda res ima kratke noge, a je v občestvu dolgoprogašica.

Moralnost…

… je edini temelj človečnega sobivanja, obenem pa kazen človeku, živečemu med živalmi.

Uvidevnost…

… je čudna zadeva – človejaka je moraš učiti, da je ne bo nikdar osvojil, človek pa se mora naučiti dati jo na privez, da je ne bi razvrednotil…

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

V preteklosti so mrtve duše tavale pod zemljo, v sedanjosti tavajo prek nje.



ponedeljek, 10. november 2025

Dejstvo!

Z naraščanjem osebne vrednosti, upada število prijateljstev.

Samo nemoralna bitja…

… lahko govorijo o poštenem okolju tam, kjer vsakdo skuša na čimbolj ugoden način »skoz priti«!

Smola…

Pravica je na strani poštenih, a kaj ko pa so nepošteni prodornejši?!

Naučenost in znanje…

… nista eno in isto, naučenost terja samo pomnjenje, znanje tudi razumevanje.

Je poučno…

… ko nekoga s hrbta spoznaš, in je vse, kar vidiš, gromozanska rit, ki ti nebo zakrije.

Iaaa resnice…

Izobraževanje osličkov samo do izobraženih oslov seže.

Tudi jaz imam izkušnje…

… mi je, pred časom, izpovedala »izobražena strokovnjakinja«, vendar…
 
Same izkušnje so krepko premalo, za dospetje do resnici ustreznih spoznanj, zlasti pri tistih, ki niti tega ne vedo, da obstajajo tako neposredne (osebne) izkušnje, kakor tudi posredne (prek drugih spoznane) izkušnje, in zlasti tega ne vedo, da je zmogljivost »procesorja« najpomembnejša komponenta ugotavljanja…

Dejanska…

Le bedak z dobroto biva,
kjer zalega je smrdljiva,
pa njegova ga dobrota
spremeni v – idiota!

Največja razlika…

… med duševnimi bolniki in »normalnimi« je v tem, da je prepoznanim bolnikom odvzeto priznanje opravilne sposobnosti…

Ameriška zgodba…

… je podobna njihovim krofom - na sredi je velika luknja.

NE-razumska bitja…

… so nagonska. Nagonska bitja sestavljajo svet živali. Človejaki niso razumski.



Jojmejoj…

Obče pojmovanje napredka…



Parfumi…

… imajo skorajda čudežno moč – smrad v drugačnega spremenijo, dreku pa samopodobo olepšajo.

Ne, ne, ne…

… ni po-človeško tako, kakor nagonska večina počne, pač pa tako, kakor ta večina ne zmore!

Nagonska »ljubezen«…

… je »ljubezen« sebičnosti, sebičnost pa najbolj na jaz in meni sliši…

Otrok…

… zna biti sila praktična zadeva – z njim zmoreš sebi veljavo pripisati, lahko ga oblikuješ, da bo tebi v razbremenitev, celo na polico ga lahko naučiš, na katero ga odložiš, kadar ti zmore biti v breme…

Ne išči dobrote…

… tam, kjer jo je potrebno klicati, in kjer odpovedovanje živi samo takrat, kadar bi sitost utegnila do očitkov dospeti. Sebičnost in dobrota sta namreč skregani.

Sestradana…

Če je do vrha žreti,
se sme v mir vrteti,
a kaj ko ni praznine,
da lakota ji mine…
 
Kompleksi so težava,
povsod, kjer prazna glava
bi segla do neba,
a v blatu je doma…

Začaran krog…

Več žre, bolj polnost korita zahteva, bolj se siti, večja lakota se ji zbuja. Temeljno dejstvo slehernega svinjaka.

Nenačelnost…

… potemtakem nemoralnost, se je tako okrepila, da je postala povsem samoumevna, in je pokvarjenost uspešnejši voditelj od poštenosti.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Ni plevela, katerega pletje ne bi motilo.



nedelja, 9. november 2025

Ne dam srca…

Ne dam srca, ne dam neba, ki v njem sme kraljevati,
ki v soncu, v zvezdah svetit zna, in tujo bol jokati,
kar sem doslej ga šel dajat, bilo je vse prekleto,
povsod v čekanih je svojat, in ji prav nič ni sveto!
 
Ne dam srca, nikoli več, dovolj laži sem skusil,
ko maska pade enkrat preč, pod njo boš smrad okusil,
preveč v govno sem metal, in skušal spremeniti,
da bi trpel, obžaloval, radi sebičnih biti!
 
Ne dam srca, ne dam neba, živalski je ta svet,
preredka v njem je pravljica, ki zmore preživet!

Da bi vedel o črvih…

… ne smeš biti črv.

Ljubezen je…

… gledališče, v katerem prevladujejo farse, redke so tragedije, tu in tam pa je celo fantastiko zaznati.

Ko bi si želel…

… uničiti življenje, ne bi bil niti desetine tako uspešen, kot so bili tisti, katerih niti prosil nisem, a so se izkazali.

Kozmetika…

… najbolj učinkuje, ko iz grdega še grše naredi.

Večna zvestoba…

Narava je kruta zadeva,
za hipec nikdar ne okleva
sledi zapustiti
in z njimi razkriti
do konca, no, vse tja do biti…
 
Pa kdor brez zadržka umaže,
s svinjanjem se nekim izkaže,
se smradu udinja,
kot sleherna svinja,
ki se prav nikdar ne spreminja…
 
Zato – kjer se enkrat razkrije
do samega dna v svinjarije,
tam upu ni mesta,
zgrešena je gesta,
ker svinja je vselej le svinjskosti zvesta!

Zmotno preštevanje…

Samo tisti, ki ničesar ne vedo o človeku, zmorejo v milijardah šteti ljudi!

Patriarhat ali…

… matriarhat, popolnoma vseeno, govedo je srednjega spola…

To ni (bil) napredek!

Baje se je izkazala naprednost, ko so tudi ženske dobile volilno pravico. Zmotno! Napredek bi bil, ko bi jo vsa bebavost izgubila!

sobota, 8. november 2025

V čakanju časa…

Goli, goli, gre hlad v goličave,
vse nekdaj sanjavo puščoba požira,
vse bolj sonce kaže nemočno postavo,
medtem ko v neskončnost se tema razpira…
 
Goli, goli, je že ogolelo
kar nekdaj je zmoglo bodoče svetliti,
bilo zgolj zato je, da bi zabolelo,
ko šlo pod lažmi bi resnico razkriti…
 
Goli, goli, ma, nima več česa,
vse veje odmrle, le deblo kljubuje,
v objemu peklá ne verjame v nebesa,
le čaka, da čas ga do konca razsuje…

Težko bi rekel…

… da je v poplavi pravic odgovornost utonila, prej bo držalo, da neodgovorni ne bi smeli dospevati do pravic.

K sreči…

… ne bom dočakal še svetlejše bodočnosti. Mi že sedanjost tako v oči blešči, da komaj gledam.

Polno korito…

… ima veliko slabost – nešteto tistih, ki bi ga praznili, a malo tistih, ki ga zmorejo polniti.

Papir…

… sodi med največje izmisleke človeka. Žal je večinoma dreku namenjen.

Težava s paketi…

… je v omotu – zna biti krepko vrednejši od vsebine.

Pravijo…

… da je v slogi moč. Ni res, moč je v interesu, pa – dokler obstaja, zmore tudi slogo vzbujati.

Čuden razlog…

Včeraj sem nekajkrat slišal, da je martinovanje razlog za druženje s tistimi, katere imaš rad. Čudno, a meni se zdi, da kadar imaš nekoga rad, dodatnega razloga za druženje ne potrebuješ.

Nasmeh norosti…

… je presunljiv, tako takrat ko se prikaže na obrazu neke osebe, kakor takrat, ko se prek obličja planeta izkazuje. In priča o zlobi in škodoželjnosti.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Ne obstajata modra in običajna kri, obstajajo pa modri in običajni možgani.



Črke

Črke v besede grejo,
le-te se v stavke pnejo,
ti pa, da je bolj vsakdanje,
so zvečine blebetanje.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Preteklost je dokazala, da je moč brez šole dospeti do znanja, sedanjost dokazuje, da je s šolo moč do neznanja.



petek, 7. november 2025

Že v ranem otroštvu…

… sem imel srečo spoznavati različno glasbo. Imeli smo gramofon in kar nekaj plošč, in, med ostalimi, so bile mami mehiške všeč…
 
Tudi meni so. Ne vse, kakopak, a bi ob njih zmogel ure preživeti. Pa ob črnskih duhovnih, tistih pravih, kakršnih danes ni več najti, pa ruskih baladah, in ciganskih, skratka ob glasbi, ki dobesedno terja čustvovanje. In mi zmore, še vedno, oči orositi, in vzbuditi nek drget, ki me, s svojimi valovi, ponese nekam, na neko pot…
 
Živeti z glasbo, to od nekdaj počnem, živeti od glasbe, ne v materialnem smislu, mi tudi ni tuje, živeti za glasbo si pa tudi, vsaj tu in tam, dovolim. Nekateri v tem vidijo romantičnost, jaz pa v čustvovanjih zrem, ničesar več ali manj, zgolj – človečnost. Pa mi vse tisto po-istem-kopitu, od raznih polk, do sodobnih komercialnih ritmov, rado gre mimo ušes.



Povprečje…

Vse presojajo v odnosu do povprečja, vse temu povprečju prilagajajo, čeprav – bolj kot si oddaljen od povprečja, bolj se ti kot prav nič lepega kaže, tako po vprašanju mišljenja, kakor tudi čustvovanja in, posledično, ravnanja.
Da, zmore biti normalno, to povprečje, a le tam, kjer besede normalno ne poznajo.

Revščina…

Ni hujše revščine, kot je mentalna, in pri njej tudi denar ne pomaga.

Različne so…

… pesmi, različne so »mentalitete«, različni so, če želiš, načini živetja. Nekateri te različnosti pojasnjujejo z mnogimi zadevami, zvečine neumnimi, a vseeno, in mednje sodijo tudi podnebne značilnosti: bojda je v hladu in mrazu moč manj topline najti, kot tam, kjer je sonce bolj darežljivo…
 
Kakorkoli že, v zvezi s temi različnostmi me bolj k jugo-vzhodnemu delu vleče, kot k severo-zahodnemu, pa, med ostalim, v nekih, bolj kot ne, koračnicah ne najdem tistega, kar bi moral najti, da bi smel slišano doživljati kot – pesem…
 
Že sem zapisal, da je pesem potrebno peti z očmi, ne z usti, in jo poslušati s porami, ne z ušesi, in med takšne uvrščam tudi sledečo…



Dodatni ukrepi za varnost…

Živimo v pravni državi. Tako se glasi ena izmed številnih pravljic, ki služijo predvsem temu, da »ljudstvo« do svojih (nezasluženih) samo-podob dospeva, čeprav…
 
Te dni so v obravnavi neki dodatni-ukrepi, povezani z izkazanim novomeškim nasiljem, ukrepi, ki bi v pravni državi morali – obstajati, veljati in biti izvajani nenehno in že od nekdaj. Pa ne vem, česa je umanjkalo, da zadeve niso tekle tako, kot bi morale?! Informiranosti, znanja, sposobnosti, sredstev, takšnih in drugačnih, kadra?! Morda celo, če ne predvsem – zmožnosti razumevanja družbenih problematik, posledično tudi (za)vedanja »učinka brega« oziroma inercije, ki govori o tem, da zagnano samo pridobiva, s časom, in v nespremenjenih razmerah, s svojo zagnanostjo?!
 
In zdaj se vse besede vrtijo krog Romov in romske-problematike, čeprav Cigani niso krivi za to, da država, od samih svojih začetkov, temelji in poteka na mnogih neetičnih ravnanjih, celo takšnih, zaradi katerih posamezniki ne bi smeli pridobivati, v zanje pozitivnem smislu, pač pa bi morali biti kaznovani, in to trajno! Pa ni ne prikupno, ne smiselno oziroma umno, če tako želiš, ločevati nedopustnih ravnanj v odvisnosti od etične pripadnosti, pač pa bi zakoni morali, dosledno, veljati vselej in za vse enako. Da bi bila skupnost zares, ne le v besedičenjih, pravna.
 
Da, res je, vsekakor je potrebno narediti red, tam, kjer po redu kličejo, vendar – kaj ko bi kar povprek zastavili, pa povsod preverjali pravice in ugotavljali odgovornosti?! Tudi v politiki, če ne predvsem, denimo, in tudi med »ljudskimi predstavniki«, plačanimi za to, da sedijo v svojih čvekalnih-klopeh, in nikakor za to, da jih »obstruirajo«… Pa ko bi bile te »obstrukcije« edini izkazi neodgovornih ravnanj, ravnanj, ki bi morala biti pravzaprav nedopustna, bi bilo, hm, da, takrat bi, morda, bilo celo moč o pravni-državi govoriti.

Še služi…

Danes sem šel v dolino, po opravkih, kakopak, med katerimi je bilo tudi nakupovanje. Zdaj imam s tem dva tedna miru…
 
V kuhinji sem ugotovil, da sem pozabil seznam z vsemi opravili in s stvarmi, katere moram nabaviti, a se mi ni dalo ponj, pač pa sem sklenil preizkušati spomin…
 
Seznam se v svoji pretežni večini nanaša na Malo, na njeno prehrano in ostalo, kar potrebuje. In to so meni zelo pomembne, med najpomembnejšimi, stvari…
 
Čakajo jo tople copate. Tako hitro raste, zadnje čase, da, malodane iz dneva v dan, obstoječe prerašča. In sem preklinjal, iščoč te copate – trgovino s čevlji, v centru, so zaprli, pa sem šele na četrtem koncu našel iskano. Pravzaprav niti ne iskanega, da bi smel, v neki dani izbiri, izbirati, pač pa le dva različna modela, pa vzemi tisto, za kar meniš, da ji bo všeč…
 
Sproti sem zastavil tudi sestavljanje novoletnega darila. Zanjo, seveda. Lani sem ji tri dni dedko-mrazno veselje vzbujal, podobno nameravam narediti tudi letos. Tudi zametek tega radovanja jo že čaka, vendar skrit, na varnem, stran od dimnika, skozi katerega bo bradata pravljičnost, z darili, kakopak, dospevala do najine smrečice…
 
Kakorkoli že, seznam je bil, od vrha do dna, na gosto popisan, pa sem, po tem, ko sem nabavljeno pospravil, takoj pohitel k listku, da bi preveril, če sem kaj pozabil, a česa takšnega nisem našel. Me, očitno, spomin še služi, čeprav… čeprav bi mi, marsikdaj, bilo ljubše, ko ne bi…

Upanja…

Pravijo, da brez upanja ne gre, celo v to so prepričani, da upanje zadnje umre. Prav, naj bodo, naj v svojem prav-u ne-prav ohranjajo, ne poznavajoč razliko med živetjem zgolj in življenjem. Za prvo se namreč vselej upanja najdejo, medtem ko zmore drugo brez njih ugasniti…



Predreferendumsko vprašanje…

Danes sem prejel gradivo za referendum o pomoči pri prostovoljnem zaključku živetja, pa se mi, v zvezi s tem, eno samo vprašanje poraja in sicer:
 
KDO si TI, ki si prepričan/a, da sta tvoja volja in pravica nad mojima, pa si dovoljuješ proti moji volji odločati o MOJEM živetju?!
 
Poglejmo, s čem razpolagam…
S polnoletnostjo mi je družba, na temelju Ustave, priznala opravilno sposobnost, in mi je priznala pravico svojevoljnega odločanja o lastnih ravnanjih. Priznala mi je pravico, da SAM odločam o lastnem živetju, pa če je temu res tako, potem ne odločam samo o tem kje in kako bom pre/živel, pač pa tudi koliko oziroma do kdaj. Še več – družba mi zagotavlja pravico do človečnega živetja, katerega pa v primeru mojega trpljenja ne more biti!
Družba mi, prav tako, priznava pravico do tega, da pomagam, obenem taista družba ve, da je humano neodpravljivemu trpljenju narediti konec. Če to ve v primeru neke živali, čemu ne bi vedela nasploh, načeloma?! Zgolj zaradi svoje nagonske nedoslednosti, tudi s hinavščino izkazovane?!
 
S čem pa razpolagaš ti?!
Z neumnostjo, to je temelj celotnega tvojega imetja! S tem, da »veš«, da nihče ne sme posegati v tvoje pravice, obenem »veš«, da imaš sam/a pravico posegati v tuje!
 
KDO je tebe, poosebljeno neumnost, poklical, da se imaš za branitelja(-ico) temeljev človečnega sobivanja, zadeve, katere niti ne poznaš, niti je nisi zmožen(-žna) živeti?! KDO je tebi dal pravico poseganja v pravice drugih?! Lahko, poleg butaste pravice za to, da lahko kopica bedakov porodi referendumsko odločanje, še eno samo pravico izkažeš, na temelju katere bi bilo tvoje ravnanje upravičeno?!
 
Prek glave imam »zdrave kmečke pameti«, pardon, nagonske  bebavosti,  prepričane o tem, da ji je dano odločanje o vsem in o vseh, obenem pa nezmožne človečnega, etičnega sobivanja! Bebavosti, ki niti tega ne ve, da družba ne more biti ne humana, ne napredna ali razvita, v primeru, da deluje v nasprotju z osnovnimi načeli človečnega živetja in soživetja. Prek glave imam »demokracijo«, v kateri glas neumnosti presega voljo umnosti.
 
Resnično – KDO, za vraga, si TI, da boš o meni odločal/a?!

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Ni potrebe čuvati obraza, tistim, ki ga niti najdejo ne.



četrtek, 6. november 2025

Ko ptice prisluhnejo…

Mrak se rojeva, prve zvezde se prižigajo. Na jasi, sredi prostranega gozda, daleč od preostalega vesolja, zublji plamenijo. Malček vstran počiva dom na kolesih, dva diha vstran že obledelo kljuse muli travo…
 
Le nekaj duš krog ognja, duš, tistih, katerim pesmi pojejo v očeh, in jih vpijajo s porami, ne z ušesi. Pod obrvmi nebesa, polna nekih iskric, ki komaj dočakajo, da se smejo poroditi, v lepem, ali pa v grdem, vseeno, hitijo darovati krepko več, kot bi jim zmogel vzeti…
 
Še ptice onemijo, da jim pesem ne bi ubežala.



Zelo lepa…

… predvsem pa v izvedbi (že pokojnega) Ivana Rebrova, možakarja z ekstremnim glasovnim razponom…



Jutri, jutri, danes ne…

Sinoči sem se razpisal, do sredine noči, in se povsem razdramil. Sicer sem poskušal (za)spati, a mi ni uspelo…
 
Ko sem se soočil z dejstvom, sem vklopil računalnik in se, z glasbo, vrnil v študentske čase. Takrat sem pripravljal izpite ponoči, vselej, kajti samo takrat je bilo v okolju zaznati mir, tišino. In takrat sem, v premorih med učenjem, poslušal Žarovo »vesoljsko« glasbo. Vse plošče z njegovimi posnetki sem imel…
 
Nocoj ta glasba ni tako prijetno legala, skozi tišino, kot je takrat, a sem ji vseeno pustil »peti«. Mehko so se toni razlivali vsevprek. Potem pa sem se odločil, da bom gledal prenos ameriške košarke, najprej zadnji četrtini neke druge tekme, nato pa še Dončića. In se je Luka šele okrog sedme umiril, z nasmehom zmage prek razpoloženja…
 
Zdaj grem skuhat tretjo kavo, da mi pomaga preganjat mačka-prečute-noči. In že ugotavljam, da se preveč leno počutim, da bi danes nadaljeval z zastavljenim obrezovanjem. Bo že, enkrat zagotovo, prišlo na vrsto, do pomladi je še dolga…
 
Jutri, jutri, danes ne, radi leni govore… bi bilo moč prevesti nek nemški pregovor, s katerim sem si skušal na dušo pihniti, a ga takojci odgnal, kajti – če kaj, potem si pa tudi lenobnost smem dovoliti, v teh svojih letih!

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

V krdelu psi glasneje lajajo.



sreda, 5. november 2025

Še nekaj glasbe…

… takšne za dušo, bojda…



Ko je bila še bolj palček…

… kot, še vedno, je, se je s široko razprtima očkama, in z ušesi, ki sta vpijali še najdrobnejši delček zvoka, zasidrala pred zaslonom ter še poslednjo svojo poro hranila s takšnimi zvoki…



Kje si, Malo?

Štejem črte, bele črte,
prek hitečega neba,
vse v daljave so zazrte,
vsaka svojo pot ima,
kamorkoli se podajo,
najin jih pogled lovi,
zdaj pa mene zgolj imajo,
ker si daleč, daleč ti…
 
Dve, tri, sedem, se vrstijo,
na križ kraž povsem gredo,
se neba roké šibijo,
ko nenehno mrežo tko,
skupaj štejeva jih rada,
novih iščeva sledi,
zdaj pa vsa ta promenada
se brez tebe v nič godi…

Kot utrinek…

Oblakec cvetoč, da se Sonce zanj prime,
takrat, ko se trudno spočiti želi,
ob njem, v nedogled, prek neba neke rime,
da pticam podobno v pesmih doni…
 
Se vetrič nalahno raztresa cingljaje,
in Luna iz kota se polno smeji,
vse krošnje pa ritem objel je zibaje,
pod njimi potoček radóst žubori…
 
Na krilih, razpetih čez mlade vse trave,
v iskanje skrivnosti pozabljenih dni,
se misel hlepeče podaja v daljave,
da v njih, kot utrinek, za hip zaživi…

Čao, bela…

Takole, da v močvirski smrad malo zraka spustim…



Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Koža, napolnjena z zrakom, zna olajšati živetje. Tako v športu, kakor tudi takrat, kadar se na vratu nahaja.



torek, 4. november 2025

»Jesen življenja«…

Veliko sem jih slišal govoriti o tem, kako je starost lepa, pa… ne vem, ali so tako govorili zaradi tega, ker jim v starosti ni potrebno opravljati drugega dela, kot tistega, katerega si sami naložijo, ali pa, morda, zato, ker vsaka-tolažba-prav-pride, kakorkoli že…
 
Res je, jesen je čudovita, vse se obarva, pisanost dobesedno kipi, vendar, ko pogledaš, vidiš, da kipi – naravnost na tla. Pa se bolj pusto izkaže, na koncu, ko sokovi zaspijo, in mraz mrtvilo zajame…
 
Bolj kot razmišljam o starosti, bolj ugotavljam, da ima eno samo prednost – smeš biti utrujen in brez volje. Zato so tudi izmislili razna kvačkanja in sudokuje, da si starost vsaj z nečim »lepoto« zagotovi…
 
Kakopak, zavedam se, da so različni okusi, in tudi različne zadevščine, v katerih lepoto iščejo, ali zgolj »iščejo«, a kaj, ko pa meni nikdar ni predstavljalo nekega posebnega zadovoljstva jesti-piti-izločati-in-podobne-smiselnosti-živetja…

Pikec pokec…

Pikec pokec, gusar pravi,
vsa neštetost v mali glavi,
sanje se v niz vrstijo
in letijo, le letijo…
 
Pikec pokec, tožna sreča,
vse hitreje v strop se veča,
v modrooka radovanja
tko številna se spoznanja…
 
Pikec pokec, naj ti sije,
ko nebo ti rast ovije,
upam, da uspe ti znati
pikec pokec moj ostati!

Bedna bitja brez osebnosti…

Res je, obstajajo dejstva, in nanje, neposredno, ne moreš vplivati, kajti obstajajo sama po sebi, v neodvisnosti od tvoje volje, vendar to ne pomeni, da se je potrebno prilagajati okoliščinam, da je potrebno odzivati se »vetrovom« ustrezno oziroma skladno z njimi, ter se, ob tem, na neko usodo sklicevati, kajti…
 
Samo NE-suverena bitja, bitja brez sleherne osebnosti, brez slehernega značaja, počno tako, sicer pa ima vsakdo možnost vsaj dvojnega delovanja. Kot prvo – če se že dejstvom ne moreš zoperstavljati, se lahko zoperstavljaš njihovemu izkazovanju! V kolikor jim dopustiš nemoteno delovanje, v takšnem primeru ne samo, da jim olajšaš delo, pač pa ga celo spodbujaš, mu moči dodajaš, povečuješ možnost njegove uspešnosti, medtem ko zmore zoperstavljanje obroditi popolnoma drugačne rezultate. Obenem pa – poleg dejstvovanja na izkazovanja dejstev, imaš možnost odločati o lastnih ravnanjih, o ne- ali o pristajanju na obstoječe, vendar moraš za to najprej imeti »obraz«, »hrbtenico«, osebnost!
 
Ni res, da je karkoli bilo-treba, da ni-bilo-mogoče-drugače, to, preprosto, ni res, kajti v vsakem trenutku, na slehernem koraku ima slehernik možnost izbire, je pa res, da moraš vse kaj drugega vrednotiti, da se zmoreš nevetrno izkazovati, kot pa je vrednotenje lastne riti oziroma ničevosti!

Sreča…

Ni sreče, ne, ni sreče,
kjer k sebi zgolj vleče,
v žretja iskanju,
v nenehnem jemanju
neskončne praznine,
v njej vse v nič premine…
 
Ni soncu nebesa radosti užiti,
če se ne razdaja, če čezenj ne sije,
in cvetu zaman bi bilo se roditi,
brez trate živetja, ki up mu nalije…
Le tam, kjer hiti se izključno dajati,
le tam zmore sreča resnica ostati.

Četrtega ne poznam…

Trije so, pred katerimi snemam klobuk: miza, ko k obroku sedem, tuš in postelja. Četrtega sem se naveličal iskati.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Verodostojnost je tako redka značilnost, da si jo samo norci lahko privoščijo.



ponedeljek, 3. november 2025

Pravijo, da…

… vsak po-svoje razumeva. Jaz bi besedo razumeva sicer v navednicah zapisal, kajti je prevelika razlika med občimi po-svoje, ki izključno na neumnosti, na NEzmožnosti dojemanja temeljijo, in tistim po-svoje, ki izhaja iz dejstev.

Pomembnost želja…

Ko si lačen, zelo lačen, toliko, da ti lakota preprečuje dospetje do zadovoljstva, in te nekdo vpraša česa si želiš, takrat, domnevam, ne boš zastavil z…
 
Rad bi brisačo, da se bom obrisal, po umivanju zob. Pa zobno krtačko in pasto, tudi zobotrebec bi prav prišel. Po možnosti bi mizo in stol, pa krožnik in jedilni pribor. Ja, da ne pozabim, prijala bi mi velika porcija golaža…
 
Običajno je tako, da zadeve, ki naj bi nam bile pomembne, naštevamo po neki prioriteti, od tistega, kar najbolj želimo, navzdol, kajti – če se mi največja želja izpolni, ni vrag, da ne bi zmogel biti zadovoljen tudi takrat, kadar se mi najmanjša ne bo… v obratnem primeru pa do zadovoljstva ne dospem…
 
Čemu to zapisujem? Ah, preprosto, ker sem neko nagonsko »modrost« prebral, o tem, kaj potrebujemo, za zadovoljstvo, na stara leta, in so bile želje tako razvrščene (domnevam, ne, celo prepričan sem, da so določene tudi pozabljene, denimo denarja nikjer ni bilo zapisanega, le-ta pa je bog večno požrtnih, a kljub temu):
 
Na prvem mestu – udobno bivališče (da, poudarek na udobno).
Na drugem – dobra hrana na mizi (poudarek na dobra, kakopak, pri čemer ni zanemariti želje, da ne bi jedel z naročja, pač pa tudi mizo želi).
Na tretjem – da so krog tebe tisti, katere imaš rad in te osrečujejo (poudarek, kakopak, na tem, da TEBE osrečujejo)…
 
Svet se, zagotovo, vrti okrog sebičnih riti, pa – lepše se jim vrti, lepše se počutijo, lepši je, ta svet. Četudi je gnojna jama, ni problem, pomembno je, da sem na toplem in sit…
 
Udobno stanovanje – da boš zase imel več prostora, pa čeprav si obkrožen s tistimi, katere »imaš rad« in ki te »osrečujejo«?! Čudna logika, vsaj meni, glede na to, da osebno želim biti s tistimi, ob katerih zmorem do sreče dospeti, pa me tudi bivanje v dvosobnem stanovanju, ob pet članski družini, ne bi v nezadovoljstvo spravilo…
 
Dobra hrana – da ne boš jedel zgolj radi osnovnega namena hranjenja, pač pa boš, ob žretju, do dodatnega zadovoljstva dospeval?!
 
Tisti, ki tebe osrečujejo – hm, veš, očitno ti ni znano zadovoljstvo, porojeno s tem, da sam nekoga osrečuješ, da do lastne sreče prek tuje dospevaš, ko bi ti bilo znano, takrat bi namreč vedel, da… je lepše dajati, kot pa jemati…
 
Takšne so, pač, odlike sebičnosti, jaz in jaz vselej na prvem mestu. Pa niti ne bi bilo nič narobe, s tem, ko bi bili tiho, in zgolj zadovoljno krulili, kakor to ostali nagoni počno, namesto, da nenehno gobezdajo o svoji dobroti, pa nesebičnosti, o tem, kako imajo nekoga radi…

NI »sodobnega človeka«...

… je samo »sodoben« križanec med razumskim Homo Sapiensom in nagonskim Neandertalcem, je NE-človek v človekovi podobi!
 
Ob ODSOTNOSTI abstraktnega mišljenja NI razuma, za človeka pa je značilno, da je razumsko bitje!
 
NE, NI »sodobnega človeka«, v absolutni večini so zgolj nagoni, ki menijo, da živijo človekovo življenje, dejansko pa so tako oddaljeni od njega, da bolj ne bi mogli biti.

Za moj način…

… ni gneče, pa mi ni bilo treba nikoli v vrsti stati zato, da bi do sebe dospel. Po sopotnikih se mi več ne toži, je že pot, sama po sebi, dovolj zahtevna, da bi si še jalova bremena nalagal. Človeka pa bom, morda, na loteriji zadel, takrat, ko jo vpeljejo…

Vsak lev…

… je zver, če prej ne, potem takrat, ko je lačen.
Vsak človejak je človejak, če prej ne, potem takrat, ko ga rodijo.

Pri nič-posebnih…

… bi bila potrebna ena sama posebnost, da bi nekaj-posebnega postali, a kaj, ko pa v praznini tudi enosti ni moč najti.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Siromašna je sreča denarja.



nedelja, 2. november 2025

Pa sem razrešil vprašanje domovanja…

Sreča se je nasmehnila, pa sem si omislil novo domovanje. Na bregu mi je sicer všeč, v moji samosti, a je malo ravnine, in veliko košnje, pa…
 
Po novem bom imel več ravnih tal, celo v štirih nadstropjih, miru pa tudi zadostno količino – dostop v podobi premičnega mostu, pa… pritisk na stikalo, in mir je zagotovljen…
 
Zdaj moram še do konca opremiti, med ostalim nameravam kupiti klavir in mizo za biljard, in v kletnih prostorih bom bazen postavil, da bova Mala in jaz lahko čofotala v vodi…
 
Rada pogledava slike na »namizju«, in tudi slika nekega samostana, v Grčiji, je med tistimi, ki so nama zelo všeč, čeprav – nek otok, na visoki skalni gmoti zasnovan, naju je pripeljal malodane do tega, da bi začela, v sanjarjenjih, kakopak, varčevati zanj…
 
Pogrešala te bom, mi je povedala, včeraj, ko sva se oblačila, pred odhodom. Dete moje, sem ji odvrnil, jaz sem te že začel…



Spomenik predanosti…

Ko bi postavljal spomenik predanosti, ne vem, če ne bi v najlepši kamen podobe »svoje« Tise vklesal! Med vsemi »ljubečimi«, ki svet prekrivajo, namreč krepko izstopa, pa čeprav je »samo« pasja duša!

In ne bi vedel…

Ko bi vso pomoč, ki sem jo izkazal, namenil izključno hvaležnim pomoči potrebnim, ne bi vedel, da se pod človeškimi maskami skriva gnoj!

Povprečen »vesoljec«…

… je zeleno-modrikasto-rdeče barve, ima pet glav, sedemintrideset okončin, in je visok toliko, da ni nizek. Jamčim, da je takšen!
 
Neumnost, le kaj govoriš, bi bilo moč slišati, čeprav je res to, kar trdim, kajti v svojo resnico čvrsto verjamem.
 
Potem pa dokaži, da je res, bi bilo tudi moč zaznati. V takšnem primeru bi se znašel, kot se znajdejo verujoči-v-boga, ki terjajo, da jim dokažeš NEobstajanje NEobstoječega. Ne, TI meni dokaži, da takšnega vesoljca ni!

Ni prav…

… kadar za (silovite) različnosti ista poimenovanja uporabljamo, pa zmore, na primer, beseda življenje govoriti tako o neki zgodbi, o neki gradnji in izgraditvi, kakor tudi o golem obstajanju, občem, obstajanju podobnem obstajanju nekega kamna, na primer… in zmore beseda ljubezen govoriti tako o uvidevnosti, tovarištvu, samo-odrekanju, kakor tudi o zadovoljevanju potreb običajne sebičnosti, izključno v jemanje usmerjene!
 
Ni prav, a drugače, kaže, ne gre, tam, kjer različnosti obstajajo v neki (zgolj) tozadevni enakosti, medtem ko gromozanske drugačnosti izkazujejo, vendar…
 
Bentiš, tudi papagaj mi bo, če ga besed naučim, po-človeško svojo živalskost razlagal!

Ko bi prej vedel/a…

… je moč velikokrat slišati, kadar je neko obžalovanje na delu, vendar – ko bi v naprej vedel/a kaj in kako se bo pripetilo, bi bilo običajno živetje še bolj prazno in dolgočasno, kot že itak je!

Živel sem…

… v sebi neustreznem okolju, pa zmorem ugotavljati, da mi je praviloma le odvzemalo, in je, s tem, skušalo odvzeti tudi mene, a mu tega nisem dopustil. In takšnega okolja ne potrebujem, takšnega, ki zmore samo jemati, da bi, v povrat, pretežno s slabim streglo. Pa ga prav nič ne pogrešam, nasprotno, ugotavljam, da bi bilo meni bolje, ko bi ga že prej iz svojega življenja izključil, čeprav…  potem o njem ne bi vedel vsega, kar vem.
Danes mi je lažje, nimam razloga, da bi sedanjost obžaloval, zadošča mi obžalovanje preteklosti.

Čas…

… vselej samo odšteva, vselej je izključno v jemanje usmerjen, in šele na koncu, ko se izteče, se izkaže, če je imel sploh kaj vzeti…

Pravična…

Pravičnost je farsa, velika neznanka,
kjer maska človeka zakriva žival,
krivica se kaže povsod, brez prestanka,
in red zmore tam, kjer čez pleča bo žgal…
 
Ne, ni med nagoni, zares ni, pravice,
zgolj trdi rogovi, še trše betice!

Kdor vsepovsod…

… vidi ljubezen, dobroto, poštenost, marljivost… ta niti slučajno ne ve kako te zadeve zgledajo!

»Veliki sinovi velikega naroda«…

Prvi zmorejo obstajati, drugi zaman o svoji veličini sanjajo.

Uspešneži…

… so potrebni neuspešnim, »veliki« majhnim. Je namreč dobro, če vsaj posredno o tebi slišijo, če te že neposredno ne zmorejo zaznati…

Perfekcionizem…

Sem že zapisoval, da je govoričenje o posledicah sila neumna zadeva, v kolikor ne veš o njihovih vzrokih, sila neumna, a se z njo nenehno izkazujejo, in tudi takrat, ko o svojih neobstoječih odlikah govorijo…
 
Perfekcionizem, težnja po narediti-najboljše, narediti-brez-napake. Stanje, ki obenem zmore govoriti o nečem realnem, in o iluziji. Stanje, ki zmore obenem izkazovati zdravo podobo odgovornosti, obenem pa bolestno težnjo, z zmožnostmi neutemeljeno. Stanje, ki zmore voditi bodisi k zadovoljstvu, bodisi k njegovemu nasprotju…
 
Najslabše je, a se velikokrat, če ne kar večinoma tako odvija, kadar nekaj počneš zaradi drugih, zaradi tistega kaj-bodo-drugi-rekli. Vsakodnevna praksa, ne nazadnje – tudi včeraj, ob »dnevu mrtvih«, je bilo veliko grobov urejenih, in na njih veliko obiskovalcev, izključno zaradi tega kaj-bodo-drugi-rekli…
Ta kaj-bodo-drugi-rekli je neke vrste športna dejavnost, povsem podobna kateremkoli merjenju moči, na katerem koli športnem igrišču, ko skušaš biti boljši od drugih, da bi do lastne veljave dospel, čeprav – pri takšnih zadevah je vrag, kajti vselej se najde nekdo, ki zmore biti še boljši, obenem pa ni najbolj objektivno takšno merjenje, ki ni zmožno upoštevati nekih dejstev, nekih objektivnih okoliščin, pa – banalen primer: če nekdo, ki v višino meri le meter in pol, skoči za deset centimetrov manj v višino, kot nekdo, ki meri dva metra, bo občost slavila dvometraša, čeprav je dosežek nižjega krepko večji…
 
Karkoli v svojem živetju počneš, bi moral početi zaradi tega, ker je tako pravilno, in ne zaradi nekih mnenj, zlasti tistih ne, ki o pravilnosti ničesar ne vedo, in je tudi ne izkazujejo! Potemtakem ni najbolj zdravo tekmovati s temi drugimi, pač pa je zdravo, celo nujno potrebno, v kolikor želiš karkoli o nekem osebnostnem razvoju govoriti – tekmovati s seboj, z lastnimi zmožnostmi oziroma (poprejšnjimi) dosežki!
 
Realnost?! Je moč narediti najboljše?! V kolikor to »najboljše« prepustim presoji časa in prostora, potem je odgovor, zanesljivo – NE, ni moč, kajti vselej se utegne pripetiti spreminjanje okoliščin (tako izvajanja neke aktivnosti, kakor tudi samega prostora, v katerem naj bi rezultat te aktivnosti obstajal), pa se tekom časa vedno izkaže, da je nekaj moč narediti še boljše, kot prej.
Je moč narediti najboljše v okviru danih razmer, med katere štejem tudi same zmožnosti izvajalca? Da, to pa je moč, pri čemer ni slabo, v kolikor se zavedaš tega, da si po svojih najboljših močeh počel, a da še vedno obstaja možnost boljše izvedbe. In – v kolikor se tega zavedaš, potem zmoreš s svojim perfekcionizmom v bistvu govoriti o svoji težnji po biti-odgovoren-do-predmeta-lastnega-početja, v nasprotnem primeru pa gre izključno za bolezensko stanje, za neusahljivo potrebo po dokazovanju samega sebe, sebi in okolici… in gre, obenem, za iluzijo, za odsotnost zavedanja o tem, da (vsečasno) najboljše(ga) ni moč narediti.
 
V kolikor se zavedaš objektivnih okoliščin, tudi lastnih zmožnosti, potem te rezultat tvojega delovanja, usmerjenega v »perfekcionizem«, zmore z zadovoljstvom obdariti, v kolikor te žene dokazovanje-okolici, potem ne boš nikoli do nekega trajnega zadovoljstva, tovrstnega, dospel, kajti vselej se bo našel nekdo, ki bo s svojim dosežkom tvojega presegel, obenem pa – če si zavedajoče se bitje, če veš, da s časom pridobivaš (naj bi jih!) neka (spo)znanja, če veš, da se radi teh (spo)znanj zmore povečati tudi tvoja učinkovitost, v takšnem primeru »sedenje na lovorikah« pomeni izključno to, da samega sebe izklopiš, da samega sebe v nekakšno samozadovoljstvo, v nekakšno mrtvilo spraviš. In tudi takšno samozadovoljstvo še zdaleč ni redek pojav, predvsem pa je pojav, ki o (tudi) mentalnih ne-zmožnostih priča.