Iz učilnice življenja…

Od nikogar ne zahtevam, da se izkazuje mojim pričakovanjem primerno, od sebe pa zahtevam, da tiste, ki se ne, brišem iz svojega prostora.

 

Povprečja ne morem k sebi dvigovati, hrbet mi ne dopušča, da bi se k njemu spuščal.

 

Trajalo je, preden sem praznino spoznal, in ugotovil, da me je nemalo na njeno dno poniknilo.

 

Rad imam takšne, ki se ne potrebujejo pretvarjati, da so, ker so.

 

Naslednje življenje bom preživel v džungli. Tam zver takoj prepoznaš.

Bilo mi je živeti…

Bilo mi je živeti,

za nekaj časa, zanesljivo,

spomin ohranja dokaj živo,

kar smelo je spuhteti…

 

Verjetno je podnebje krivo:

predolge zime, tema dneva,

pa redko v cvetu kaj uspeva,

in hitro je minljivo…

 

Bilo mi je živeti.

Bilo pričakovati, bilo mi je snovati,

bilo mi je hiteti v življenju se dajati.

Čas zmore vse požeti.

 

Ni sanjati v praznini,

tam, kjer srce ne greje

in led v duši veje,

ljubezen pa se hlini…

Vrhunski dosežki…

Kadar v majhni državi vsako leto podelijo nagrade za vrhunske dosežke na področju kulture, takrat samo v dve smeri razmišljam: ali gre za pravljično kultivirano »ljudstvo«, obenem ekstremno ustvarjalno, ali pa gre za nepoznavanje pojma vrhunskost, in, posledično, za krepko prenizka merila vrednotenja…

 

Pri prvem zamahnem z roko, predaleč je od resnice, obenem pa – z rastjo ravni nekega izkazovanja postajajo zahtevnejša tudi pričakovanja, pa ko odlično postane povprečno, takrat le nad-odlično sme biti izjemno, vrhunsko, tisti nekaj-posebnega…

 

Pri drugem tudi ni težko, kajti – ko prebiram, priložnostno, vrhunske dosežke še bolj vrhunskih dosežnikov, ne vseh, a večine, takrat ugotavljam, da bi bili pri petnajst let starem zapisovalcu še pozornosti in omenjanja vredni, pri konkretnih pa samo o tem pričajo, da zna biti vrhunskost zgolj odraz nekega povprečnega, občega in dokaj klavrnega »okusa«, neka »vrhunska« nič-posebnost. Nekakšna »kinder jajčka«, pri katerih zmore priti do presenečenja samo takrat, kadar izdelovalec pozabi vstaviti nagrado…

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Kjer vlada pamet, tam neumnost zmaguje!

Nič več…

Nimam moči, da zbujal bi želje.

Preveč zaboli, ko zver nadnje plane,

pa dokler vse niso v prah poteptane

ne seže v svoje ničevo veselje…

Kar sem jih imel, prav vse sem odštel.

Je lažje brez njih, povsod so zveri,

pod masko, ki svetla kot sonce se zdi,

trenutek bo temo, in led razodel.

Ne, nimam moči, mi ni do želja.

Preveč se smradu mi je v času razkrilo,

da spet bi mi v upe, in v želje zavilo,

da zveri dodatno bi dal še srca.

V svetu praznih besed…

… praznih glav, in duš…

 

Ko bi bila njih prepričanja, s katerimi se opisujejo, vsaj pol ustrezna resnici, bi bila Dežela doslej kombinacija prve-Amerike-prve-Švice-prve-Nemčije-in-kaj-vem-še-česa-prvega, predvsem pa bi bila vzor dejanske civiliziranosti, kultiviranosti… a kaj, ko pa je bistveno lažje besedičiti, s praznimi besedami, in v prazno, kot pa pokazati zmožnosti, ki v naravi, v praksi – ne obstajajo…

 

Floskule. Besede brez sleherne veljave. Tako takrat, kadar se kaže po njih ravnati, kakor tudi sicer, v vsakdanjem »pogovoru«. V izmenjavi-mnenj, v kateri bodisi soglasje soglasju prikimava, bodisi prepričanost prepričanosti kljubuje, dogovarjanje in dogovori pa… ne vem, a kaj prida jih ni opaziti.

 

Pogovor mi je ljub, in mi je vselej bil, le – pogovor mora biti. Da imaš s kom in o čem govoriti. Da se krešejo mnenja, da argumenti skušajo svoj namen opravičiti, najti vrzeli, v poznavanju, in jih popolniti. Ali pa zgolj ubraniti tisto, kar so se podali braniti…

 

Z argumenti je vrag, vsaj nekaj poznavanja, bolje: razumevanja potrebujejo, da jih je moč kot resne, upoštevanja vredne jemati. Kar je redkost, v svetu, v katerem ne vedo, da – ne vedo!

 

»Izobraževanje vse bolj napreduje«, »stopnja izobraženosti je vse višja«… prav tako povsem običajna blebetanja, kajti – kaj ti pomaga izobraženost, ko pa njenega učinka niti v vsakdanjem komuniciranju ni zaznati, kaj šele v rezultatih njenih siceršnjih prizadevanj?!

 

Nekoč je veljalo, da je splošna izobraženost izkaz kultiviranosti, civiliziranosti. Splošne izobraženosti sicer ni bilo, vsaj v omembe vrednem obsegu ne, a je danes stanje še slabše. Danes šteje predvsem neka poklicna usmerjenost, družboslovje le kot nujno zlo, čeprav, absurd, osebno od mehanikov ne bi pričakoval, da bodo družbena vprašanja razreševali. Resnici na ljubo, tudi od geografov, obramboslovcev, politologov… ne, zlasti ne od tistih mrgolečih, »strokovnih«. »Civiliziranost«… večji avto kot imaš, in stanovanje, več kot se lahko postavljaš s preteklostjo, katero so neki drugi gradili, in predvsem ne-tvoji, več kot kupuješ in(po)ješ… bolj si »civiliziran«. »Human« tudi, kakopak, kar je moč opaziti povsod…

 

Da, pogovor. V bistvu najučinkovitejši način učenja. A za to, poleg besed, tudi glavo potrebuješ, uporabno, seveda. Takšno, ki raje obmolkne, kot pa da bi se z vse-vedočimi dajala.

Spočeto si v srce…

Ob času izveš prav vse, vso resnico,

ki prav nič prijetno ne zmore zveneti,

preveč je v njej koprneti, želeti,

in še več, precej več – trpeti…

Spočeto si, dete, spočeto v krivico!

S pečatom, da te vse do konca bo žgalo,

te žgalo, jemalo, ti srečo teptalo,

do zvezd ti nikdar zares dalo…

Pa druge mi ni, kot da upe si čaram,

v to, da kot človek boš zmogla hoditi,

nikoli svinjati, nikoli pobiti,

v lastnem se smradu za masko prikriti…

In upom prepuščam, pač, nekim utvaram,

da nikdar ne bo mi tega doživeti,

da tebe bi videl v podobi prekleti,

trpeti, in drugim trpljenje početi…

V tebi je sonce, je zvezdno nebo…

a črn oblak se prehitro razkrije,

prehitro razkrije, hitreje ovije

v žalost, vse kar je lepo…

Spočeto v krivico, obenem v srce,

naj kamen nikdar vanj ne gre…

Prosim, da se mi pridružijo…

Nemalokrat sem slišal, da sem grd, ker »ljudi« primerjam z živalmi. Tudi o tem, da takšne primerjave niso umestne, sem zvedel. Posredno sem bil, očitno, poučen o tem, da ne poznam njihovega in živalskega sveta… khm…

 

Priznam svoj greh! Nimam niti najmanjšega namena tajiti lastnih besed, nasprotno, za njimi bom, tudi v bodoče, vztrajal. Bi pa želel krivdo vsaj malček porazdeliti, pa bi mi bilo všeč, ko bi na zatožno klop sedli tudi, na primer, Ezop in Krilov, pa Orvel, in še bi se koga dalo najti, med tistimi, ki tudi niso vedeli, da »ljudi« ne kaže primerjati z (uradno prepoznanimi) živalmi, a so to počeli, nemarneži, marsikdaj celo – v zabavo in pritrjevanje »ljudstva«…

 

P.S.

Še kako primerljivo, pravzaprav – edino primerljivo!

Živeti med bebci…

Živeti med preračunljivo, sebično, goltavo… nagonsko neumnostjo, ki oblikuje okoliščine tudi TVOJEGA živetja, je težje, kot če bi živel v tistem vsem znanem svinjaku! Štirinogo svinjo namreč lahko mahneš s kolom, dvonoge ne smeš, moraš biti human do nje, v kolikor se ne želiš znajti pred tistim v-imenu-»ljudstva«!

»Simpatično« poslušanje o – neobstoječem!

To, da nisi (u)kradel, ker nisi imel priložnosti za krajo, ali ker si se bal, to NE pomeni, da si pošten, daleč od tega, pač pa samo to, da – nisi imel priložnosti oziroma si se bal!

 

Če z drugega zornega kota o istem zapišem: pošten si, kadar imaš priložnosti in ne občutiš strahu, a kljub temu ne (u)kradeš.

 

P.S.

Ker se poštenost izkazuje tudi na drugačne načine, ki vsi govorijo o ravnati-prav, tudi o zoperstaviti se ne-poštenemu, ne-izkoriščati delovnega(-ih) časa (sredstev) za zasebne namene, korektno, po najboljših močeh opraviti prevzete zadolžitve… je sila »simpatično« poslušati obča blebetanja o poštenosti!

Spremeniti nekoga…

EDINE DEJANSKE SPREMEMBE, VSEBINSKE, znotraj medosebnih odnosov, so tiste, ki se izkažejo tam, kjer nagonska pamet v svoje kalupe (s)tlači razumsko bitje! In ga s tem ubija v njegovi razumskosti, ga ustvarja (in ustvari) v podobah miselnega in čustvenega invalida, NE-zmožnega drugačnega kot je nagonsko!

 

Vse ostalo spreminjanje je običajen lari-fari, ki ne vzdrži časa in/ali spremenjenih okoliščin, tako da – ne skušaj NE-sprejemljivega spreminjati, raje ga odpiši!

»Svetleča« tema…

Ko bi šimpanza naučil govoriti, oblačiti se, iti na volišče… bi tudi šimpanz »vedel«, kako je po-človeško!

 

Nagonski možgani in razumski možgani, noč in dan… viš, jaz pa ne želim, da me tema »razsvetljuje«.

 

Ne dvomim v živalsko mišljenje in čustvovanje, a ne dvomim tudi v to, da je človek krepko razvitejše bitje!

 

Voli so za to, da vlečejo voz, ne da vajeti držijo.

 

Samo neumnost zmore ugotavljati odločujoč kvaren vpliv okolja, katerega sama sestavlja!

Dejstva…

Kjer so nagoni, tam je sebičnost, tam je tisti JAZ, in MENI (bog-je-najprej-SEBI-brado-ustvaril, najprej-moraš-SEBE-imeti-rad), pa mi gre na bruhanje, kadar mi razlagajo, o neki poštenosti, pridnosti, pravičnosti, bentiš, celo o ljubezni, kajti, če se pri slednji ustavim: pri ljubezni je na prvem mestu tisti TI, in TEBI, potemtakem popolno nasprotje njih dejanskih!

 

Da, izjemno so »ljubeči«, tako, kot je vsako nagonsko bitje – dokler jim neke koristi, neka ugodja porajaš, do takrat te-imajo-sila-radi (kakor svinja, tudi ona ima-rada, vendar polno KORITO, in NE tistega, ki ga polni), ko ugotovijo, da bi jim bilo brez tebe bolje… pa-pa-ljubezen!

 

Hudi časi, ne samo trenutni, časi, v katerih dobesedno živali razlagajo kako je po-človeško, časi, v katerih živali svoja mišljenja in čustvovanja v podobah nekih vrhunskih dosežkov izpostavljajo, dejansko pa – kjer evolucija čudežev ne naredi, tam je bebavost normala, beda, miselno-čustvena, pa tudi. In, da bi bilo še huje: pri uradno prepoznanih živalih NE boš našel zavisti in škodoželjnosti!

Očitno so manj »razvite« od dvonoge imbecilnosti.

Živalska farma…

… prek celega planeta se vleče, nenehno, zdaj v podobah ovac, hip kasneje v podobah zveri, vseskozi pa v podobah nenehno prilagodljivega, nenačelnega, nemoralnega smradu. Žal, a resnično. In pričakovati, v takšnem, boljši svet?! Noro, da bolj ne more biti!

Ko huda beseda udari…

Včeraj sem bil hud, zvečer, malo pred osmo…

 

Ne vem, če sem jo za pol minute pustil samo, samo do drvarnice sem stekel pogledat, če je Tisa doma, ali pa, morda, na obisku pri Oliverju, in sem ob povratku, nekaj korakov je še manjkalo, da bi do Male dospel, zaslišal ropot…

 

Praviloma je ne puščam same, ji vedno rado kaj pametnega v bučo šine, a se pripeti, da moram po nekaj skočiti, odpreti/zapreti vrata mačkonarju, ali cucku, in neredko sliši tisti brez-neumnosti-prosim, in vedno mi obljubi, da bo tako…

 

Ko sem vstopil v sobo, sem imel kaj videti! Imava omarico, skoraj do brade ji sega, s štirimi predali, in ta omarica je bila na tleh, le na enem predalu je še slonela, medtem ko so bili ostali vsak po svoje. Kakor so bile tudi stvari pometane naokoli, tiste z in iz omarice…

 

Stala je tik prevrnjene zadeve, samo nekaj centimetrov vstran, nemočna v svoji presenečenosti, in presenečena v nemoči. Jaz pa šokiran. Najprej sem pomislil, da ji je omarica padla na nogo, a, k sreči, ni bilo tako. In sem, v strahu, ki je še vedno možne neljube posledice videl, izbruhnil, pa jo dobro okregal…

 

Ne vem, če je trajalo pol minute, da je bila sama, in prav v tem kratkem času ji je »genialna zamisel« padla v misli – splezala bo na omarico, da bo čičala na njej…

 

Bila je dvojno prizadeta, nekaj zaradi strahu, nekaj zaradi moje jeze (slednje je bolj delovalo), jaz pa trojno, strah, odpravljanje posledic »inovativnosti«, njene, predvsem pa zaradi svojega odziva, ko sem videl, da sem jo z njim prizadel…

 

Res je, ni dolgo trajalo, le nekaj minut, takoj, ko sem stvari spravil v red sva se že objemala in stiskala vkup. Res je, dete je bilo znova nasmejano, kot da se moja jeza sploh ne bi pripetila. In je tudi spala, kasneje, kot bubica, večinoma v mojem objemu, a, kljub temu, še sedaj me grize, ker se v tistem svojem šoku nisem znal zadržati. Nisva vajena nekih večjih kregov, nisva vajena hudih besed, do katerih izjemoma pride, pa toliko bolj zabolijo, oba…

 

Ne vem, morda mi je tudi zaradi tega bila noč kratka, in ne »samo« zato, ker se spet teden dni ne bova videla, a – dete, še vedno, aja, obrazek pa je povsem sproščen, spokojen. Bubica tatina »inovatorska«…

»Čas vse pozdravi«…

Povsem običajno mnenje, ki, tako kot vsa običajna mnenja, ne izkazuje resnice, kajti…

 

Vsa preteklost, vse ljube in neljube izkušnje se vtisnejo v podzavest, in tam za vselej ostanejo, in spočno nekakšne »packe«, zavoljo katerih, baje, »dozorevamo«, postajamo-vse-bolj-resni-odgovorni…v bistvu pa te »packe« govorijo o zmanjšani kakovosti živetja, o manj-volje-po-živetju, o težjem dospevanju do zadovoljnejšega…

 

Kakopak, potrebno je, v tem »istem svetu«, razlikovati med nagonskim in razumskim dojemanjem, doživljanjem (kakor bo potrebno, če bodočnost do tega sploh dospe, seveda, prečesati vsa dosedanja spoznanja na področju psihe, vključno s »svetopisemskimi« Frojdovimi ugotovitvami…), pa upoštevati, da moč teh učinkovanj v dveh popolnoma različnih svetovih ni enaka…

 

Čas ničesar ne pozdravi, »zgolj« poslabša, četudi se tega ne zavedamo, ali pa trajno bolečino zareže, kakopak tam, in samo tam, kjer takšne zadeve, kakršna je čustvovanje, denimo tista ljubezen, ki ni seštevek postelje, lonca, varnosti, koristi. Ne nazadnje – mar zmore biti kakorkoli vredno tisto, kar čas »pozdravi«, v »pozabo«, v nek piš-me-v-uh potisne?!

Homo Sapiens še vedno obstaja!

Da, še obstaja, in to kot EDINI človek, pa ni potrebe po tem, da bi z NE-resnicami križance med razumskim in nagonskim bitjem, med človekom in živaljo, razglašali za »sodobnega človeka«… ki je, po svoji zasnovanosti, nagonsko bitje, in kot takšno NE sodi v svet človeka!

 

Vem, resnica ni prijetna, a kakršnakoli že je, edino dospetje do nje, in njeno upoštevanje, je tista pot, ki zmore razreševati, v pozitivnem smislu.

Prepozno do meja…

Kdor s slabim dobro vrača, ta naj dobro v slabem išče.

 

Ni težko odrekati se v dobro drugega, težko je, ko ugotoviš, da si izkoriščan.

 

Vsaka stvar ima svoje meje, le da dobrota prepozno do njih dospe.

 

Znotraj domnevno istega sveta pričakuješ svojim ustrezna ravnanja, da bi po povsem drugačnih ugotovil zgolj domnevno istost.

 

Ni dobro biti slab, je pa nujno ugotoviti do koga boš dober.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Razlaganje resnice o občestvu je podobno metanju kamnov v vodo – vsi potonejo na dno pozabe.

»Primitivci« in »civilizirani«…

V nekem džungelskem plemenu jedo, da (pre)živijo, »civilizirani« živijo, da žrejo.

 

»Primitivni« preživijo na osnovi lastnih zmožnosti, na istem temelju bi »civiliziranih« že dolgo ne bilo.

 

»Primitivni« so neumni in ubogajo Naravo, »civilizirani« so pametni in vedo, da so nad njo.

 

Pri »primitivnih« se pamet z normalnostjo izkazuje, pri »civiliziranih« z bebavostjo.

 

»Primitivni« zmorejo biti v svojih skupnostih civilizirani, »civilizirani« v svojih primitivni.

Pajacek…

Ko veliki tata v jutro pogleda,

pajacek poskoči veselo v dan,

in stečejo ure posebnega reda,

navihan je, v živosti ves razigran…

 

Prav zlahka ves svet se na glavo postavi,

tako bolj zabavno je in lažje gre,

le smeh je, ki šteje, in sodbo postavi,

o tem, če se zgodbe pravilno vrte…

 

Od jutra do mraka, še hip dlje v višave,

v željah nemirnih se dan odvrti,

še ko se poda na sanjave planjave,

v objemu me hrani, za čas ko je ni…

Je nebo za zvezde dano…

Biti dober se ne splača,

med pijavkami, zvermi,

tam, kjer smrad le s smradom vrača,

biti dober tam boli…

 

Je z dobroto kot s cekini,

ni metati jih v svinjak,

dobro se zvečine hlini,

nič več kot v pesti zrak…

 

Dobremu poduk se skaže,

slej ko prej mora spoznat

kdo je čist, in kdo le maže,

komu ne in komu dat…

 

Vse kar je povprek zmetano

običajen drek zna bit,

je nebo za zvezde dano,

ne pa za smrdljivo rit!

 

Se ne splača dober biti,

kjer na dveh je govnu stati,

le s človekom podeliti,

če ga zmoreš poiskati…

Podobna sva si…

Včasih, ne pogosto, a kljub temu prevečkrat, slišim nekoga reči, da mi je podoben. Hm, pomislim, morda res, denimo po obliki stopala, ali zadnjice, a pri tem se podobnost konča…

 

Na vsakem koraku imajo prijateljstva, jaz jih imam za prste ene roke, če na oko zamižim.

 

Svet jim je samoumeven, živetje pa lepo, meni ne eno, ne drugo ne velja.

 

Zadovoljstva krog sebe iščejo, in nabirajo, jaz edino iz sebe do njega sežem.

 

Pošteni so od amena naprej, jaz pa sem za cele molitvice dobro plačeval.

 

Dobri so, ko jim znese, meni je dobrota izjemoma znesla.

 

Ne vem, resnično ne, a podobnosti še nisem našel. In je niti iščem ne več, bi se mi nesmiselno izkazalo. Vselej je namreč nekdo krepko premajhen, kdo ve, morda jaz, da bi se z ramo ob rami merila.

Zbiratelj…

Ne zbiram redkih znamk, ne novcev. Ne zbiram slovečih imen na slikarijah, ne kipov, ne avtomobilov. Ne zbiram prijateljev, bog ne daj, da bi se s številnimi hvalil! Ne, zbiram tisto, kar je najtežje moč najti, ker je še redkejše od diamantov, in se, kot diamanti, v nekem ozadju skriva, ubežalo obči umazaniji. Zbiram človeka, in se tolažim z redkimi zbranimi, kajti vsak od njih je unikat neizmerljive vrednosti.

Človek med človeki…

Pravzaprav moram popraviti, besedo, da mi nepismeni ne bi, še bolj, kot sicer počno, očitali nepoznavanja jezika, ali njegovo nespoštovanje, glede na to, kako silovito ga sami »spoštujejo«. Da, ne človeki, pravilno kaže »ljud(m)i« zapisati, obvezno v navednicah, kakopak…

 

Sleherno podobo v Naravi takoj prepoznaš, in ji zmoreš vrsto poiskati, tako enaka je, v svojih izkazovanjih, preostalim v vrsti bivajočim, le znotraj dvonoge osemmilijardnosti je zadeva popolnoma drugačna, pa je moč govoriti o nekih redkih, ki se človeško izkazujejo, in o preostalih, ki se »po-človeško«, pravzaprav po svoje, in napačno v človeško prevedeno…

 

V vsej tej, iz dveh polov sestavljeni zmesi, je slišati trobljenje o vsi-smo-enaki, ko pa bolje prisluhneš, takrat ugotoviš, da pa so neki posamezniki, ki so snovali, odkrivali, na bolje spreminjali, pa ne sebi in zase, pač pa svetu kot takemu… za razliko od občega bog-je-najprej-sebi-brado-ustvaril – da v dvonogi svoji, in smrdljivi podobi, dlje od tega niti dospel ne bi. In ugotoviš, da brez teh, žal silovito preredkih, ničesar novega ne bi bilo, enega samega koraka v razvoj ne, le živalstvo bi, kakor vselej zmore, svoje votline živelo, da bi se s tistim hu-hu-jem ter, obvezno, z gorjačami sporazumevalo. Na srečo je vsaj hu-hu izginil, ko se je spremenil v govorjenje-nerazumljenega, če so že gorjače obstale, v nekoliko spremenjenih svojih podobah, a kljub temu…

 

In je hudič… kadar v šolo hodiš, a bi bilo bolje, ko ne bi… kadar živetje živiš, a niti krog sebe ne vidiš, kaj šele da bi prepoznaval, da bi ugotavljal, da bi vedel! In je še večji hudič, kadar naprave in razne tehnike, katerim niti oporekati ni moč, ugotovijo neko križanost, »znanje« pa še vedno, in kljub temu, pri svojem »človeki«, pardon, »ljudje« vztraja. Pa ko je samo nekaj poznavanja potrebnega, dejanskega, da krepke razlike ugotoviš, med redkimi in vsemi ostalimi, pa da veš o tem, da različna izkazovanja ne morejo o istem govoriti! Mejduš, še nisem spoznal krokodila, ki bi se kot ne-krokodil izkazoval, še tisto, kar se mi je na prvi pogled tako zdelo, se je za neko čapljo, na primer, izkazalo…

 

Živeti je lepo. Vsekakor, le – najprej je potrebno do življenja dospeti, nato pa tudi do možnosti, da ga med ljudmi živiš, in ne med »ljudmi«.

Le odpustim jih lahko…

Ne morem odpustiti tistim, ki pljuvajo v zvezdno nebo. Resda so premajhni, da bi ga dosegli, a dosežejo vse pod njim, pa znajo boleti, predvsem pa uspešno od sebe odvračajo vse tisto, česar vredni niso. In so tako nizkotni, ničevi, da niti tega ne sprevidijo, da jim je bilo živetje v zaman dano.

Ne morem jim odpustiti, le od sebe jih lahko odpustim.

Črtice…

Bivajo na zidu, pri peči. Postopoma nove prihajajo in med najvišjo ter najnižjo je občutna razlika. Črtice živetja, njenega, pravzaprav črtice, ki o njeni višini govorijo, o prostoru, katerega zavzema na poti do svojega neba. Tista glavna, ki pravi, da prek mene sega, tista ni narisana, jo sproti živiva…

 

Bivajo v kosteh, in v žilah, predvsem pa v spominih ter, še nekoliko bolj, v vsem tistem, čemur je moč razočaranje poreči, tudi bolečina, tudi uničeno, z upanji nekimi v nič zmetano. Te pričajo o upadanju, o minevanju, o tem, da se dan, v katerem ne bo nič ostalo, približuje. Te so moje, in o njih ji ne smem govoriti, kajti – enkrat sem omenil, ko je neke najine cilje nizala, da bom do takrat umrl, pa je jokala, da jo je bilo treba miriti. Ni dobro, da se prezgodaj joče, bo kasneje, nekoč, manj slanice potrebne…

 

Črtice. Povsod so. Tiste, ki o storjenem dobrem pričajo, in tiste, ki se slabemu in zlu nabirajo. Prve znajo obupati, ko spoznajo obči dobro-se-z-dobrim-vrača, druge se v temne madeže, v podobe temačnosti, in teme, spreminjajo in, žal, prav nič moteče niso tistim, katere »krasijo«…

 

Črtice. Nekomu navzgor, drugemu navzdol. Nekomu v spoznanje »lepega« sveta, drugemu v rilec in v parklje. A vse o živetjih govorijo, tako o tistih, ki so se v lastno škodo razdajala, kot o tistih, ki so razdajala uničevanje.

Razvitejši, zagotovo!

So zadeve, katerim ne morem oporekati, ko z zanesljivostjo pričajo o tem, da je sedanjost razvitejša, kot je bila preteklost, denimo – več neumnosti je v obtoku, pa kriminala, zlasti tistega nekaznovanega, bodočnost je še bolj negotova, dospetje iz niča v položajni nič je bistveno lažje, nezmožnost se hitreje iz »sposobnosti« levi…

Jagodni Veliki breg…

V tem tednu se je z dvema jagodama, z rastlin-lončnic, posladkala, danes se bo tudi s tretjo, a se je Veliki breg, z eno izmed svojih smiselnosti, uspešno vrinil v začetek jagodne sezone, pa ni dneva, da se ne bi, proti večeru, podala na njegovo vznožje, kjer se gozdne vse bolj učinkovito razraščajo, da se dete dodobra razveseli…

 

In že načrtujem, da jih bom v prihodnjem tednu pridno zbiral, ne vem, morda zamrzoval, pa da ji iz njih, ko bo spet doma, z dodatkom medu in mleka, osvežilni napitek pripravim. In upam, da bo tudi nekaj sibirskih borovnic najti, na Malem bregu, ko tudi tam s košnjo opravim, pa da bo osvežitev še nekoliko podkrepljena, z okusom in z barvo, in toliko bolj zanimiva. Če…

 

Če bo, kakopak, napitka željna, kajti doslej se je marsikdaj pripetilo, da je hotela piti džus, ko pa sem ji ga pripravil, takrat pa… požirek, dva, predvsem pa pomivanje po nepotrebnem uporabljenih pripomočkov. Pač, kot na loteriji, če ne poskusiš, tudi zvedel ne boš…

Laži in lažnivci…

Laži zmorejo biti v izjemnih primerih celo koristne, pozitivno naravnane v prid nekoga drugega (in ne lažnivca!), a je priporočljivo, da jih v takšnih primerih izreka miselno močna oseba, ki se ne bo s prozornostjo trditve izkazala, ali s slabim spominom, celo z neko kontradiktornostjo laži do neke druge trditve (o istem), in je priporočljivo tudi to, da se takšna oseba zaveda, da z izrekanjem laži nase trajno breme prevzema…

 

Absolutna večina laži, raje zapišem malodane vse, pa so zgolj produkt neumnosti (tudi/zlasti duševne obolelosti), in takšno stanje je tako klavrno, kar zadeva miselnih »zmožnosti«, da se niti takrat, ko je že razkrito v lažeh, in povsem kredibilnost izgubi, tega še vedno ne zaveda, pač pa, nasprotno, nadaljuje v laži, misleč da deluje prepričljivo. S tem, morda, niti ne bi bilo tako hudo narobe, vendar… ko pomislim, da takšni uspevajo tudi v »politiki«, in ko pomislim, da na takšnih temeljijo mnoge odločitve, izkazane s strani tako imenovanih volilcev…

 

Osebno sem se navadil na laži in lažnivce, sem kruto šolnino za to navajenost plačal, pa več ne nasprotujem, dokazujem le izjemoma, če drugače ne gre, medtem ko skrbno in sproti beležim, da pozabi ne bi ušlo… pa da se mi kdaj ne bi, po pomoti, zgodilo celo to, da bi že spoznanim lažnivcem verjel.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Samo govno zmore v govnu lepoto zreti.

Ni se bati…

Uma ni, le pamet blodi,

ko po svoje vse razlaga,

ni ničesar, da pomaga

ubežati zli usodi…

 

Uma ni, kjer človejaku

so odprta prav vsa vrata

in betica je robata

vse bolj s časom v razkoraku…

 

Uma ni, a ni se bati,

so poprej že izumrli

neki v svojih časih vrli,

nas planet bo znal prestati…

Razvoj?!

Oprosti, a jaz v tem, da neo-Neandertalec pritiska na stikala, vidim samo – razvoj stikal!

Popoln nesmisel…

Nesmiselno je poskušati spreminjati neodpravljiva stanja, zadeve, katere sicer lahko za nek čas upočasniš, celo izničiš njih izkazovanja, a se kasneje spet pokažejo v svojih povsem nespremenjenih podobah…

 

Eno takšnih stanj je tudi nagonskost oziroma ne-umnost, ki bo vselej ne-umna ostala, ne glede na to, da jo skušaš vzgojiti/izobraziti, še slabše, bolj kot ji boš vzbujal vtis vzgojenosti in/ali izobraženosti, z večjim zagonom se bo lotevala sveta, in s hujšimi posledicami svoja prizadevanja zaključevala!

 

Kar Narava nameni v NE-razumevanje, tega ni moč v razumevanje spremeniti!

Sila »preprosto«…

Če želiš ugotavljati NE/človeka, moraš (poleg razpolaganja z razumom!) poznati tako človeka, kakor tudi NE-človeka in preostali živalski svet, obenem pa moraš poznati določene pojme/vsebine, in vedeti kako se izkazujejo.

Obstoječ izobraževalni sistem, in dejstvo, da tudi v njem prevladujejo nagoni, takšnega poznavanja NE omogoča! In nagonska pamet takšnega ugotavljanja NI zmožna.

Ovčja…

Ovce so izjemno suverena bitja, imajo čvrste osebnosti… pa ščep soli zadošča, da jih na drug pašnik popelješ, ali v klavnico, le – žejnih pa prek vode ne boš spravil!

Bravo »logika« in bravo »znanje«!

Kjer je NE-suho ISTO kot suho… kjer je NE-umno ISTO kot umno… tam je NE-človek isto kot človek.

 

P.S.

Glede na to, da je človek razumsko bitje, je moč sklepati o tem, da je razumskost drugo ime za (občo) neumnost.

Nesito korito…

Daj mi žreti, daj mi piti,

daj želeti mi, imeti,

hočem zadovoljen biti,

sebi svoj čas odživeti…

 

Vse, kar daješ, je premalo,

vedno pridem do dna lonca,

me v željah bo vedno gnalo,

lakoti nikdar ni konca…

 

Daj mi, daj, želim živeti,

lačen vselej obupujem,

mi do sreče ni dospeti,

vselej še več potrebujem…

 

In se vleče v daljave,

med pribitimi pribito,

ker nevredno je brez glave,

ni korito nikdar sito!

Četudi na lažnih osnovah…

Nekoč sem se pogovarjal z osebo, ki se vse svoje živetje trudi pomagati drugim, in to počne tudi znotraj neke humanitarne organizacije. Pogovarjala sva se o »ljudeh«…

 

Ta oseba jih je dobro spoznala, po njihovih izkazovanjih, pa ji ni bilo čudno poslušati, ko sem ji o vzrokih teh izkazovanj pripovedoval. S tem, ko sem ji pojasnjeval naravo teh "ljudi", sem ji obenem skušal povedati o nesmiselnosti upanj v nek nov, spremenjen, boljši svet, in tudi pri tem pripovedovanju nisem naletel na nestrinjanje, »zgolj« na vprašanje »za kaj pa naj živim, če tudi s temi svojimi ravnanji prekinem«?!

 

Priznam, pričakoval sem korak več, tisto vprašanje »ali delam pravilno, če nepravilnemu pomagam obstajati«, a do tega nisva dospela. Je bilo učinkovanje »slamice«, za katero se je držala pri osmišljanju lastnega živetja, močnejše kot dejstvo, da s podpiranjem slabega bodočnosti – slabo delaš!

 

Je hudič, pri človeku, ki samemu sebi potrebuje opravičiti lastno obstajanje, in ga ne zmore z občim živim-da-živim, pa se nekih upanj, čeprav neutemeljenih, povsem lažnih, oprijema, kljub temu, da je na istih osnovah do nepreglednosti razočaranj dospel! In mu je težko soočiti se z dejstvi, z resnico, pa opustiti lažne »slamice« in povsem spremeniti lastna ravnanja, s katerimi je bil rojen, kot človek, namenjen delovati v prid drugih, v prid skupnosti, kakopak povsem drugačne od obstoječe, človeške!

»Izobraževanje«…

V šestnajstih letih šolanja sem marsikaj slišal o človeku, a ene same besede ne, ki bi o izkazovanjih občestva govorila…

Na tuje kot je prav…

Včasih greva na sprehod, in jo vleče, na Oliverjevo, in na neko kmetijo. In ji pojasnjujem, da ne smeva kar tako, sama od sebe na tuje…

Kadar vidiš, da se na tujem dogaja nekaj, kar bi utegnilo slabo poroditi, takrat greva lahko pomagat, brez vprašanja, in greva lahko tudi takrat, kadar poznava, pa obiščeva, in pa takrat, kadar sva povabljena.

V prvem primeru greva lahko vedno, v drugem, kadar so doma, in je ura primerna, pa med delom ne motiva, v tretjem pa… s časom boš ugotovila, kdo je vreden, da se povabilu odzoveš, koga pa je bolje pustiti z njemu enakimi.

Nisem iz črede…

Vsaka čreda hvali svoje riti.

Pridno hrani jih, varuje,

jim bodočnost načrtuje,

in, da zna še huje biti,

jih kot svete malikuje…

 

Riti prija, kaj ji ne bi,

pa čeprav zmore veljati

le kjer rit se z ritjo brati,

in, če nisi rit – odjebi,

znaš povprečju škodovati!

 

Vsaka čreda hvali lastne riti!

Mi je žal, nisem iz črede,

sili me čim dlje od bede,

ki uspeva zgolj – smraditi!

Neobstoječe razlike…

Že ves čas me zanima, v čem je katerokoli »ljudstvo« boljše od drugih?! V tistem, kar mu je človek zagotovil, in čemur razvoj pravijo?! Če v tem, potem me dodatno bega, glede na to, da naj bi se dejanska razvitost le z lastnim perjem postavljala… če se že mora, seveda.

Ne/smiselna vzgoja?!

Malo skušam, kakor sem s starejšimi počel, v človeško učiti, čeprav že sedaj biva tudi v svetu lažnivosti, goljufivosti, hinavščine, preračunljivosti, sprijenosti… in čeprav je v duhu dvonogega smradu, nenehne sluzaste prilagodljivosti, bistveno lažje, kot pa je biti človek, vendar…

 

Po živalsko je ne želim vzgajati, preveč sem ga spoznal, da bi karkoli drugega, razen gnusa, zavračanja, do njega čutil, obenem pa… kdo ve, morda pa se bo znala, vsaj v trenutkih slabosti, celo kot človek kazati, obenem pa… človek je že itak pred izumrtjem, pa ga kaže vsaj poskušati reševati, in vzgoja, človeška, v te poskuse neizogibno sodi!

Iz sveta biologije…

Samo govnu zmore biti njegova rit pomembnejša od vsega ostalega, pa naj bo še tako »ljubeče«.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Kdor možgane na of daje, ta s pritiskom na start ničesar pametnega ne naredi.

Glede komunizma…

S komunizmom je tako, kot je z demokracijo – nikoli ni obstajal, razen v teoriji, a vsi vedo, da so ga živeli.

Dobrot(n)a…

V dobroti se svinja ne more držati,

v čistem poginja, veselja ji ni,

v svinji pa dobrega ni za iskati,

z izjemo mesa in, kakopak, masti.

V izogib nesporazumu…

Ne preklinjam življenja, daleč od tega, rad bi ga živel, pa preklinjam tiste, zaradi katerih ne morem.

Med…

Med »poštenimi« je sreča,

ki se z nemoralo veča,

oportuno so pošteni,

pa v poštenju nebogljeni…

 

Med »vedočimi« je znanje

običajno, prav vsakdanje,

oportuno so vedoči,

v temi svoj prav zroči…

 

Med »ljudmi« je človek hiba,

ki v zaman povprečje dviga,

oportuno je človeška

žvad kamenoveška…

 

Med »prijaznimi« poltroni

odločilni so nagoni,

ko želodec se izprazni,

skaže lik prikazni…

Posredno ugotavljanje…

Več kot imaš prijateljev, manj kot ti je motečega, lepše kot ti je živeti… bolj mi dokazuješ, da pojma nimaš o človeku in človečnem, in da sodiš v nagonsko, živalsko okolje! Nasprotja se namreč odbijajo, in samo enakost v enakem zmore.

Zares!

Kjer je neumna sebičnost pravilo, tam je uvidevnost kapitalna napaka!

Življenje…

Življenje je čudna zadeva: bolj kot ga izkazuješ, bolj je moteče vsem tistim, ki o njem govorijo, ne da bi vedeli kaj je.

Biti »na liniji«…

Če nisi »na liniji«, te norci za norega prepoznajo. »Poštenim« si problematičen, »vedočim« tepec postaneš, »pravoverni« ti držo zamerijo, gnus pa ti težnje po diktatorstvu, celo fašizmu očita!

Če nisi »na liniji«, nisi »normalen«, pa tudi »naš« ne moreš biti, in se zna zgoditi, da tisti pojdi-drugam spoznaš, le… ni ga, ki bi ti ta »drugam« zmogel pokazati, ko pa so povsod, tudi v tistih »drugje«, sami neki »naši«, »normalni«, da bolj biti ne bi mogli.

Nepredvidljiva pota življenja…

Nekoč, med študijem, me je profesor nagovarjal, da bi se podal v znanstvene vode, najprej magisterij, nato doktorat… jaz pa sploh v šolstvo nisem hotel, se mi je, že kot učečemu se, v preveč pametnih podobah razkrilo…

 

Danes nisem ne prof, ne mag, ne dr, kaj šele, da bi bil znanstvenik, a bi imel tistemu profesorju, naj bo lahka zemlja njegovim kostem, o marsičem pojasnjevati.

Preprosto…

Človečnost in po-človeško sta moteča samo tam, kjer – ni ljudi!

 

P.S.

Obči po-človeško najdeš v vsakem živalskem okolju.

Streniran želodec…

Med oblastniškimi »demokrati«, pokvarjenimi »poštenjakarji«, sluzastimi »pokončneži«… mora biti želodec dokaj odporen, da vsaj nekaj zadrži.

Pa kaj potem…

Ni me strah neke kataklizme, neke tragedije v svetovnem merilu, daleč od tega, če bi vso umazanijo, dvonogo, pobrala, potem bi bila škoda celo zanemarljiva, v odnosu do koristi.

Dovolj, zares dovolj…

Prek glave dovolj. Takšnih, ki »me spoštujejo«, ne da bi vedeli kaj to spoštovanje je! Me kot nekaj-posebnega obravnavajo, obenem pa bi me v svojo nič-posebnost (s)tlačili! Dovolj neumnosti, dovolj utvar, dovolj neresničnega. Ko bom želel halucinirati, morda, kdo ve, bom po neki drogi segel, čeprav dvomim v to, mi je že doslej, in brez nje, prividov bilo več kot preveč!

V spominu še živim…

… takšen, kakršen sem zastavil. Zastavil pa sem kot »vernik« v Dobroto, Poštenost, Človečnost. Poln idealizma in humanizma. A se je pripetilo, vmes, med zastavljenim menoj in sedanjim, to, da – sem spoznal svinjak, ki samega sebe imenuje človeštvo. In mi je danes vseeno, glede velikosti rilcev, kajti samo od okoliščin je odvisno, ali se kot manjši, ali pa kapitalni, izkazujejo.

Spreminjati ne morem, še zlasti ne za nazaj, lahko pa obžalujem, vsak trenutek svojega živetja, katerega sem parkljastim dal.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Skupnost ni vsak-sebi in vsak-sebi ni skupnost.

V zajemanju trenutkov…

Biti ves dan v zahtevnem pogovoru, takšnem, ki terja razumevanje, poznavanje, argumentiranje, zbranost, je bistveno lažje, kot biti na ravni primerljivi štiri letnemu otroku. Prvi zmore celo krepiti, poživljati, sproščati, medtem ko zmore drugo predvsem izčrpavati…

 

Nikoli nisem pisal za odrasle, oziroma njim, vselej sem neke posameznike iskal, da bi jim besede namenjal. Nikoli nisem pisal bralcu v zabavo, nikoli pisanju nisem pripisoval pomembnejšega pomena, kot je razkrivanje, obravnavanje, po(d)učevanje. Predvsem pa sem se vselej zavedal tega, da je pisati za odrasle neprimerno lažje, kot pisanje za otroke. Odraslim prst ponudiš, in že zmore biti namen dosežen, pri otroku moraš biti prepričljiv, upoštevati kdo, kaj in kakšen je…

 

Da, danes je torek, četrti dan Sonkovega mene-imetja, pa že lovim trenutke, v katerih vsaj malo sape zajemam, da se utrujenost prehitro v izčrpanost ne spremeni.

Mali mož…

Mali mož na pručko vzpne se,

vem, vse vem, kriči,

resda do neba ne znese,

a se drugim velik zdi…

 

Mali mož v rešitev kaže,

za menoj v korake!

Žal je praznoglave baže

vzoren za bedake…

 

Mali mož že večnost meša,

pravi znalec sranja.

Ni neumnosti, da peša,

kjer je reč vsakdanja.

 

Takšnih malih mrgoli,

pa se res prav čudno zdi,

in težko za doumet,

da se Svet še zna vrtet…

Žalostno, a dejansko…

Med občimi zmoreš k smiselnosti, lastni, ravnati samo s tistim, do česar oni ne sežejo. Denimo z resnico.

Čvrsta pot do koraka…

Pri mojih besedah ne zmoreš vsega razumeti. Vprašanje je, če sploh kaj. Pa mi je vseeno, če soglašaš, ali ne, če me zavračaš, ali ne, če me obsojaš, ali ne, itak sam s svojimi besedami opravim, preden jih zapišem, in jih na krepko hujše preizkuse dajem, kot bi jih ti zmogel prestati.

Brez (po)znanega namena…

Slabo se sme povprek deliti, dobrota mora biti izbirčna.

 

Računaj na slabo, morda boš celo dobrega deležen, računaj na dobro, in se slabega navadi.

 

Med dobroto sebičnosti je rast slabega neizogibna.

 

Zmage dobrega so jalove kajti vsakemu poginu dve kotitvi sledita.

 

Dobro je zares dobro samo takrat, kadar se v ne-dobro-meni-a-v-dobro-tebi kaže.

 

Biti dober, pošten, umen… pomeni videti ne-dobro, ne-pošteno, ne-umno… krog sebe.

 

Poznati namen = poznati ravnanje.

Poznati ravnanje = po svoje vedeti.

Težava uma…

… je v tem, da ne more preglasiti norcev, zlasti tistih najglasnejših, katerim ostali sledijo.

»Smisel« nesmiselnosti…

Če želiš biti »smiseln« med nesmiselnimi, takrat ti drugega kot neumnost ne ostane, kajti le v njenem učinkovitem izkazovanju te bodo kot upoštevanja vrednega videli.

Ko se uma nevednost kot neumna izkaže…

Neumnost se ne more z umnostjo izkazovati, obratno pa je moč. Ko ne bi bilo, bi danes neumnosti ne bilo zaznati… na položajih in v vseh družbenih porah.

Edini pravi demokrat…

Sem demokrat, edini pravi demokrat!

Ti misliš drugače, kot jaz, potemtakem ne moreš biti demokrat! Marš iz moje stranke!

Podelimo, pa je urejeno…

Zamerijo mi resnice. Prav, jaz njim laži. Neumnosti jim ne morem, niso sami krivi zanjo.

Ko lépo ni lepo…

Lepo je, ko, naiven, misliš, da drugi delijo tvoja prizadevanja, pa se kot mentorji mladim zapisovalkam(-cem) izkazujejo…

Manj lepo je, ko ugotoviš, da to počno zaradi lastnega napredovanja, katero jim omogoči potrdilo o mentorstvu.

Da, njih večen daj-dam, v katerem dam le takrat, kadar v zameno dobim.

Nagrajeni prevaranti…

(iz spomina, morda malček spremenjeno)

 

Nag je kdor brez hlač živi,

Raj je nagcev sanjski kraj,

En sem jaz, lahko si ti…

Nagrajen je kdor je naj.

 

Pre prislov je splošno znan,

Var je var, tu ni utvar,

Ant je bitje, pra-Slovan…

Prevarant pa je slepar.

 

Prevarant NI nagrajen, tam, kjer je izbira,

ker pa čas je premeten, ta NI poradira…

Praktično…

Znižaj merila, in dobil boš mrgoleče priznano uspešne in uspešno priznane. Že res, da niso ničesar vredni, a za občo nevrednost zadoščajo.

Ko nebo na tla pade…

Matematično gledano nič vselej ostaja nič, in tudi sicer se logika takšnemu védenju ne zoperstavlja… potemtakem je enako z ničevostjo, tudi takrat, kadar se kot povzpetna izkazuje… če je v povzpetniku pêta, potem je, bržčas, čepe povzpet, pa z ritjo na pêtah domneva, da je do nebeških višav segel… in so višave, kaže, sila znižane, da mu uspe…

Mejduš, da je nekaj na tem! Drugače si namreč ne znam pojasniti številnih priznanih, nagrajevanih, zaslužnih, čaščenih…

Spoštovane dame in gospodje…

Ko zaslišim te besede, obenem pomislim na vso kokošjo, gosjo populacijo, ma, na vso perjad, pa na neke ovce, koze, goveda, svinje, skratka na dokaj pester niz živalskih podob, pri čemer niti tistih najmanjših, denimo bolh, ne kaže zanemariti… najprej dobro zakolnem, in kar nekaj kletvic je potrebnih, da se mi čas, vsaj malo, umiri, nato pa začnem iskati izraz za literarno zvrst, ki, kot nasprotje basni, govori o živalih v človeških podobah. Nekaj grozljivke in satire bi ji bilo moč pripisati, pa psihiatričnega pogleda tudi… ne vem, vleče k tistemu bruhaha…

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Ko ne morejo piti krvi, paraziti kričijo, da se jim godi krivica.

Zmagoslavno v poraz…

Ne išči pritrjevanja pri neumnosti, če pa ga najdeš, se vprašaj kje si pogrešil.

 

Soglasnost je pozitivna na zaključku védnosti, ne na začetku nevédnosti.

 

Ni bolj boleče zmage, kot je imeti prav sredi obče bebavosti, in ni bolj up jemajočega spoznanja, kot je vedeti o njeni »neskončnosti«.

 

Bolj si žabast, lažje v mlaki shajaš.

 

Ne pričakuj rešitve od miši, raje v mačko upaj.

 

Ubogi »zavedni«, ki se niti sebe ne zavedajo.

 

Neplodno je iskati obraz med ritmi.

Kar je lahko lažje plava…

Žalostno dejstvo, a – mešaj, kolikor želiš, čas bo vedno drek na površje prinesel.

 

Ko bi bili merodajni um in zmožnosti, bi »demokracija« poginila.

 

Platon, o tebi sploh ne bi smeli učiti! Kot prvo – nisi bil »demokrat«. Kot drugo – zagovarjal si najprej-zmožnosti-potem-položaj. Kot tretje – česarkoli se »naučijo«, škoduje času!

Kako bi rekel…

Jugoslavija je bila malo zadolžena, a je gradila. Njene naslednice so veliko zadolžene, a so porušile.

 

Nikoli ne povedo, kaj je tisti boljši-jutri, pa jih ne kaže obsojati, ker le do lastnih dospevajo.

 

Tito je bil nesramen, diktator, svojim otrokom niti stanovanja ni zapustil. Današnji »demokrati« so dobri, velikodušno po-svoje dopuščajo, in tudi za vnuke poskrbijo, svoje.

Grde »višje sile«?!

Ko pomislim na to, da dandanes mrgoli politikov… da je vsak med njimi družbeni poznavalec, celo vizionar in strokovnjak brez sence dvoma… ko pomislim, da gre za same dobronamerne, plemenite in z najvišjimi vrednotami opremljene… mejduš, da ne vem, čemu je po tridesetih letih krepko več dreka v obroku, kot ga je bilo prej?!

 

P.S.

»Pozabil« sem zapisati potrebno število navednic.

Med (betično) skromnimi…

Ni težava v tem, da »zmagovalci pišejo zgodovino«, pač pa v tem, da jo znajo tudi »moralno nepismeni« opredeljevati.

 

Bojda je največja prednost »demokracije« v tem, da ni več enega samega, ki bi vladal. Je že bolje, za kaos, da vsak norec do glasu dospe.

 

Dejstvo je, vsi vedo, o tem ni vprašanja, le razrešiti nočejo, ker ne želijo, sramežljivi, da bi jih preveč hvalili.

Vsakdo je za nekaj dober…

Če ne znajo iz svinjaka narediti salona, znajo iz salona narediti svinjak.

Protestiram, bog!

Baje si živali ustvaril, da služijo človeku, in ne obratno, pa ne vem – si slaboviden ali pa se, morda, lažeš?!

 

P.S.

Nikogar ne potrebujem, da bi služil meni, bi bilo pa lepo, ko bi vsak služil skupnosti.

Le kdo bi jih razumel?!

Celo pri povsem preprostih zadevah imajo svoje »resnice«…

 

Danes sva pekla palačinke, in na misel mi je prišla tista »resnica«, ki pravi, da »se prva palačinka vedno ponesreči«…

 

Ko bi sledil načelu-prvega… bi avtomehanik, ki vsak dan popravlja avtomobile, tudi rekel »prvi v dnevu se ponesreči, ostale pa popravim,« a tak mehanik ne bi dolgo… pa – ne razumem, čemu se-ponesreči prva palačinka?! Zaradi neumnosti, morda, ki se ne zaveda, da je tudi za prvo potrebna ustrezno segreta ponev?!

 

Nič posebnega, praviš, spet moje »pikolovstvo«… Res?! Menim, da ne, pač pa – tam, kjer so NEODGOVORNA bitja, tam tudi odgovornost nase težko prevzemajo, pa se jim ponesreči jed (ponesrečijo jo sami), jim cesta vzame živetje, jih položaj/oblast pokvari…