Dnevi spomina…

Današnji dan me spomni na dan, s katerim sem brez brata ostal. Še nekaj dni, in dneva me bosta spominjala na čas, v katerem se mi je nekaj zelo grdega do konca razkrilo, nekaj, zaradi česar sem brez lastnega življenja ostal.

 

Ne, nikakršni prazniki, nikakršnih razlogov za praznovanje (mimogrede – po kateri logiki je »dan mrtvih« pojmovan kot praznik?!), zgolj dnevi, ki jih spomin za ščepec od preostalih vseh razlikuje. In mi, ta slednja vsaj, pripovedujeta o tem, da sem se vse svoje življenje kazal kot navaden bedak, ki je sebe, dobesedno, v nič metal!

 

»Prijetno« spoznanje, ni kaj! Morda bi tudi steklenico načel, v ta namen, vendar – odkar sem začel jemati zdravilo, konec januarja, alkohola niti povohal nisem, kaj šele, da bi ga okusil. In, resnici na ljubo, tudi nikakršne potrebe po tem ne čutim.

 

Včasih pomislim, a hitro tudi odmislim… kako lepo mora biti tistim, ki spomina ne premorejo, in kaj šele tistim, kateri, medtem ko po-svoje živijo, le sebi skušajo odvzeti neko trpljenje, in ga raje na pleča »sobivajočih« prelagajo.

Ne, nikakor ne, še vedno sem prepričan, da je krepko lepše po človeško, pa čeprav zaradi tega bolečino, in trpljenje, nenehno v sebi nosiš.