Kar potrebujem…

Vse, kar potrebujem, da lahko nemoteno minevam, imam tu, kjer sem…

 

Pogovora, s katerim bi si zmogel polniti baterije, tako in tako niti sanjati ne smem. Ne zanima me neko običajno mlatenje-slame, in v običajnežu ne vidim sogovornika, ki bi mi zmogel karkoli pridodati, z izjemo slabe volje. Pa se znajdem s samogovori, in s papirjem ter tipkovnico, ki mi samoizpoved materializirata.

 

Ko se mi glasbe zahoče – imam možnost zavrteti jo, ali pa, še preprosteje, sprostiti jo v sebi, pa da  uživam natanko takšno, kakršno želim, in kolikor mi prija.

 

Lepa pokrajina, sončen dan, ščebet prikupnih krilatcev… do tega dospevam tudi na svojem bregu. Itak je s tem, in z vsem ostalim, tako, da – če v sebi ne nosiš, ti tudi od zunaj v ničemer ne zmore pridodati!

 

K sreči ljubezni ne vidim v loncu, pa znam tudi s kosom kruha želodcu ustreči. K sreči je tudi v postelji nisem nikoli iskal, pa lahko prihranim, s tem, ko mi ni potrebno v kurbišče, in s kurbami.

 

Vajen sem biti na svojem bregu, s katerega zmorem, sam, prisluhniti pripovedi reke, ne da bi mi tisto na nasprotnem bregu kvarilo. Že tako mi je dovolj, in že tako se, skozi spomine, le v preklinjanje spreminja.

 

Dokler bom sebe imel, in v sebi, bom premogel več kot bi mi vse zunanje zmoglo nuditi! Še zlasti odkar sem se sprijaznil z ugotovitvijo, da je vse, s čemer razpolagam, da je vse, kar zmorem izkazovati, povsem nesmiselno, v svetu, v katerem sta želodec in mednožje temeljni vrednoti, v svetu ničeve, do konca nevredne puhlosti, praznine.

 

Pomislim, za hipec, na njihov ne-bodi-kot-drugi, na pozivanje naštancane škart robe, prepričane v to, da se zmore z imetjem, in z raznimi okraski, do neke veljave prigrebsti. Zmore, seveda zmore, a le v očeh istega sranja! In nasmeh, nekoliko grenak, zapusti misli.

 

Ne, vse, kar potrebujem za to, da smem v miru odmirati, in v miru umreti, že imam, in nikogar ni, ki bi k temu zmogel karkoli dodati. Pač, če imaš to smolo, da te niso skotili kot žival, se moraš, slej ko prej, s tem spoznanjem soočiti, in sprijazniti, čeprav…

 

Še vedno mi je bolje, da mi odteka v okviru mojih vrednot in načel, kot pa da bi me nesnaga sprijenosti počasi dušila, dokler me tudi zadušila ne bi! Ne živim zato, da živim, in nikoli nisem obstajal, da bi obstajal, pač pa za to, da skušam čim bolj spoštljivo slediti tistemu, v kar verjamem, kar spoštujem, pa čeprav je le-to, če parafraziram prijateljeve besede, izjemno redko, marsikdaj, vsaj na prvi pogled, povsem nemočno, in na smrtni postelji ležeče! Krepko bolje, še vedno, kot pa – da bi postal žival med živalmi!