Pravijo, da…

… vsak po-svoje razumeva. Jaz bi besedo razumeva sicer v navednicah zapisal, kajti je prevelika razlika med občimi po-svoje, ki izključno na neumnosti, na NEzmožnosti dojemanja temeljijo, in tistim po-svoje, ki izhaja iz dejstev.

Pomembnost želja…

Ko si lačen, zelo lačen, toliko, da ti lakota preprečuje dospetje do zadovoljstva, in te nekdo vpraša česa si želiš, takrat, domnevam, ne boš zastavil z…

 

Rad bi brisačo, da se bom obrisal, po umivanju zob. Pa zobno krtačko in pasto, tudi zobotrebec bi prav prišel. Po možnosti bi mizo in stol, pa krožnik in jedilni pribor. Ja, da ne pozabim, prijala bi mi velika porcija golaža…

 

Običajno je tako, da zadeve, ki naj bi nam bile pomembne, naštevamo po neki prioriteti, od tistega, kar najbolj želimo, navzdol, kajti – če se mi največja želja izpolni, ni vrag, da ne bi zmogel biti zadovoljen tudi takrat, kadar se mi najmanjša ne bo… v obratnem primeru pa do zadovoljstva ne dospem…

 

Čemu to zapisujem? Ah, preprosto, ker sem neko nagonsko »modrost« prebral, o tem, kaj potrebujemo, za zadovoljstvo, na stara leta, in so bile želje tako razvrščene (domnevam, ne, celo prepričan sem, da so določene tudi pozabljene, denimo denarja nikjer ni bilo zapisanega, le-ta pa je bog večno požrtnih, a kljub temu):

 

Na prvem mestu – udobno bivališče (da, poudarek na udobno).

Na drugem – dobra hrana na mizi (poudarek na dobra, kakopak, pri čemer ni zanemariti želje, da ne bi jedel z naročja, pač pa tudi mizo želi).

Na tretjem – da so krog tebe tisti, katere imaš rad in te osrečujejo (poudarek, kakopak, na tem, da TEBE osrečujejo)…

 

Svet se, zagotovo, vrti okrog sebičnih riti, pa – lepše se jim vrti, lepše se počutijo, lepši je, ta svet. Četudi je gnojna jama, ni problem, pomembno je, da sem na toplem in sit…

 

Udobno stanovanje – da boš zase imel več prostora, pa čeprav si obkrožen s tistimi, katere »imaš rad« in ki te »osrečujejo«?! Čudna logika, vsaj meni, glede na to, da osebno želim biti s tistimi, ob katerih zmorem do sreče dospeti, pa me tudi bivanje v dvosobnem stanovanju, ob pet članski družini, ne bi v nezadovoljstvo spravilo…

 

Dobra hrana – da ne boš jedel zgolj radi osnovnega namena hranjenja, pač pa boš, ob žretju, do dodatnega zadovoljstva dospeval?!

 

Tisti, ki tebe osrečujejo – hm, veš, očitno ti ni znano zadovoljstvo, porojeno s tem, da sam nekoga osrečuješ, da do lastne sreče prek tuje dospevaš, ko bi ti bilo znano, takrat bi namreč vedel, da… je lepše dajati, kot pa jemati…

 

Takšne so, pač, odlike sebičnosti, jaz in jaz vselej na prvem mestu. Pa niti ne bi bilo nič narobe, s tem, ko bi bili tiho, in zgolj zadovoljno krulili, kakor to ostali nagoni počno, namesto, da nenehno gobezdajo o svoji dobroti, pa nesebičnosti, o tem, kako imajo nekoga radi…

NI »sodobnega človeka«...

… je samo »sodoben« križanec med razumskim Homo Sapiensom in nagonskim Neandertalcem, je NE-človek v človekovi podobi!

 

Ob ODSOTNOSTI abstraktnega mišljenja NI razuma, za človeka pa je značilno, da je razumsko bitje!

 

NE, NI »sodobnega človeka«, v absolutni večini so zgolj nagoni, ki menijo, da živijo človekovo življenje, dejansko pa so tako oddaljeni od njega, da bolj ne bi mogli biti.

Za moj način…

… ni gneče, pa mi ni bilo treba nikoli v vrsti stati zato, da bi do sebe dospel. Po sopotnikih se mi več ne toži, je že pot, sama po sebi, dovolj zahtevna, da bi si še jalova bremena nalagal. Človeka pa bom, morda, na loteriji zadel, takrat, ko jo vpeljejo…

Vsak lev…

… je zver, če prej ne, potem takrat, ko je lačen.

Vsak človejak je človejak, če prej ne, potem takrat, ko ga rodijo.

Pri nič-posebnih…

… bi bila potrebna ena sama posebnost, da bi nekaj-posebnega postali, a kaj, ko pa v praznini tudi enosti ni moč najti.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Siromašna je sreča denarja.

Pa sem razrešil vprašanje domovanja…

Sreča se je nasmehnila, pa sem si omislil novo domovanje. Na bregu mi je sicer všeč, v moji samosti, a je malo ravnine, in veliko košnje, pa…

 

Po novem bom imel več ravnih tal, celo v štirih nadstropjih, miru pa tudi zadostno količino – dostop v podobi premičnega mostu, pa… pritisk na stikalo, in mir je zagotovljen…

 

Zdaj moram še do konca opremiti, med ostalim nameravam kupiti klavir in mizo za biljard, in v kletnih prostorih bom bazen postavil, da bova Mala in jaz lahko čofotala v vodi…

 

Rada pogledava slike na »namizju«, in tudi slika nekega samostana, v Grčiji, je med tistimi, ki so nama zelo všeč, čeprav – nek otok, na visoki skalni gmoti zasnovan, naju je pripeljal malodane do tega, da bi začela, v sanjarjenjih, kakopak, varčevati zanj…

 

Pogrešala te bom, mi je povedala, včeraj, ko sva se oblačila, pred odhodom. Dete moje, sem ji odvrnil, jaz sem te že začel…

Spomenik predanosti…

Ko bi postavljal spomenik predanosti, ne vem, če ne bi v najlepši kamen podobe »svoje« Tise vklesal! Med vsemi »ljubečimi«, ki svet prekrivajo, namreč krepko izstopa, pa čeprav je »samo« pasja duša!

In ne bi vedel…

Ko bi vso pomoč, ki sem jo izkazal, namenil izključno hvaležnim pomoči potrebnim, ne bi vedel, da se pod človeškimi maskami skriva gnoj!

Povprečen »vesoljec«…

… je zeleno-modrikasto-rdeče barve, ima pet glav, sedemintrideset okončin, in je visok toliko, da ni nizek. Jamčim, da je takšen!

 

Neumnost, le kaj govoriš, bi bilo moč slišati, čeprav je res to, kar trdim, kajti v svojo resnico čvrsto verjamem.

 

Potem pa dokaži, da je res, bi bilo tudi moč zaznati. V takšnem primeru bi se znašel, kot se znajdejo verujoči-v-boga, ki terjajo, da jim dokažeš NEobstajanje NEobstoječega. Ne, TI meni dokaži, da takšnega vesoljca ni!

Ni prav…

… kadar za (silovite) različnosti ista poimenovanja uporabljamo, pa zmore, na primer, beseda življenje govoriti tako o neki zgodbi, o neki gradnji in izgraditvi, kakor tudi o golem obstajanju, občem, obstajanju podobnem obstajanju nekega kamna, na primer… in zmore beseda ljubezen govoriti tako o uvidevnosti, tovarištvu, samo-odrekanju, kakor tudi o zadovoljevanju potreb običajne sebičnosti, izključno v jemanje usmerjene!

 

Ni prav, a drugače, kaže, ne gre, tam, kjer različnosti obstajajo v neki (zgolj) tozadevni enakosti, medtem ko gromozanske drugačnosti izkazujejo, vendar…

 

Bentiš, tudi papagaj mi bo, če ga besed naučim, po-človeško svojo živalskost razlagal!

Ko bi prej vedel/a…

… je moč velikokrat slišati, kadar je neko obžalovanje na delu, vendar – ko bi v naprej vedel/a kaj in kako se bo pripetilo, bi bilo običajno živetje še bolj prazno in dolgočasno, kot že itak je!

Živel sem…

… v sebi neustreznem okolju, pa zmorem ugotavljati, da mi je praviloma le odvzemalo, in je, s tem, skušalo odvzeti tudi mene, a mu tega nisem dopustil. In takšnega okolja ne potrebujem, takšnega, ki zmore samo jemati, da bi, v povrat, pretežno s slabim streglo. Pa ga prav nič ne pogrešam, nasprotno, ugotavljam, da bi bilo meni bolje, ko bi ga že prej iz svojega življenja izključil, čeprav…  potem o njem ne bi vedel vsega, kar vem.

Danes mi je lažje, nimam razloga, da bi sedanjost obžaloval, zadošča mi obžalovanje preteklosti.

Čas…

… vselej samo odšteva, vselej je izključno v jemanje usmerjen, in šele na koncu, ko se izteče, se izkaže, če je imel sploh kaj vzeti…

Pravična…

Pravičnost je farsa, velika neznanka,

kjer maska človeka zakriva žival,

krivica se kaže povsod, brez prestanka,

in red zmore tam, kjer čez pleča bo žgal…

 

Ne, ni med nagoni, zares ni, pravice,

zgolj trdi rogovi, še trše betice!

Kdor vsepovsod…

… vidi ljubezen, dobroto, poštenost, marljivost… ta niti slučajno ne ve kako te zadeve zgledajo!

»Veliki sinovi velikega naroda«…

Prvi zmorejo obstajati, drugi zaman o svoji veličini sanjajo.

Uspešneži…

… so potrebni neuspešnim, »veliki« majhnim. Je namreč dobro, če vsaj posredno o tebi slišijo, če te že neposredno ne zmorejo zaznati…

Perfekcionizem…

Sem že zapisoval, da je govoričenje o posledicah sila neumna zadeva, v kolikor ne veš o njihovih vzrokih, sila neumna, a se z njo nenehno izkazujejo, in tudi takrat, ko o svojih neobstoječih odlikah govorijo…

 

Perfekcionizem, težnja po narediti-najboljše, narediti-brez-napake. Stanje, ki obenem zmore govoriti o nečem realnem, in o iluziji. Stanje, ki zmore obenem izkazovati zdravo podobo odgovornosti, obenem pa bolestno težnjo, z zmožnostmi neutemeljeno. Stanje, ki zmore voditi bodisi k zadovoljstvu, bodisi k njegovemu nasprotju…

 

Najslabše je, a se velikokrat, če ne kar večinoma tako odvija, kadar nekaj počneš zaradi drugih, zaradi tistega kaj-bodo-drugi-rekli. Vsakodnevna praksa, ne nazadnje – tudi včeraj, ob »dnevu mrtvih«, je bilo veliko grobov urejenih, in na njih veliko obiskovalcev, izključno zaradi tega kaj-bodo-drugi-rekli…

Ta kaj-bodo-drugi-rekli je neke vrste športna dejavnost, povsem podobna kateremkoli merjenju moči, na katerem koli športnem igrišču, ko skušaš biti boljši od drugih, da bi do lastne veljave dospel, čeprav – pri takšnih zadevah je vrag, kajti vselej se najde nekdo, ki zmore biti še boljši, obenem pa ni najbolj objektivno takšno merjenje, ki ni zmožno upoštevati nekih dejstev, nekih objektivnih okoliščin, pa – banalen primer: če nekdo, ki v višino meri le meter in pol, skoči za deset centimetrov manj v višino, kot nekdo, ki meri dva metra, bo občost slavila dvometraša, čeprav je dosežek nižjega krepko večji…

 

Karkoli v svojem živetju počneš, bi moral početi zaradi tega, ker je tako pravilno, in ne zaradi nekih mnenj, zlasti tistih ne, ki o pravilnosti ničesar ne vedo, in je tudi ne izkazujejo! Potemtakem ni najbolj zdravo tekmovati s temi drugimi, pač pa je zdravo, celo nujno potrebno, v kolikor želiš karkoli o nekem osebnostnem razvoju govoriti – tekmovati s seboj, z lastnimi zmožnostmi oziroma (poprejšnjimi) dosežki!

 

Realnost?! Je moč narediti najboljše?! V kolikor to »najboljše« prepustim presoji časa in prostora, potem je odgovor, zanesljivo – NE, ni moč, kajti vselej se utegne pripetiti spreminjanje okoliščin (tako izvajanja neke aktivnosti, kakor tudi samega prostora, v katerem naj bi rezultat te aktivnosti obstajal), pa se tekom časa vedno izkaže, da je nekaj moč narediti še boljše, kot prej.

Je moč narediti najboljše v okviru danih razmer, med katere štejem tudi same zmožnosti izvajalca? Da, to pa je moč, pri čemer ni slabo, v kolikor se zavedaš tega, da si po svojih najboljših močeh počel, a da še vedno obstaja možnost boljše izvedbe. In – v kolikor se tega zavedaš, potem zmoreš s svojim perfekcionizmom v bistvu govoriti o svoji težnji po biti-odgovoren-do-predmeta-lastnega-početja, v nasprotnem primeru pa gre izključno za bolezensko stanje, za neusahljivo potrebo po dokazovanju samega sebe, sebi in okolici… in gre, obenem, za iluzijo, za odsotnost zavedanja o tem, da (vsečasno) najboljše(ga) ni moč narediti.

 

V kolikor se zavedaš objektivnih okoliščin, tudi lastnih zmožnosti, potem te rezultat tvojega delovanja, usmerjenega v »perfekcionizem«, zmore z zadovoljstvom obdariti, v kolikor te žene dokazovanje-okolici, potem ne boš nikoli do nekega trajnega zadovoljstva, tovrstnega, dospel, kajti vselej se bo našel nekdo, ki bo s svojim dosežkom tvojega presegel, obenem pa – če si zavedajoče se bitje, če veš, da s časom pridobivaš (naj bi jih!) neka (spo)znanja, če veš, da se radi teh (spo)znanj zmore povečati tudi tvoja učinkovitost, v takšnem primeru »sedenje na lovorikah« pomeni izključno to, da samega sebe izklopiš, da samega sebe v nekakšno samozadovoljstvo, v nekakšno mrtvilo spraviš. In tudi takšno samozadovoljstvo še zdaleč ni redek pojav, predvsem pa je pojav, ki o (tudi) mentalnih ne-zmožnostih priča.

Je pokrita?!

Pralni stroj je že na veliko zastavil svoj nedeljski delovnik, pomivalnega bom kasneje zagnal, ko se mi bo dalo spužvo prijeti, in pomiti…

 

Cirkus je pospravil svoj šotor, za leto se je odpravil v neznano, menažerija pa je ostala, celo odprtih vrat kletke. Mrtvi se bodo, počasi, opomogli, vrnili so se k svojemu počitku, in s težavo umirjajo navdušenost, katero so doživeli, ker so jih s svojim prihodom na pokopališča tako lepo »počastili«. In »ljubezen« se bo spet, iz podzemlja, smela vrniti v zrak…

 

Ko je Pavlov ugotavljal pogojni refleks – ne vem, čemu je ubogega psa matral, ko pa se mu je zadeva odvijala pred očmi?! Ni prepoznal zvokov piščali, ali tistih, ki se nanje odzivajo?!

 

Sam sem danes »počastil« jagode, ko sem jih, med kuhanjem jutranje, zalil… mejduš, nekatere so znova začele cveteti, celo plodove zastavljati… in limonovec, ko sem ga k zidu zvlekel, da mu napovedan pad temperature nekoliko omilim… in kurišči, ko sem jima pepel odvzel pa, posledično, z njim »počastil« kakijevo drevo…

Cucka in mačka tako in tako »častim« nenehno, tudi s tem, ko se v vlogo vratarja podam, da se je tudi Mala naučila tistega spet-bi-nekdo-šel-notri/ven…

 

Oba starša sem imel, v njunem poslednjem času, v domovih za ostarele, in tam sem imel priložnost spoznavati način, na katerega »častijo« za živetja. Redki so bili, oskrbovani, ki so imeli priložnost biti obiskovani, nemalo jih je bilo dobesedno odloženih, po načelu daleč od oči, še dlje od srca. Čudno načelo, tam, kjer črpalke sploh ni…

 

Danes bom »častil« počitek. Iz štiriindvajset urne »službe« v prazen dan, ki se, ob pogledu na prazno ležišče poleg mojega, že z odpiranjem oči začne. Se moram še navaditi na to, da ne bom, v dneh po njenem odhodu, najprej pogledal, če je pokrita…

 

Predstava mora teči dalje. In se ni bati, bo. Klovni so nenehno dejavni, zverine pa tudi renčijo. In začel se bo čas velikih razprodaj, in čas treh-mož, ki tradicionalno ne pričajo samo o mentalni, pač pa o vsesplošni revščini. Ki hiti, nezaustavljivo, nadoknaditi tisto, česar nikoli ne bo zmogla…

 

Včeraj sem slišal, da bodo vsaj knjige za menoj ostale. In se že veselim svoje posmrtnosti. Prah bo imel kam legati, in tudi h grižljaju stroja za mletje papirja bom nekaj malega prispeval…

Upam, da mi bodo otroci izpolnili željo, pa pepel, v katerega se spremenim, zares v neznano nekje stresli. Da se mi ne bo tudi po smrti obračal želodec, ob tem, ko bi me s svojimi obiski mrtvega »po/častili«…

Rutina…

… je avtomatizem, je teče-kakor-teče, je odsotnost sleherne volje, posledično tudi potrebe po izbiranju-odločanju-ravnanju. Rutina je tovarniški tekoči trak, s katerega eno-in-isto nastaja. Rutina je dolgčas, je praznina. Rutina je obstajanje, zgolj in samo to, je živetje, ki je samemu sebi namenjeno, in za katerega bi bilo bolje, ko ga sploh bilo ne bi.

V »ravnovesju«…

Zagledal sem deževnika. Že na prvi pogled se mi je zdelo, kot bi bil v stanju neke nirvane, dušnega-ravnovesja, ni bilo stvari, ki bi ga (z)motila, sploh se ni odzival na dražljaje iz okolja…

Nekaj časa sem ga gledal, potem pa sem ga med prste vzel, da bi »strokovno« njegovo stanje proučil, vendar – hudiča, ugotovil sem, da je povsem osušen…

 

Zaznal sem, na spletu, neke »zdravniške« nasvete. Govorili so o zauživanju sladkarij in pojasnjevali, da zanj ni razlog v potrebi po sladkem, pač pa je »porušeno ravnovesje« dejanski razlog…

 

Ne vem, čemu se mi zdi, da ne vedo o čem govorijo, a menim, da govorijo o odsotnosti zadovoljstva oziroma, če z druge strani zapišem, o prevladujočem nezadovoljstvu (mimogrede: psihična in/ali duševna obolelost zlahka zmore biti razlog /tudi/ za prekomerno uživanje sladkarij), čeprav – tudi zadovoljstvo NI ravnovesje, pač pa je »ravnovesje« odsotnost slehernega čustvovanja, slehernega razpoloženjskega izkazovanja, potemtakem stanje neke otopelosti, stanje ničesar-mi-ni-mar, stanje – mrtvosti!

 

Življenje NI, in ne more biti, ravnovesje, ker se ne odvija v laboratorijskih razmerah, v katerih konstantnost razmer, tisti nič-se-ne-dogaja, poskrbi za povsem ravnodušno odtekanje časa praznini in praznemu…

Ne-dragi ne-moji »strokovnjaki«…

… Luna se ne oddaljuje od Zemlje zaradi »širjenja« vesolja, pač pa zgolj radi tega, ker Zemljina gravitacijska moč upada!

Nesmotrno…

… je praznemu o praznosti razlagati, drugače, kot uživati v lastni praznini, tako in tako ne zna.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Junaštvo ni biti v prvih vrstah, junaštvo je biti izven vrste.

Tudi jaz bom imela brado…

… ko bom velika.

Izjava, katero sem že velikokrat slišal.

 

Mali privlačno delujejo moji lasje in brada. Pa ne samo zaradi tega, ker mi marsikdaj »ureja« frizuro, ne, pač pa se rado pripeti, ko se, preden zaspi, stisne k meni, da mi v bradi svoje prstke spleta…

 

Ne ugovarjam ji, ko tako poreče, je še premajhna, da bi ji po nepotrebnem želje pobijal, pa ne izustim tistega »če že, potem upam, da boš takšno brado imela v glavi«, in tudi tisti »takšna brada ti bo življenje zagrenila« zamolčim…

Sebi dopustim radost, ob tem, ko zmorem biti, na tak ali nek drug način, nekakšen vzor, vsaj za nekaj časa, čeprav se zavedam, da znajo vzori hitro skopneti. Sem že izkusil tovrstne »prerazporeditve«, v katerih sem se z nekega neba na tleh znašel.

V »nerazvitem«…

… svetu govedo predstavlja bogastvo, v »razvitem« pa govedo sanja o bogastvu.

Zasloni…

… so optimalno zatočišče z okvirji omejenih možganov in je, kakopak, priporočljivo, da so, ti zasloni, vklopljeni…

Najpomembnejša…

… in najredkejša ženska imena se končajo s črko »t«: osebnost, iskrenost, poštenost, uvidevnost, človečnost, čast…

Modna revija…

Medvedek, ubožec, za modno revijo

je najbolj primerne postave,

le majice stežka podati želijo

se prek kosmatinčeve glave…

 

V bližini je jež, da šivank ne umanjka,

in slon, v podobi sušilca:

kjer treba frizure je tkat brez prestanka,

ne gre brez njegovega rilca…

 

Je lev, s svojo grivo mogočno, v vzpodbudo,

in zajec za skočno bolj delo,

medtem ko je polž, da preganja zamudo,

in opica, da je veselo…

 

Se včasih zaplete nerodna zadeva,

bi stresla nebo do podplata,

a znajde umetnost se brž, ne okleva,

saj ve, da pri roki je tata…

Spolnost…

… je človeku dopolnitev ljubezni, živali pa je ljubezen do zadostitve lastnih nagonov, pa ni dobro, kadar človek in žival o tozadevni istosti popolnoma drugače!

Od človeka…

… do živali je en sam korak, imenovan duševna bolezen, od živali do človeka pa ni moč priti, in ne pomaga ne denar, ne hiša, ne obleka…

Poštenost…

… se ne kaže pred očmi, pač pa za hrbti. Je potemtakem njeno drugo ime – zahrbtnost?!

Med…

… slabimi možnostmi ni dobrih rešitev, in med slepimi je neproduktivno zbujanje dneva.

Ugotovil sem…

… kako je moč za živega umreti, pa sedaj svojo umrlost spodbujam, da zdrži do smrti.

Odšli, a ostali…

Svojih umrlih se spominjam, pogostoma, in ne morem reči, da so odšli, kajti preveč so v meni ostali, da bi jih zgolj kot umrle živel…

 

Obrazi, glasovi, ravnanja… marsikdaj mi je, kot da bi na nekakšnem velikem platnu gledal preteklost, kako se mi v sedanjem odvija. In misli, besede, dvosmerno živijo, da bi tozadevno neponovljivo obnavljale, in ponavljale…

 

Z njimi sem izgubil več, kot mi je brez njih ostalo. Tudi del mene je z njimi odšel, da v njihovem objemu počiva. In se mi, tako, v nazaj, izkazujejo kot krepko večja iskrenost, kot je tista, ki jo zmorem, v ščepcih vsaj, v sedanjosti užiti…

 

Da, so odšli, na njihovo boljše, a ostali, obenem, kot da bi vedeli, da bi mi brez njih slabše bilo.

Dan mrtvih…

Danes je, bojda, dan mrtvih duš. Tako tistih, ki so se pod rušo znašle, kakor onih, ki še vedno prek nje hodijo.

Troedini bog občestva…

O ravnanjih človejakov odloča en sam, vrhovni nad-bog, sestavljen iz treh bogov, ki so: bog Nagon, bog Kompleks in bog Denar.

Ko govorijo o…

… nogometu, hokeju, boksu… kot o »moškem« športu, hkrati, morda, govorijo tudi o grobosti, celo nasilništvu, moških ali le živalskih samcev?!