V prazno sem upal…

Zmorem obstati, brez vseh živali,

brez vse drhali tega sveta,

dokler ne bodo me vetru predali,

takrat ko se zgodba moja konča.

Nisem jim blizu, k njim me ne vleče,

z njimi ni sreče, prave, nikdar,

laž do laži, in v tem vse smrdeče,

bog pa edini jim ljub je denar!

Ni mi za puhle vse njih fasade,

itak za njimi vrednega ni,

bentiš, priložnost poštenost jim krade,

dobroto kazi jim imetje moči…

Zmorem obstati njim v daljavi,

smetje, ki veter s seboj ga prenaša,

v duši praznina in tema v glavi,

zgolj lakota, ki se nenehno oglaša…

Človeka sem sanjal, človeka iskal,

dlan toplo, iskreno besedo,

nekoga, da k zvezdam bi z njim se podal…

a našel sebičnost, ničevost sem, bedo!

Zmorem, in bom, kar me še je ostalo,

ljub mi ne more nikdár biti smrad,

vselej iskal kar se najti ni dalo,

kar mi edino imeti je rad.

Ne, zmorem brez njih, le tako mi je stati,

v napačen svet sem v zaman svoj pognal,

ni mi v lažeh prav ničesar iskati,

pa v prazno, le v prazno sem upal, dajal.