Žalujem…

… za tistimi, katerih nisem našel, in za tistim, kar so mi uničili oni, katere sem našel, čeprav takšnih nisem iskal.

Je vrag, kadar je »človeštvo« iz dveh povsem različnih bitij sestavljeno, in je človeka le za vzorec!

Zgolj dobro?!

Nevredni si samo sebi enake zaslužijo!

 

Malo je imen, ki s pokopališč o izgubah govorijo, večinoma o olajšanju planeta.

 

O pokojnih samo dobro?! Potemtakem – »ni ga(je) več«?!

»Reveži«, ki »ne vedo«…

To, da se ne zavedaš lastnega ravnanja, to še NE pomeni, da ne ravnaš!

 

Lep primer je nekdo, ki pregloboko-pogleda-v-kozarec… in tudi »ne ve« kaj ter kako je, pijan, počel.

Ali nekdo, ki se drogira, popolnoma enako…

 

In popolnoma enako je tudi pri težkih psihičnih stanjih in pri duševnih bolnikih! »Revčki«, »ne vedo« kaj delajo, čeprav… to NI popolnoma res, kajti nekje v sebi še kako VEDO o svojem početju, in prav zaradi tega védenja se njihovo nezadovoljstvo nenehno krepi, zaradi spoznanja lastne svinjskosti! Zato tudi dospevajo do samomorov, ker – če ne moreš drugače odpraviti svinje v sebi, jo lahko tako, da – odpraviš sebe!

 

Mimogrede: popolnoma vseeno mi je, kaj takšni »(ne) vedo«, pomembno je, da vedo tisti, katerim počnejo, katerim življenja uničujejo!

Ne, ne smilijo se mi krvniki, smilijo se mi njihove žrtve!

Sinoči…

… je dete pozno zaspalo. Dajala jo je navihana crkljivost, pa sva se, kot Eskima, drgnila z nosovoma, se obsipavala s poljubi, se objemala, stiskala, in težko jo je bilo (u)miriti, ko pa so ji očke tako silovito žarele, obraz pa – v nasmehu se je raztegnil, od neba do neba, medtem ko se je sonce, z zvezdami vred, razlivalo v trenutke…

 

Malo pred enajsto je zaspala. Prižeta k meni, pravzaprav name, da sem se, po nekem času, ko sem se prepričal, da zares trdno spi, komajda skobacal s kavča.

 

To je življenje! To je tisto, kar sega do dna, kar zmore, s svojo spontanostjo, s svojo iskrenostjo, dajati in bogatiti. Ne da bi česarkoli umanjkalo, medtem, ko se samo obnavlja, še več, krepi! Lep zaključek že tako lepega dneva…

Nič laži, nič preračunljivosti, nič sebičnosti, nobenih svinjarij in rilcev, le nek dejanski rad/a-te-imam!

 

Zbudila se je smejkasta in pojoča, in mi hitro povedala, da naju je sanjala. Najin obisk najprej pri moji zdravnici, ki mi je sponke z rane odstranila, nato še pri kirurgu, na kontrolnem pregledu. In mi je pripovedovala medtem, ko sva se, spet, v objemu , soncu naproti podajala.

Zgolj do spokoja…

V spominih živim,

v sedanjem puhtim,

v bodoče bom grizel in grel,

sem dobro dajal,

dodobra spoznal,

da redkim dajati bi smel!

 

Nekomu ostanem,

da v čas ga objamem,

morda mu olajšam korak,

bom drugemu dan,

da skušal zaman

odpravit okus bo grenak…

 

Naj bo kakor bo,

z nevidno roko

še nekaj trenutkov bom segal,

da srcu toplim,

a zlemu kazim,

ko z zvezdami v temo bom legal.

 

V spominih živim,

v sedanjem puhtim,

v bodoče bom grizel in grel…

Zdaj čakam, da moje

se v pesmi izpoje,

pa da do spokoja bom smel.

Biti dober…

Samo butec si lahko dovoli z dobroto izkazovati se, vse dotlej, kakopak, dokler se lastnega butčevstva ne naveliča.

 

Biti dober pomeni biti-dober-v-slabem. V dobrem zmore sleherna svinja »presti«.

 

Biti dober je v bistvu ena največjih kazni za tiste, ki v svojih sanjah blodijo skozi svinjak.

Zavist…

Zavisti, nacionalnega športa, nikoli nisem v sebi začutil. Kar sem jo spoznal, sem jo prek drugih, in, odkrito, niti najmanj mi ni všeč…

 

Bili so neki redki, katerih izkazovanja sem občudoval, in se jim skušal približati, medtem ko pri občih – kaj pa bi jim lahko zavidal? Neumnost, sebičnost, praznino, preračunljivost, komplekse?!

 

Res je, mnogi imajo neke zidove, savne, bazene… in to je vse, kar imajo pokazati! Jaz imam natanko toliko, kolikor potrebujem za živetje, celo več, pa ne čutim neke lakote po še več… razen v toliko, da bi si, z veseljem, neko mini prostranstvo omislil, ko bi zmogel, da se še za ščep oddaljim od preostalega vsega. Vendar – njim nek veter odpihne njih imetje, in ostane jim nič, meni pa vetrovi ne pridejo do živega, vedno bom vedel kdo sem, in od kod sem pognal.

In še dlje…

Na današnji dan beseda »prekleta« še dodaten prizvok dobi, iz mojih ust izrečena, jutri pa bo še dodatnega, v podobi nekakšne nadgradnje. Kot je bila, pred časi, izkazana neka nadgradnja, na vsa poprejšnja ravnanja, kakor da že le-ta ne bi dovolj smradu izpričala. Kakorkoli že…

 

So, ki so mi svinjali, in zasvinjali, in imel sem čast, da sem smel spoznati ves razpon svinjarij, od tistih običajnih, vsakdanjih, do kapitalne. In vsem tem želim – obilo sreče!

 

Ne, ne tiste sreče, ki se v podobi čustvovanja kaže, ne, do nje tako in tako niso zmožni dospeti, pač pa sreče v podobi naklonjenih jim okoliščin, ki naj jim zagotovijo to, da bodo dolgo, dolgo, in še dlje – obstajali v lastnem smradu! In naj se, znotraj te, svoje smrdljivosti, vse pogosteje s samimi seboj soočajo, neposredno ali posredno, vseeno, in naj v teh soočanjih uživajo!

 

Jaz sem jim, zagotavljam, neizmerno »hvaležen«, za vso sprijenost, za vso ničevost, s katero so se mi izkazali, malček pa tudi hvaležen, kajti – ko smradu ne bi doživel, o njem tudi vedel ne bi!

Kako sam?!

Na preprosto vprašanje »kako si« sem, prav tako preprosto, odgovoril…

 

Kako sam?! Eto, postojim, u čekanju na kraj. Pri čemu više ne tragam za životom. Nema gde, previše govana ispod »blistavih« masaka. Tako sam!

Zanimivo, ni kaj…

EDINA zadeva, po kateri se »ljudstva« (beri: živalske črede) razlikujejo med seboj, je – jezik! Pa je zanimivo, to, kako vsi »ponosni« (ki, mimogrede, sploh ne vedo kaj je ponos!) na jezik, in »spoštljivi« (ki, mimogrede, sploh ne vedo kaj je to spoštovanje!) do jezika, do neke svoje (zgolj UMIŠLJENE) »posebnosti«, hitijo, ko papagajsko posnemajo neke (njim) »velike«, od džonijev in švabov naprej, pa prevzemajo drekovje, od nekih rip-ov in keš-ov, prek kuhinjskih »šefov«, malodane do načina prdenja!

Še dobro, da so tumpasti, pa jim, vsaj v tem primeru, ne morem očitati hinavščine!

Ena sama stvar…

Rad bi spoznal ENO samo stvar, s katero so nagonski prispevali k boljšemu svetu, in to v vseh desettisočletjih, odkar se je človek, bedak, sparil z živaljo. Eno samo!

 

Kakopak, ne govorim o tistem, kar so MORALI početi, da so se (SEBI) kazni izognili… ne govorim o tistem, kar so počeli, da so (SEBI) plačilo doživeli… ne, govorim o tistem nečem, kar počneš v dobrobit skupnosti, pa čeprav s tem sebi odrekaš, sebe izpostavljaš in ogrožaš, sebi neposredno ničesar dobrega ne pridobiš! Eno samo takšno stvar bi rad spoznal, pa da o drhali mnenje nekoliko omilim…

 

Ne trudi se iskati, škoda časa, jamčim, da takšne zadeve ni moč najti.

Ni res!

Njihov najprej-moraš-imeti-sebe-rad… je popoln kretenizem, ki samo o nezmožnosti razumevanja govori, je popolna laž, ki o opravičevanju sebičnosti priča, ko tudi o tem izpoveduje, da nikdar niso zmožni preseči stanja moraš-imeti-sebe-rad!

 

Jaz sebe NIMAM rad! Ko bi se imel, bi skušal tako živeti (kot oni), da bi se nevšečnostim izogibal, ne pa da bi jih nenehno nadse klical! Ne, nimam rad sebe, pač pa imam rad neke vrednote, ki so mi svéte, in jim skušam slediti: iskrenost, načelnost, poštenost, zmožnost razumevanja… potemtakem vse tisto, česar oni ne premorejo in do česar nikoli ne bodo dospeli, pa o tem tudi ničesar ne morejo vedeti, razen po-svoje, seveda!

Ne, jaz sebe nimam rad, a trdim, da zmorem, za razliko od njih, zares imeti rad druge(ga)! In tudi crkavati, ob tem, ko temu drugemu skušam izboljšati.

 

Ne pomagajo jim besede, njihove, ko pa s svojimi ravnanji prave podobe kažejo!

Ko niti o osnovnem ne vedo…

Marsikdaj je slišati njihov »manj razuma, več čustvene inteligence«, pa ob tem zapišem sledeče…

 

Kot prvo – razuma sploh ne premorejo, njih edina mišljenjska zmožnost je pamet, najosnovnejša oblika mišljenja! Potemtakem o razumu ničesar ne morejo vedeti, tudi o njegovem učinkovanju ne!

 

Kot drugo – čustva zmorejo nasprotovati razumu ( = inteligenci), a jih razum vselej upošteva, vendar v iskanju rešitev, ustreznih celoti (in NE lastni sebičnosti)!

 

Kot tretje – čustva so čustva, ne premorejo inteligence, pa ne more obstajati čustvena-inteligenca, absurd, za čigar obstoj samo bebavost »ve«!

 

Kot četrto – razvitost možganov govori tudi o mišljenjskih zmožnostih in zmožnostih čustvovanja, pa se razvitejši izkazujejo tako z razumom, kakor tudi s krepko intenzivnejšimi, globljimi, raznovrstnimi čustvovanji, z drugimi besedami:

manj razuma pomeni VEČ nagonskosti – več nagonskosti pomeni VEČ sebičnosti, obenem pa plitkejša, skromnejša čustvovanja (denimo sebičnost o uvidevnosti ničesar ne ve)! Pomeni, da bolj kot boš razum izključeval, manj bo svet človeški (razum je temeljna značilnost človeka!), bolj bo živalski, nagonski, »pameten«!

 

Je vrag, kadar bebavost prevladuje, pa se ima za pravilno (čeprav je najhujša NAPAKA v svetu človeka!), in se ob tem niti samih sebe NE zavedajo, kako bi potem mogli (vsaj) o sebi vedeti?!

Beda nagonska, papagajska, ki »govori« ne da bi sploh vedela o čem!

Dete, nimaš marele!

Sonkec moj, prosim, ne postani povprečno govno, ki ima tako »rado svoj« jezik, in ga tako »spoštuje«, da ga, dobesedno – uničuje! Nimaš marele, giskica moja, imaš pa dežnik!

Rad imam svoj fotelj…

… udoben je, v njem se prav lepo zleknem, dobesedno pogreznem se vanj, ko mi zadovoljstvo poraja…

 

Čemu ga imam rad?! Ker je mehak, ker me lepo objame, ker je udoben? NE, »rad ga imam« zato, ker v njegovi mehkosti, v njegovem objemu, v njegovi udobnosti SEBI zadovoljstvo najdem. In to MOJE zadovoljstvo, SEBE zadovoljnega, je tisto, kar imam zares rad! Ne fotelja, namesto njega bi lahko bil nek drug, katerikoli, ki bi MENI zmogel isto dajati! Potemtakem…

 

Ko pomislim, imam zares rad SVOJE zadovoljstvo, SVOJE ugodje, SEBE (zadovoljnega)! In takšna je »ljubezen« vse nagonske sebičnosti – dokler MENI godi, zaradi česarkoli, do takrat »imam rad«, če pa na boljše (SEBI) naletim, bom pa na poprejšnje pozabil…

 

Smola, velika smola, kadar neumnost niti tega ne pozna, o čemer »ve«, kadar sebičnost NE ve tega, da imeti-rad-nekoga(nekaj) pomeni lastno zadovoljstvo (SEBE) dajati v zadnji plan! In tudi odpoveš se mu, potemtakem sebi (svojim željam, potrebam, svojemu zadovoljstvu) zato, da tistemu, k(og)ar imaš rad, njegovo porajaš!

 

Da, res je, čustvujejo, tudi radi imajo, v to ne dvomim, le – beda možganska niti tega NE ve, kaj/koga ima dejansko rada! Pa živi v bedi, lastni, v bedi, v kateri laž postane nekaj tako vsakdanjega, običajnega, samoumevnega, rutinskega, da o drugem, kot o praznini, o odsotnosti vrednega, ne more pričati, vendar – ni mi jih žal, zaslužijo si drug drugega!

Blagor bedi…

Prebral sem neko svojo pesem, tako, mimogrede, katere dlje od rokopisa nisem pošiljal. Najmanj petdeset let leži v nekem zvezku, konča pa se z besedami »… le čakanje, da prah zabriše zadnjo sled veselja.« Ob njej pomislim…

 

… kako »lepo« je, ko ti že za mladega streže s »čudovitimi« spoznanji, pa – namesto, da bi kot vsi ostali, pa da bi iskal »srečo« v tistem, v čemer ničesar ni, iščeš srečo, da bi spoznal njeno varljivost, pravzaprav to, da sicer obstaja, a je tako plaha, v lastni osamljenosti, da jo je izjemoma moč spoznati. Pa še to za nekaj trenutkov, ki zlahka izpuhtijo!

 

Blagor »srečnim«, zadovoljnim v želodcih, v mednožjih in v ritih, blagor bedi, ki že z lastno bedo zmore biti zadovoljna!

Prijateljstvo?!

En prijatelj je sreča, dva sta luksuz, trije pa so že čudež. Kjer jih je pa veliko, tam pa bržčas nek drug planet obstaja.

Z nekih korakov…

Manj kot jih je, s katerimi se lahko pogovarjaš, večja je verjetnost, da mi zmoreš biti všečen.

 

Ko sem nekim svojim vzorom dorasel, nekatere tudi prerasel, sem si moral sam omisliti nebo. In sem ob tem naredil napako, ko sem še neke druge hotel nanj popeljati.

 

Se zgodi, da leta, v katerih si hotel »velike« spoznati, nadomestijo leta, v katerih ti »veliki« želijo spoznati tebe, in takrat veš, da v vmesnem času nisi povsem zaman počel.

Prisežem, da je res!

Vrag je, kadar je imetje vrednejše od lastnika, kar, resnici na ljubo, večinoma sploh težko ni.

 

Edina vrednost, do katere zmore ničvredno dospeti, je tista, katero je moč kupiti, vendar – vse, kar je moč kupiti, nobene prave vrednosti nima!

 

Bog je izmislil denar zato, da zmore niču sanje porajati.

 

Njihove vrednosti so odtujljive, moje mi zgolj ugasniti zmorejo.

 

Na govnasti strani sveta je dren, na čisti samota.

O puhli sreči…

Samo med smetmi smet zmore veljati,

samo med lažmi laž sme biti doma,

a v takšno srce ne želi se podati,

se v takšnem prehitro sesuje na tla…

 

Na srečo ne ve smet kaj to je ljubiti,

in laž prav tako, le za sebe ji je,

pa zmore povprek se sebičnost goditi,

a, reva, nikdar tja do zvezd ne dospe…

 

Brez duše, srca, nebu ni zasijati,

in sreča je puhla, ko vsevprek doni,

v takšnem ne zmoreš živeti, obstati,

le mreti, in kleti, do konca, vse dni.

Ne želi mi…

Ne želi mi sreče, ker sreče mi ni,

v tem ne, v čemer živim,

preredke iskrene so, zvezdne oči,

v praznih pa ne poletim…

Ne želi mi sonca, na nebu naj bo,

mu tam je, da zmore goreti,

na tleh zgolj ugaša vse kar je lepo,

med vsemi, ki znajo le žreti…

Ne želi dlani mi, ki milo obda,

da v njej bi bilo zadehteti,

le tu in tam najde se takšna, ki zna

dajati, ničesar vzeti…

Predolgo iskal sem, in upal, hotel,

a niso mi sanje obstale,

kjer vsepovsod golta ničevost, plevel,

ne bodo cvetlice pognale.

In še nekaj njih v dodatek…

Največji dosežek niča je biti opažen nič, pa čeprav opaženost le gnus poraja.

 

Denar je povsem brez pomena tam, kjer z njim niti do lastne vrednosti ni dospeti.

 

Vse, kar je moč kupiti, samo še dodatno umazanijo ceste razkriva.

 

Denar ne raste na cesti, na cesti raste zgolj ničevost, ki se za njim ozira.

 

V rokah bede bi celo sonce sijaj izgubilo.

Nekaj sobotnic…

Bodočnost je up, ki se s sedanjostjo spopada, da bi v preteklosti končal.

 

Nihče, ki je brez preteklosti, ne bi smel bodočnosti graditi.

 

Ni pomembno kam poganjaš, pač pa od kod, kdo bi želel postati, pač pa iz koga si zastavil.

 

Brez močnih korenin ni močnega drevesa.

 

Sanje naj bodo tistim, ki zmorejo krila razpeti, ne onim, ki na tleh nebo iščejo.

Ne sprašuj me…

Ne sprašuj me, kje hoditi,

ker povedat ti ne vem,

ena pot je zgolj za riti,

druga dana je ljudem…

 

Boš na prvi lažje hodil,

shojena je, s kažipoti,

in pastir te nek bo vodil,

če te čredno nič ne moti…

 

Druga težka, trnje, skale,

vsepovsod nekdo spotika,

več solza, radosti male,

če te po človeško mika…

 

Ti na prvi ni poraza,

drek v dreku ne potone,

le če zmoreš brez obraza

med vse kameleone…

 

Druga zna te pogubiti,

če te bolečina moti,

a le z nje, morda, smeš priti

nebu malo vsaj naproti…

 

Res, ne znam ti svetovati,

mene ni po prvi gnalo,

a na drugi nič ostati

od sanjarjenj vseh ni znalo…

Ker…

Življenje je farsa,

za nas, padle z marsa,

prav nič nam ni lépo,

prav nič ne cveti,

in vse, kar počnemo,

po poti ko gremo,

pretvarja se v kepo

nevrednih smeti,

ker…

 

Ni za požreti,

v banki imeti,

ne raste v zidove,

ne v pleh, ne v nakit,

za jutri zgolj skuša,

vse bolj primejduša

ko vidi, da v nove

ne zna čase rit,

ker…

 

Svet je svet niča,

podoba hudiča,

ki nikdar do sreče

ne zmore dospet,

ga vselej glad daje,

ko teče hlastaje

v neko svetleče,

ki nič zna odet,

ker…

 

Ničevost v možgane

temačna ostane,

prav nič ne pomaga,

nezmožni ji ni,

pa ne zaostaja

ko dobro razkraja,

v smetju zgolj vaga

podoba smeti,

ker…

 

Kar zraste odreži,

leteče zaveži,

pa bo vse ničevo

proslavljalo tla,

rit zmore veljati,

kjer glavam ni dati,

kjer zgolj polno črevo

je kar res velja!

Ko nekoliko razmislim…

Ne razumem njihove želje po »večnem« živetju, ko pa že v obstoječem ne vedo kaj, in kam ter kako, bi s seboj! Posledično tudi ne razumem njihovega strahu pred smrtjo, glede na to, da večno po nekih večjih-pravicah kokodakajo (pomeni, da so z obstoječim svojim NE-zadovoljni), obenem pa trobijo svoj živeti-je-lepo! Zmedena bitja, da ne zapišem – tumpasta…

 

Sam se ne bojim smrti, pač, klik na stikalu, in ničesar več ni. In predvsem bolečin ne. In spoznanj o nekih »dobrih«, ki v prekipevajoči svoji »dobroti« niti sebičnosti ne zmorejo prikriti. Kako bi jo, ko pa se je niti zavedajo ne?! Še več, glede tega mojega klik-a… prepričan sem, da bo marsikomu odleglo, ne bodo jih več moje besede, in ravnanja, motila, pa skušala »malček« popraviti njih samopodobe, katere, vse blesteče, v svojih zrcalih občudujejo!

 

Ne, ni mi mar smrti, pravzaprav se mi bo pojavila v podobi edine dejanske odrešitve, za vselej bo iz mojega zavedanja pometla s svinjakom, in z rilčastimi v njem! Kaj bi lepšega?! Edino, česar me je strah, je samo umiranje, takšno, ki se utegne v času razvleči, in je še toliko bolj moteče, v kolikor nisi zmožen sam zase skrbeti. Pač pa si, kot nek predmet, v »uvidevnost« nekih drugih prepuščen. In…

 

Prepričan sem, da jih ni veliko, katerim zares nekaj pomenim. Pomeni, da jih ne bo moglo biti veliko prizadetih, takrat, ko mi nebo ugasne. Zgolj peščica. Med njimi tudi nekaj vrednih, da v njih ostanem, in da jim, morda, tudi po smrti pomagam, posredno, kakopak, a kljub temu. Nekaterim bom pa v breme ostal, in bi sami morali vedeti čemu. Morda uspejo, vsaj za hip, v zrcalih svoje prave podobe ujeti.

 

Vse, kar sem počel v življenju… ničesar ni moč ovrednotiti v podobi nekih zgradb, avtomobilov, bančnih računov, tistega, pač, kar ničevi občosti šteje, pa čeprav sem počel tudi takšne stvari, kakršnim bi se dalo poreči reševanje-življenja, takšne, katere je moč samo z neko urno tarifo oceniti, da do astronomskega zneska dospeš, v bistvu pa so neprecenljive vrednosti.

In vse, kar sem počel, v življenju, od vsega ničesar otipljivega nimam, le zadovoljstvo, neko, je obstajalo, le do spoznanja lastnih zmožnosti sem dospel. Še pisanja, od katerega sem kar nekaj časa živel, nisem znal prodajati, pač pa, kljub nekim hvalam – kolikor daš, toliko bom prejel. Vsaj za kruh bo…

Neki v človeško vzgojeni otroci… neki tisti, ki se meni vselej enaki kažejo, in jaz njim… nekaj knjig, nekaj nekih priznanj, nekih objav-v-čase-ujetih… neke osnove, s katerimi sem skušal svoji mladini olajšati začetek poti. Ničesar drugega, ničesar za v želodec, ali za v žep. Potemtakem…

 

Potemtakem je dejansko vprašljivo, če sem sploh karkoli omembe vrednega izkazal, če je moje obstajanje, v čemerkoli, vsaj malo smiselno! In – če ni, kakor sam ugotavljam, čemu, za vraga, bi se potem smrti bal, čemu bi jo v nedoločen čas odganjal, ko pa mi v nesmiselnosti ni ljubo biti?! Ob vseh pomembnih, ob vseh vrednih, katere zmoreš na vsakem koraku, na vsakem metru ceste, najti!

Naj počivata…

Danes sem, po tem, ko sem z nabavo opravil, in nekaj litrov dotočil Astrid, toliko, da bo dovolj za prihajajoč teden, in da ne grem preveč v minus, pa ko sem oprano zložil, in pospravil, tudi smrečici in snežaku pozornost namenil…

 

Sedem mesecev sta nama radostila dneve, maloprej pa sem ju, z lučkami vred, kakopak, pospravil. Da se spočijeta, tja do septembra, ko bosta znova na delo krenila…

 

Malo je bilo »zadolženo« zanju. Pravzaprav je sama prevzela to zadevo. In je takoj zjutraj, čim je zlezla s kavča, vklopila, tako snežaka, da je z okna zasijal, kot tudi lučke na smrečici. In zvečer, preden sva k uspavanju krenila, je oboje tudi izklopila, obojemu namenila nekaj čeznočnega počitka. In nikoli ni pozabila, ne vklopiti, ne izklopiti, pa se bova morala navaditi, sedaj, na spremembo. Ki pa ima svoj smisel, kajti – zelo se vzradosti, vsakič, ko te okraske, nekje v jeseni, spet v krasitev poženeva…

 

Rutina ni najboljša zadeva. Izpoje se, vselej, ko samoumevno teče zgolj za to, da teče. V njej ni neke omembe vredne vsebine, le običaji, brez katerih pa bi zlahka šlo. In ti običaji ničesar ne zmorejo nadomestiti, ničesar dati, le lažejo se, ko o neki odvzetosti pričajo, o nečem, ki je nekoč, morda, bilo, a ga že dolgo ni. Rutina, povsem nezanimiva zadeva, z izjemo takrat, kakopak, kadar si z lažmi »resnico« dopoveduješ, nezmožen, da bi se z dejstvi soočil. Na vsakem koraku jo je moč srečavati, to rutino, in tudi v zakonskem živetju, tam, kjer »ljubeči« o ljubezni ničesar ne vedo…

 

Danes sem znova slišal tisti ko-bi-bili-vsi-takšni-kot-ste-vi… za spremembo nisem odgovoril, kajti – ko bi, bi bilo čuti »potem tebe, in tebi podobnih, ne bi bilo, potem človečnost ne bi bila kaznovana«. A se mi ne da na vsakem koraku, ter vsakomur, razlagati, tako in tako so razlage zaman! So samopodobe »zrelih« in »objektivnih« preveč močne, da bi jim moja beseda do živega prišla. Še takrat, kadar z argumenti, z nekim dokazovanjem razorožim, učinkuje za kratek čas, potem pa, spet, vse po starem. Ne gre, neumnosti je NE-logično povsem »logično«, pa logika pri njej povsem odpove.

 

Zdaj bom nekaj, tako, za silo, pojedel, potem pa se lotim pospravljanja, da vsaj v grobem opravim z vsem, kar se je nabralo v minulem času. Pravzaprav ne povsem z vsem, tista največja svinjarija, katere sem bil deležen, bo ostala, še naprej, da bo žgala, in da mi bo, sila učinkovito, o meni-bedaku pripovedovala. Sicer ne vem, čemu to počne, ko pa sem se s tem spoznanjem že dolgo nazaj soočil, a počne, pač. Ne vem, morda zato, da mi kletvice na jezik polaga. Kako bi šele brez njih bilo…

Ko ni izbire…

Udari, življenje, ne daj se motiti,

doslej ti je vedno od rok dobro šlo,

očitno bi moral drugače hoditi,

da bi mi naklonjeno bolje bilo!

 

Poštenost je breme, nikdar se ne splača,

samo otežuje na poti korak,

ker tam, kjer po vetru se slednji obrača,

pošteno poda se lahko le bedak!

 

In tudi dobrota, nadležna zadeva,

zna rane sejati, v dušo, do dna,

sebičnost nerada za hipec okleva,

hiti pokazati, nenehno, kar zna!

 

Bi moral drugače, bi bolje mi teklo,

a nisi hotelo izbire mi dat,

ne, raje si tolklo, cefralo, in peklo,

povsod posejalo ničevo svojat!

Dileme…

Veš, jaz ti vsega najboljšega ne bom zaželel, ker vem…

 

… da bi se že ne-slabega razveselil;

… da bi se ob dobrem razvadil, medtem ko bi te najboljše potolklo;

… da nisi sebičen, pa vsega ne bi zase hotel!

 

Lahko pa ti drugače, denimo tako, da…

 

… ti zaželim čim več znosnega, in vsaj kanček lepega;

… ti zaželim čim manj neprijetnega!

 

Se mi pa, ob tem, porajajo neka vprašanja, denimo…

 

… čemu bi ti prav danes voščil, ko pa te imam pogosteje v mislih, in ti vselej isto želim?!

… čemu bi sploh slavil dejstvo, da se ti je obrnilo, pa se ti nič več ne dodaja, le odvzema se ti še?!

 

Tako da… da, lahko pa ti čestitam, preprosto, zgolj zaradi tega, ker si vse do sedaj zdržal, ne da bi, v svinjaku, svinja postal!

Povsod je pomlad…

So slive in breskve lepo zacvetele,

cvetove razpele v objemu neba,

da bi zadehtele, da bi poletele,

do tja, kjer se pesem nikdar ne konča…

 

Se s trte in s kakijev brstje razkriva,

še malo, pa poči v živetje čudes,

in prav nič ne moti, da dež jih umiva,

ker so se dežinke podale v ples…

 

Še trava… poganja, naj vrag jo vzame,

bo kmalu potrebno kositi začet,

povsod je pomlad, le – nemarnica, name,

kot leta poprej, pozabila je spet!

 

Pa mi zgolj odmira, le tone v pozabo,

ostalo v spominu vse, kar je bilo,

vse manj sem za jutri, vse manj sem za rabo,

le teče, da tudi izteklo se bo…

 

Ni več mi brstenja, ni več mi cvetenja,

ničesar ni več, le iz dneva nek dan,

segnili so mi vsi plodovi zorenja,

odprle so toče nešteto jim ran…

 

Cvetijo, dehtijo, v dehtenju letijo,

da prav vsem čutilom medeno diši…

vse manj za čakati, ko dnevi puhtijo,

da v miru zatisnil bom trudne oči.

Dnevi spomina…

Današnji dan me spomni na dan, s katerim sem brez brata ostal. Še nekaj dni, in dneva me bosta spominjala na čas, v katerem se mi je nekaj zelo grdega do konca razkrilo, nekaj, zaradi česar sem brez lastnega življenja ostal.

 

Ne, nikakršni prazniki, nikakršnih razlogov za praznovanje (mimogrede – po kateri logiki je »dan mrtvih« pojmovan kot praznik?!), zgolj dnevi, ki jih spomin za ščepec od preostalih vseh razlikuje. In mi, ta slednja vsaj, pripovedujeta o tem, da sem se vse svoje življenje kazal kot navaden bedak, ki je sebe, dobesedno, v nič metal!

 

»Prijetno« spoznanje, ni kaj! Morda bi tudi steklenico načel, v ta namen, vendar – odkar sem začel jemati zdravilo, konec januarja, alkohola niti povohal nisem, kaj šele, da bi ga okusil. In, resnici na ljubo, tudi nikakršne potrebe po tem ne čutim.

 

Včasih pomislim, a hitro tudi odmislim… kako lepo mora biti tistim, ki spomina ne premorejo, in kaj šele tistim, kateri, medtem ko po-svoje živijo, le sebi skušajo odvzeti neko trpljenje, in ga raje na pleča »sobivajočih« prelagajo.

Ne, nikakor ne, še vedno sem prepričan, da je krepko lepše po človeško, pa čeprav zaradi tega bolečino, in trpljenje, nenehno v sebi nosiš.

Vražji vzroki…

Ničkolikokrat sem že zapisal, da je obče »védenje«, temelječe izključno na videnem, običajen lari-fari…

Če NE poznaš okoliščin nekega odvijanja… če NE poznaš njegovih vzrokov… če NE premoreš zmožnosti celovitega oziroma kompleksnega mišljenja ( = razum-a), pa da bi sočasno z različnih zornih kotov več dejavnikov upošteval… v takšnem primeru dlje kot do NEvédnosti nikoli ne boš dospel!

 

»Kako je dober… ker nam daje,« izjava, katero je moč marsikdaj slišati, izjava, ki, morda, dejansko o nekem prejemanju priča, obenem pa izjava, ki večinoma NE govori o (dejanski) dobroti, pač pa o nečem povsem drugem. In kar nekaj je lahko tega drugega, pri čemer ves ta »nekaj« temelji na SEBIČNOSTI tistega, ki daje, na njegovih interesih… pa dajanje v bistvu ni nikakršno dajanje, pač pa predvsem – kupovanje! Poglejmo nekaj primerov…

 

»Politiki«, neki, pač, ki so bili »velikodušni«, v času »tranzicijskega osamosvajanja«…

Zakon o nakupu avtomobila, brez plačila dajatev, po katerem so »večje« družine smele ceneje do pleha dospeti – posledica dejstva, da je imel predlagatelj zakona »večjo« družino, in je najprej ZASE hotel cenejši nakup urediti, pa, ker ni šlo drugače, ne da bi mu karkoli očitali, je zadevo sprovedel v podobi zakona, v podobi pravice-za-vse…

Tako imenovani Jazbinškov zakon… predlagatelj je imel željo po tem, da bi dospel do nemogočega, zanj, pa je radi lastne želje, potemtakem predvsem SEBI omogočil cenen nakup stanovanja… pa, ker ni šlo drugače, brez očitkov, je tudi v tem primeru nastal zakon…

 

V obeh primerih so bile zadevščine izvedene v ŠKODO SKUPNOSTI (države), kajti v prvem primeru je ostala »samo« brez nekih sredstev, s katerimi je polnila blagajno, v drugem pa se je, dobesedno za drobiž, odpovedala ne samo lastnemu imetju (katero bi zmogla po krepko višjih cenah od/prodati), pač pa tudi sredstvom, katera je, v podobi najemnin, na račun teh nepremičnin prejemala! In v obeh primerih predlagatelja zakonov (in tisti, ki so ju sprejemali) nista bila prav nič dobra, in darežljiva, kajti – ko bi brez tega uspela do uresničitve LASTNIH želja dospeti, potem teh zakonov sploh bilo ne bi!

 

Tako imenovana privatizacija… bentiš, tudi Robin Hud je bil »junak«, čeprav je počel nekaj, česar, po zakonu vsaj, NE bi smel početi – odtujeval je, KRADEL tujo lastnino… in bi ga, vsi po vrsti, obsojali, ko bi ukradeno zase obdržal, ker pa je delil »revežem«… ja, tako »moralni«, tako »pošteni« so ti »reveži«, da jih izvor prejetega prav nič ne moti, pa naj bo tisočkrat izkazano to, da je prejeto pridobljeno na nedopusten, nemoralen način! In kaj je lepšega, v svinjaku, kot to, da – če hočeš sebi nakrasti, sebi pridobiti, potem boš to zlahka naredil, v podobi nekega majhnega robina-huda, in prav nič ti početja ne bodo zamerili, dokler boš tudi njim dajal, pa čeprav (v odnosu do sebi-vzetega) drobtine!

 

Potemtakem…

Lahko dajem zato, da SEBI (še več) pridobim.

Lahko dajem zato, da naklonjenost kupujem (če sem – še – brez moči), s katero bom (upam vsaj) naknadno SEBI pridobil.

Lahko dajem zato, da zmanjšam davčno osnovo, kajti takšno dajanje me bo krepko manj stalo, kot bi me davek, pa, potemtakem, tudi SEBI pridobivam.

Lahko dajem zato, ker vsi-dajejo-pa-ne-želim-izpasti-grd, potemtakem, tudi v tem primeru, zato, da SEBI podobo dobim.

Lahko dajem zato, ker sem stisnjen-v-nek-kot, in se drugače (kot z dajanjem) iz njega ne morem izvleči… pomeni, da spet SEBI pridobivam.

Lahko dajem zato, ker – po tistem občem nikoli-ne-veš-kdaj-boš-sam-pomoči-potreben – se bojim, da se tudi sam znajdem nemočen (brez pomoči), in da me bodo drugi pustili brez pomoči, če tudi sam ne bom »pomagal«… tudi v tem primeru kalkuliram, tudi v tem primeru so MOJI interesi vodilo mojega dajanja.

Lahko dajem (zelo redki, a obstoječi primeri!), ne nazadnje, tudi zato, ker – živim kot del občega svinjaka, pa me, vsaj tu in tam, vest-grize, zaradi tega, in jo skušam umiriti z nekim kako-sem-dober-ker-pomagam… a tudi v tem primeru dajem zato, da SEBI pridobivam!

 

Kdor ZARES DAJE, ker zares ŽELI nekomu POMAGATI, ga, v najbolj skromnem primeru, »zgolj« razveseliti… ta NE potrebuje objave svojega imena (kot darovalca)… ta NE čaka na pozive skupnosti po darovanju… ta ničesar, ampak zares NIČESAR NE PRIČAKUJE v povrat, z izjemo – zadovoljstva tistega, kateremu je daroval!

In kdor ZARES DAJE… tega ob vsaki stiski nekoga (kogarkoli!), katero zazna, zaboli, in ga dobesedno »nažene« v to, da vsaj skuša pomagati!

 

Kakopak, tudi dajanje ima svoje meje… bodisi zaradi tega, ker ti zmanjka tistega materialnega, katerega si delil… bodisi zaradi tega, ker ne zmoreš biti povsod hkrati (kjer so neke stiske)… bodisi zaradi tega, ker ugotoviš, da so prejemniki – pomoči nevredni! Mislim, da slednji razlog ni zanemarljiv, in sploh ne redek.

 

Še nekaj, še neka »malenkost« je, katere ne kaže zanemariti, pri tem dajanju, namreč… kadar imaš polno-rit, takrat zares ni neka težava od-sebe-dati… kadar se ničemur, in zlasti svojemu vsestranskemu ugodju, ne potrebuješ odpovedovati, tudi ne… daj, podaj se v težave, podaj se v lastno OGROŽENOST, dobesedno, in to »samo« zato, da boš nekomu pomagal… in potem govori o svoji dobroti. V takšnem primeru namreč zagotovo ne boš izpadel tako »dober« kot lev, ki se »velikodušno« presežku svoje nažrtosti v »dobrobit skupnosti« odpove.

Čemu tega ne maram?!

Obči poslujejo po sistemu »zvez in poznanstev«, po njihovem daj-dam sistemu, jaz pa tega ne maram, pravzaprav – dobesedno gnusijo se mi takšna ravnanja. Zakaj? Preprosto, »samo« zaradi sledečega…

 

Prvič. Tam, kjer niti nekega temeljnega reda ne spoštujejo, tam, kjer govorijo eno, delajo pa popolnoma drugače, tam ne moreš najti zaupanja vrednega bitja! Ne zaupanja, posledično tudi spoštovanja ne, in tistih, katerim ne zmorem zaupati, in jih tudi spoštovati ne, tistih ne maram! Jih ne želim v svoji bližini, ne želim biti med njimi, kajti samo enako se med enakimi dobro počuti…

 

Drugič. S tem, ko »jaz« nekaj, karkoli, prejmem prek-vrste, s tem taisto odžrem nekomu, ki je bil v tej vrsti pred menoj, ali pa bi vsaj moral biti, v kolikor bi upošteval vse dejavnike! Pomeni, da sem na tak način POVZROČIL KRIVICO, omogočil neko nedopustno stanje, pa se ne sliši samo smešno, ali butasto, pač pa celo do skrajnosti pokvarjeno, kadar delujoč na takšen način o lastni poštenosti govorim!

 

Tretjič. V kolikor nekoga pripravim do tega, da mi pomaga prek-vrste, mimo-reda, da, s tem, dobesedno (pre)krši pravila, katera bi MORAL upoštevati, da bi bilo vse korektno izpeljano, takrat omogočim, s taistim (najinim) početjem, to, da bo nekoč, v bodočnosti (ko ugotovijo njegovo početje), zaradi tega (po)klican na odgovornost, kar, z drugimi besedami, pomeni tudi to, da bo za lastno pomoč »nagrajen« z nevšečnostmi.

 

Četrtič. Absolutna večina tega daj-damovskega poslovanja se izkaže kot povsem neprimerna, kajti temelji na poznanstvih, na pridobivanju nekih osebnih koristi, pa se zlahka izkaže, da je nesposobnost, pokvarjenost, neumnost… zasedla položaj (ali nekaj drugega pridobila), katerega v normalnih okoliščinah ne samo ne bi smela pridobiti, pač pa ga tudi zmogla pridobiti ne bi, obenem pa…

Vse, kar mi pade-z-neba, vse, do česar nisem dospel zahvaljujoč lastnim zmožnostim, lastnemu (korektnemu) delovanju, je sila trhle konstrukcije, je nekaj, kar zmorem vrednotiti izključno v primeru, da sem – običajno amebno, sluzasto, nemoralno bitje, ozirajoče se predvsem na lastne koristi, in nevredno katerekoli vsaj malo vredne skupnosti!

 

Vendar – nikarte preveč resno brati teh mojih besed, jaz sem namreč, priznam, čudak, butec, nekaj povsem nedostojnega, da bi nemoteno živelo v občem svinjaku »poštenosti«!

 

In, za zaključek, ter tako, mimogrede: srhljivo je, ko takšni, ki ničesar ne spoštujejo, ki ne samo, da rušijo nek, vsaj domneven, red, in s tem tudi ves napredek (pa čeprav se ga obči niti zavedajo ne, kaj šele, da bi ga upoštevali, ga izvajali) na področju normativnih zadev, na področju sobivanja… ko takšni govorijo o tem, da jim-je-za-boljši-svet, pravičnejši, lepši, in se ga celo »trudijo« ustvarjati… na temelju lastne nemoralnosti, dobesedno ničevosti!

»Beseda nič ne stane…«

Nimam navade popravljati, spreminjati, celo zanikati lastnih besed, pa – kar sem rekel, to tudi sem rekel.

Kakopak, zmorem jih dopolnjevati, pa z dodatnimi pojasnjevati tisto, kar ni bilo pravilno razumljeno, a za njimi stojim, tudi takrat, kadar se zmotim in napako priznam…

 

Obči pravijo, da »beseda nič ne stane«, in se temu primerno tudi izkazujejo… ko trdijo o lastnih prepričanjih, o nekih »poznavanjih«, pa se kasneje »vlečejo ven«… ko obljubljajo, in to večinoma počno tako, da kasneje obljub ne bodo izpolnili.

Njim je lahko, njih besede dejansko nič ne stanejo, ker ne morejo stati, povsem brez vrednosti so, pa lahko stane samo (za)upanje tistega, ki jih (še) ne pozna, in na lastni koži izkusi vrednost slišanega, pravzaprav NE-vrednost tistega,  ki je izrekel!

 

Besede namreč še kako zmorejo stati, niti zdaleč niso poceni, nasprotno, z njimi, in z ravnanji, katera jim sledijo, zmoreš izgubiti vse, kar imaš, v kolikor se z neko svojo osebnostjo kažeš, zmoreš izgubiti lasten – obraz!

K sreči, njihovi, govna sploh ne vedo, kaj to je.

Ne nastavljam levega lica, kadar me smrad po desnem udari…

Ne, tu ne gre za nezmožnost odpuščanja, daleč od tega, kajti – v življenju sem velikokrat odpuščal, in odpustil, vendar so zadeve, katerih nikoli, in nikomur, tudi lastnemu otroku jih ne bi, ne odpustim! In med te zadeve, zagotovo, sodi sprijenost, pokvarjenost, smrad bitij, ki niti toliko nekega značaja ne premorejo, da bi jih bilo lastne pokvarjenosti sram!

Misli neke, sredi srede…

Dajanje samo po sebi nikoli ni težava, nasprotno, dajati je človekova potreba, s pomočjo dajanja zmore do zadovoljstva dospevati. Težava se pojavi pri tistem KOMU daješ, kajti – če daješ dobremu, prejetja vrednemu, s tem tudi sebe bogatiš, če pa v ničvredno pomagaš, te ubija.

 

V svetu laži, v svetu, v katerem je vse, dobesedno vse, drugačno, kot se kaže, moraš imeti srečo, da najdeš obraz, katerega boš vselej enakega videl, in se za tvojim hrbtom ne bo spremenil. Samo za takšnim obrazom se namreč nahaja vse tisto, kar je človeka vrednega, in človeku vredno.

 

Njih silna »ljubezen« se kaže takrat, kadar je potrebno po ne-moje obstajati, in kadar je pravica močnejšega le-temu samoumevnost, medtem ko šibkejši nadaljuje s »sobivanjem« izključno radi tistega, kar bi izgubil, ko bi se na svoje podal.

 

Že v osnovi so nesuverena bitja, in takšna bitja se ne družijo zaradi tega, ker bi imela rada skupnost, pač pa zaradi tega, ker imajo rada tisto, kar v skupnosti dobijo. In vselej jim je v prvem planu tisti kaj-bom-jaz-imel, in ne kaj-bo-imela-skupnost.

 

Kadar daješ zato, ker v povrat pričakuješ, in prejemaš, takrat ni moč o tvoji dobroti govoriti, pač pa zgolj o tem, da si običajen trgovec, ki v občem daj-damu sebi išče tisto, do česar brez ustreznega plačila ne zmore dospeti. Zato tudi »vedo«, da je »moč vse kupiti«.

 

Kako bi nevrednemu moglo biti pomembno resnično vredno, ko pa niti tega ne ve, kaj to je?!

 

Tudi v svetu uradno prepoznanih živali so brlog, družina, potomstvo, čim bolj lagodno obstajanje sila pomembne zadeve, le da jih tam obravnavajo kot samoumevnost, in ne kot »življenjske cilje«, kot »smisel življenja«.

Vsakomur kar mu je (z)možno…

Če se že s snovanjem nisi zmožen izkazovati, si se vsaj z zmožnostjo vola… pa delaš, kar ti je v delo dano.

 

Če se že s tvornostjo nisi zmožen izkazati, si se vsaj z zmožnostjo hrčka… pa kopičiš zaloge v svojem brlogu.

 

Če se že z vrednotenjem nisi zmožen izkazati, si se vsaj z zmožnostjo ovce… pa muliš, vse, kar ti je v muljenje dostopnega.

 

Če se že z dobroto nisi zmožen izkazati, si se vsaj z zmožnostjo leva… pa darežljivo odstopiš tisto kar ti prek sitosti sili.

 

Če se že s poštenostjo nisi zmožen izkazati, si se vsaj z zmožnostjo lisice… ki za ograjenim kokoši ne bo odnesla.

 

Če se že z ljubeznijo nisi zmožen izkazati, si se vsaj z zmožnostjo ribe… ki rakca ne bo požrla, dokler ji bo brlog čistil.

V prazno sem upal…

Zmorem obstati, brez vseh živali,

brez vse drhali tega sveta,

dokler ne bodo me vetru predali,

takrat ko se zgodba moja konča.

Nisem jim blizu, k njim me ne vleče,

z njimi ni sreče, prave, nikdar,

laž do laži, in v tem vse smrdeče,

bog pa edini jim ljub je denar!

Ni mi za puhle vse njih fasade,

itak za njimi vrednega ni,

bentiš, priložnost poštenost jim krade,

dobroto kazi jim imetje moči…

Zmorem obstati njim v daljavi,

smetje, ki veter s seboj ga prenaša,

v duši praznina in tema v glavi,

zgolj lakota, ki se nenehno oglaša…

Človeka sem sanjal, človeka iskal,

dlan toplo, iskreno besedo,

nekoga, da k zvezdam bi z njim se podal…

a našel sebičnost, ničevost sem, bedo!

Zmorem, in bom, kar me še je ostalo,

ljub mi ne more nikdár biti smrad,

vselej iskal kar se najti ni dalo,

kar mi edino imeti je rad.

Ne, zmorem brez njih, le tako mi je stati,

v napačen svet sem v zaman svoj pognal,

ni mi v lažeh prav ničesar iskati,

pa v prazno, le v prazno sem upal, dajal.

Za »pravico« brez Pravice…

Ne segaj prek svojih zmožnosti, ne v žretju, ne v siceršnjem početju! Ni ti glava dana za to, da bi lepšal svet, pač pa radi tega, da bi ga požiral. In to več kot uspešno počneš!

 

Nikar se za več pravic ne zavzemaj, že obstoječih, katere imaš, je krepko preveč! Prav zaradi njih, v tvojih rokah, Pravice ni! Večno lakoto, puhlo, prazno, nezmožno lépo rojevati, ga ohranjati in krepiti, obenem sluzasto, brez hrbtenice in obraza, pokvarjeno v svoji preračunljivosti, to lakoto je treba brzdati, ji odvzemati moči, ne pa novih dajati! V nasprotnem človek nikoli ne bo zmogel človečno v svetu, katerega on izboljšuje, in to, kaže, predvsem zato počne, da ga ti spotikaš, da mu rušiš, vse, česar žreti ni moč!

 

Ne segaj prek svojih zmožnosti, kajti – ko boš šel predaleč, bo konec vsega, tudi zate, tebi in tebe!

Med lepimi zgolj - jaz…

Ničesar nimam pokazati,

kar tebi zmoglo bi veljati,

gradu ne, ne kočije,

zlata, da z mene sije,

ne riti, nog, postave,

ne krone preko glave,

ne strica s položaja,

denarja, ki osvaja,

še s krožnika zgolj beda

iz dneva v dan me gleda!

Ničesar nimam pokazati,

da smel s teboj bi stati.

 

Ničesar nimam pokazati,

da smel s teboj bi stati!

Prav čudne sem narave,

in nemogoče glave,

v njej misel se razpreda,

poraja se beseda,

zato, da mene nosi

in pridno me raztrosi,

povsod, kjer sme obstati,

kjer moč ji je dajati…

Vem, ti imaš vsega,

ničesar ti ne da.

 

A kljub temu – ne neha,

za hip se ne upeha,

kazati ko hiti,

da boža, da črti,

da skuša poleteti,

za hip nebo odstreti

pa da vsaj ščep posije

prek vse umazanije…

In – zvesta mi ostaja,

z menoj bo vse do kraja,

morda še dlje v čas

bo z njo ostal moj glas.

 

Vem, nič je, brez veljave,

kjer lažne so bleščave,

za prazne duše in srca

lepota žretja zgolj velja,

lepota žretja, in imetja,

prahu prek plastičnega cvetja,

pa s tistim vsem kar zmorem dati

s praznino ni mi tekmovati,

ko brez gradu, in brez kočije,

in brez zlata, da z mene sije,

v svetu riti, nog, postav

k lepoti puhli ne bi znal.

 

Meni je ptica, ko zapoje,

v razdajanju radosti svoje.

Meni je sonca droben znak,

ko se prebije skoz oblak.

Meni je vse, kar ni požreti,

kar v sebi zgolj se da imeti.

Pa tam, kjer medle so oči,

ker v njih ničesar zreti ni,

prav tam, kjer borna neka duša

zaman do velikosti skuša…

v nevredne vrednosti odet,

preklinjam ta prekrasen svet!

 

Svet puhle revščine, praznine,

v kateri lépo vse premine.

Letite mi, misli!

Letite, letite, ni moč vas ujeti,

vsaj vam ni odvzeti prostranstva neba,

naj trudijo se, vsi do konca prekleti,

ne zmorejo nikdar za vami do tja…

 

… kjer sonce iz solze nebeške poganja,

kjer zvezda kljubuje neskončni temí,

kjer duša krepi v dlaneh se dajanja,

in zmore rojevati skozi oči…

 

… kjer želja živi, da se drugemu daje,

kjer up ne omaga, ne trešči na tla,

kjer sanje ne mro med poslednje vzdihljaje,

kjer v enem sme biti vse dobro sveta!

 

Letite, ste redko, kar niso mi vzeli,

čeprav ste moteče v koraku glasu,

že res, da so tožen obraz vam nadeli,

vendar – še z menoj ste, še vedno ste tu!

 

Če komu ne prija – ne vabim ga k sebi,

pa naj kar ostane mi izven oči,

že itak sem plačal v prekleti tej jebi,

ki bojda življenje se ji govori!

 

Vem, krila razprta, in nove težave,

brez njih bi vse pusto in prazno bilo,

a vaše modrine neba so širjave,

letite, letite, že prav je tako!

 

Ko boste še ve me v nemoči izdale,

če krila zamro vam, se stiša vaš spev…

čemu bi mi mrvice vse preostale,

brez vas niti sebe več ne bi imel!