Laži
zmorejo biti v izjemnih primerih celo koristne, pozitivno naravnane v prid nekoga
drugega (in ne lažnivca!), a je priporočljivo, da jih v takšnih primerih izreka
miselno močna oseba, ki se ne bo s prozornostjo trditve izkazala, ali s slabim
spominom, celo z neko kontradiktornostjo laži do neke druge trditve (o istem),
in je priporočljivo tudi to, da se takšna oseba zaveda, da z izrekanjem laži
nase trajno breme prevzema…
Absolutna
večina laži, raje zapišem malodane vse, pa so zgolj produkt neumnosti
(tudi/zlasti duševne obolelosti), in takšno stanje je tako klavrno, kar zadeva
miselnih »zmožnosti«, da se niti takrat, ko je že razkrito v lažeh, in povsem
kredibilnost izgubi, tega še vedno ne zaveda, pač pa, nasprotno, nadaljuje v
laži, misleč da deluje prepričljivo. S tem, morda, niti ne bi bilo tako hudo
narobe, vendar… ko pomislim, da takšni uspevajo tudi v »politiki«, in ko
pomislim, da na takšnih temeljijo mnoge odločitve, izkazane s strani tako
imenovanih volilcev…
Osebno
sem se navadil na laži in lažnivce, sem kruto šolnino za to navajenost plačal,
pa več ne nasprotujem, dokazujem le izjemoma, če drugače ne gre, medtem ko
skrbno in sproti beležim, da pozabi ne bi ušlo… pa da se mi kdaj ne bi, po
pomoti, zgodilo celo to, da bi že spoznanim lažnivcem verjel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar