Ko huda beseda udari…

Včeraj sem bil hud, zvečer, malo pred osmo…

 

Ne vem, če sem jo za pol minute pustil samo, samo do drvarnice sem stekel pogledat, če je Tisa doma, ali pa, morda, na obisku pri Oliverju, in sem ob povratku, nekaj korakov je še manjkalo, da bi do Male dospel, zaslišal ropot…

 

Praviloma je ne puščam same, ji vedno rado kaj pametnega v bučo šine, a se pripeti, da moram po nekaj skočiti, odpreti/zapreti vrata mačkonarju, ali cucku, in neredko sliši tisti brez-neumnosti-prosim, in vedno mi obljubi, da bo tako…

 

Ko sem vstopil v sobo, sem imel kaj videti! Imava omarico, skoraj do brade ji sega, s štirimi predali, in ta omarica je bila na tleh, le na enem predalu je še slonela, medtem ko so bili ostali vsak po svoje. Kakor so bile tudi stvari pometane naokoli, tiste z in iz omarice…

 

Stala je tik prevrnjene zadeve, samo nekaj centimetrov vstran, nemočna v svoji presenečenosti, in presenečena v nemoči. Jaz pa šokiran. Najprej sem pomislil, da ji je omarica padla na nogo, a, k sreči, ni bilo tako. In sem, v strahu, ki je še vedno možne neljube posledice videl, izbruhnil, pa jo dobro okregal…

 

Ne vem, če je trajalo pol minute, da je bila sama, in prav v tem kratkem času ji je »genialna zamisel« padla v misli – splezala bo na omarico, da bo čičala na njej…

 

Bila je dvojno prizadeta, nekaj zaradi strahu, nekaj zaradi moje jeze (slednje je bolj delovalo), jaz pa trojno, strah, odpravljanje posledic »inovativnosti«, njene, predvsem pa zaradi svojega odziva, ko sem videl, da sem jo z njim prizadel…

 

Res je, ni dolgo trajalo, le nekaj minut, takoj, ko sem stvari spravil v red sva se že objemala in stiskala vkup. Res je, dete je bilo znova nasmejano, kot da se moja jeza sploh ne bi pripetila. In je tudi spala, kasneje, kot bubica, večinoma v mojem objemu, a, kljub temu, še sedaj me grize, ker se v tistem svojem šoku nisem znal zadržati. Nisva vajena nekih večjih kregov, nisva vajena hudih besed, do katerih izjemoma pride, pa toliko bolj zabolijo, oba…

 

Ne vem, morda mi je tudi zaradi tega bila noč kratka, in ne »samo« zato, ker se spet teden dni ne bova videla, a – dete, še vedno, aja, obrazek pa je povsem sproščen, spokojen. Bubica tatina »inovatorska«…