Uporaba tujk…

V preteklih dneh sem bil strežen z besedo »evalvacija« in strežba ni ponehala, čeprav sem sam uporabljal ustrezni (nadomestni) besedi »ocenjevanje« oziroma »vrednotenje«…

 

Obči imajo silno »radi« slovenski jezik, ga izjemno »cenijo«, ga »spoštujejo«, skratka – jim je najlepši jezik od vseh, kar jih poznajo…

To svoje »spoštovanje« jezika izkazujejo na sila čuden način, kajti v bistvu taisti jezik – uničujejo, ga razkrajajo, ker s tem, ko uporabljajo narečne izraze, izraze ulice, razne okrajšave (večinoma z angleško govorečega področja) in tujke, izrivajo slovenske besede iz uporabe, jih nadomeščajo s svojo spakedranščino, pomeni, da neposredno učinkujejo na sila »ljubljeno« slovenščino tako, da je vse manj ostaja v njeni (pravilni) uporabi!

 

Vem, zavedam se tega, da če gora ne želi k Mohamedu, mora možakar h gori, ne želim pa razumeti tega, da gora (beri: jezik) hodi k nezmožnosti učenja, pomnjenja in razumevanja, kajti na tak način ta »gora« samo vrača v neke, že davno, vsaj na pogled, preživete čase – neandertalskih značilnosti…

 

Niti pri povprečnežu ne morem odmisliti takšne njegove »ljubezni« do jezika, kako bi jo odmislil pri tistih, ki so zaposleni v (vzgojno) varstvenih ustanovah in v šolah?! Oni NAJ bi namreč tudi vzgajali mladež in s tem, ko jim služijo za primer, to njihovo »vzgajanje«, ne zgolj na področju jezika, pač pa tudi, ničesar boljšega, kaj šele dobrega ne obeta, čeprav…

 

Da, toliko pa vem o psihi, o raznih kompleksih, porojenih spričo vsebinske nezmožnosti, da mi je znano to, da premnogi z uporabo tujk sebe vidijo kot načitane, izobražene, pametne, in so celo tako »pametni«… mejduš, vsaka opica hiti posnemat, da ne bi slabša od ostalih izpadla, a se, obenem, nobena, opica, ne zaveda tega, da se, vsaj v mojih očeh, s tem posnemanjem izključno z lastno neumnostjo kaže!

 

Tako, da se, za spremembo, ne lotim zgolj jezičnih »strokovnjakov«, posiljevalcev pravopisa, pač pa tudi ostalim prizadevnežem minuto posvetim, tistim ostalim, v čigar šapah crkava vse (dobro), kar jim v doseg zaide.

Nerodno…

Vprašanje »kdo ali kaj« je dokaj nerodna zadeva, kajti večinoma ni moč o (ne)kom govoriti.

Kot pri bazenu…

Včeraj sem si delovno dan razporedil. Stroj je trikrat pral, jaz trikrat obešal, od petka se je lep kup posode nabral, in je bilo treba pomiti, poleg tega pa…

 

V pritličju so težave z vlago, v kuhinji, shrambi in stranišču tik njiju. Zaradi kuhanja, zaradi tega, ker ni nekega stalnega pretoka zraka, ker manj ogrevam, kot ogrevam zgoraj… kakorkoli že, vsake toliko želi zidna plesen po svoje zgodbo pripovedovati, pa sem včeraj kar nekaj ur prebil ob odstranjevanju nadlege. In danes – kot da bi se znašel v zaprtem bazenu, občutno je zaznati vonj klorove raztopine, sicer krepko manj kot včeraj, a še vedno dovolj.

Kjer obleka…

… naredi človeka, tam opice modne znamke častijo.

V tihi senci…

Vsak začetek h koncu sili,

konec se razblini v nič,

da bi s časom pozabili

tihe sence nemih prič…

Rado gre na bruhanje…

Peščica jih je, katere zmorem spoštovati, in večina med njimi je pokojnih.

Ne poznam nikogar, pred katerim bi klobuk z glave snel, češ – si nekaj izjemnega, izkazujem ti priznanje.

Verjetno ni čudno, ob tem, da mi gre na bruhanje, kadar obče poslušam govoriti o dobrih, poštenih, pravičnih, sposobnih… ljudeh.

Živel sem…

… takrat, ko sem ustvarjal, ko sem pomagal, ko sem skušal boljšati, ne sebi, drugim. In dolgo sem potreboval, preden sem ugotovil, da sem večino življenja, če ne kar celega, vrgel v nevredno, v prazno, v nič, na cesto in pocestnim.

Kaj se splača?!

Vselej gledajo na tisti kaj se splača…

Sam, priznam, ne vem, kaj se, vem pa kaj se ne splača, med njimi zagotovo ne – biti dober in pošten!

Kaznovana zgrešenost…

V svetu pokvarjenih pravnikov in policajev, ter vseh ostalih, v svetu butastih učiteljev in politikov, ter vseh ostalih, v svetu živalskih vzgibov, namer in ravnanj, v svetu nagonske občosti je sanjati o človeškem zgrešeno, boleče, kaznovano!

Odpisal sem se še en del…

V sredo sem bil na Vrhniki, obiskal sem prireditev Rima raja…

 

Pravzaprav nisem bil običajen obiskovalec, tja sem šel zaradi tega, da zaključim neko zgodbo, da se poslovim od festivala, katerega sem, pred šestnajstimi leti, zasnoval, ga poimenoval, mu dahnil živetje…

 

Prepričal sem neko okolje, da mu je zamisel postala zanimiva. Spisal sem himno festivala, ji dahnil melodijo, nato pa sem, petnajst let, skrbel za to, da je vzbujeno živelo. Pošiljal besedila natečaja, komuniciral s številnimi šolami in posamezniki, zbiral zapise in med njimi izbiral najboljše, pošiljal obvestila o izbranih finalistih, pisal scenarije za prireditve, uvodnike za zbornike, skratka – ne samo čas, samega sebe sem vlagal v zadevo…

 

Bila je, tako so vsaj pravili, med boljšimi primerljivimi v Deželi in pomnim, kako so se, leta nazaj, takrat, ko sem prekinil sodelovanje s podobnim banjaluškim festivalom, za katerega potrebe sem »pokrival« tukajšnja tla ter celo prevajal zapise, pesmice, ki so od tukaj romale prek meja, oglasile neke mentorice, češ – pa ja ne boste prekinili tudi z Rima rajo, kajti po vas nikoli več ne bo takšna, kakršna je…

 

Leta so se nabirala ter se mi tudi nabrala, pa sem vse težje izvajal obveznosti, katere sem si naložil, obenem pa – ko sem snoval to dogajanje, takrat sem pričakoval »izplen« podoben tistemu, katerega sem spoznaval izven Dežele, ko je bilo na vsaki prireditvi moč ugotavljati tudi do deset dejansko nadobudnih otrok, tu pa…

Ne vem, če sem v vseh petnajstih letih spoznal več kot pet otrok, ki dejansko otroškost, spontano, iskreno, igrivo, toplo… nosijo v sebi, takšnih, ki imajo o čem pisati, in imajo tudi čut za pisanje, medtem ko je bilo vse ostalo, med pet, šest tisoč in več sodelujočih zgolj nič-posebnega, siva, prazna, hladna povprečnost…

Bržčas ni samo trajanje ledene dobe krivo za mentalno uboštvo, za nemoč misli, za ubornost čustvovanj, za to, da so samo-podobe neke kultiviranosti, civiliziranosti, človečnosti… brez vseh realnih osnov.

 

Kakorkoli že, v sredo sem se poslovil, javno, z odra dvorane, in tistega dne sem slišal kar nekaj velikih besed, o mojem prispevku okolju, o tem kaj vse bo iz tega izšlo, in je bila edina napaka teh velikih besed v tem, da so jih majhni govorili, premajhni, da bi karkoli vedeli o tistem, o čemer so govorili…

 

Da, poslovil sem se, s tem tudi ta del svojega življenja za vselej odpisal. Odpis mi ni tako težko padel, kot mi je padlo spoznanje, že dolgo časa prisotno, da sem se tudi pri tem povsem zaman trudil, kajti – iz niča zagotovo ni moč nekaj narediti, vsaj nekaj dobrega, upe zbujajočega ne…

 

Letos je Narava pohitela s prebujanjem. Trte, sadno drevje, vse je začelo kipeti, dobesedno razbohotilo se je s cvetovi, z nastavki plodov ter s samimi plodovi in…

Nedolgo nazaj so oblaki darovali točo. Nekaj minut je besnela, zrna niti niso bila pretirano velika, a dovoljšnja za to, da mi je pogled tožno drsel prek posledic. Tako pač je, v Naravi, v živetju nasploh. Tudi sam sem kar nekaj toč doživel, in zlasti poslednja je bila ubijalska – potolkla je vse sanje in snovanja, vse upe in želje, vsa prizadevanja in ravnanja, ma, potolkla me je za nazaj in za naprej, do konca, dobesedno vse, kar me je še ostalo, pa še kanček upanj več…

Ne gre človeku, vsaj do sreče ne, kadar se s točo daje, s hladom, z ledom, s preračunljivostjo, sebičnostjo, z nemoralnostjo.

 

Razmišljam, če se nisem z Rima rajo do konca, v celoti odpisal. Ni bila edino, s čemer sem skušal ponujati okolju, ga, vsaj za pikico, boljšega narediti, in ni edina, ki je razočaranje, globoko in boleče, porodila, tako da – samo dejstvo, da se tudi po tem vprašanju samo-odpisujem, niti ni tako boleče, kot je dejstvo, da je bilo vse, kar sem počel, in je bilo v dobro ter v pošteno naravnano, ne samo zaman, pač pa predvsem vir neredkih bolečin in kopica nekega skalovja, ki se mi je prek poti, v spotike, valilo. Še dobro, da smo-dobri…

 

Ni pol ure nazaj, kar sem v založbo poslal rokopis. Zanimiv, krepko nadpovprečna zadeva, po marsičem ter po vsem. Pesmi, razmišljanja, epigrami, aforizmi. S tem rokopisom sem hotel, pravzaprav še vedno želim, zaokrožiti sedemdeset let svojega živetja, ki je celo do življenja, občasnega vsaj, uspelo dospeti. Močno sicer dvomim v to, da ga bodo v založbi sprejeli. Pa ne radi same vsebine, kakovosti razmišljanj, čustvovanj, zapisovanja, pač pa – Dežela je tako hudo »kultivirana« in »civilizirana«, da je v njej bolje primitivizmu primitivizem ponujati, tudi takrat, kadar se ukvarjaš s trženjem takšnih stvari, kakršna je knjiga…

 

Ne delam si utvar, predolgo sem v preteklosti verjel, upal in zaupal. Ne bi smel, bi bilo bolje zame. A tudi pišem ne zaradi drugih, vsaj za te obče »bralce« ne, zanje tudi nikoli nisem. So preveč »zahtevni« zame. Pišem, ker moram, ker me žene, mi ne da miru in verjetno je prav to, moje pisanje, še tisti zadnji, skromna zadoščenja rojevajoč način ohranjanja tistega, kar me je še ostalo. Zavlečenega pod oklep, da spod njega redkim izbranim podelim, ali jim vsaj ponudim v jemanje…

Da, takrat, ko s pisanjem preneham, takrat pa bom zares s samo-odpisovanjem zaključil, takrat resnično ničesar več od mene, in mene, ne bo ostalo. Itak pa je vse jalovo, znotraj svinjaka, kateremu niti bleščave ne pomagajo do tega, da bi se smradu znebil.

 

Po zaključku prireditve sem zvedel, da soorganizatorke razmišljajo o popolni ukinitvi Rima raje. Kje bi našle »norca«, ki bi tako, kakor sem jaz…

V stilu…

Krožniki za enkratno uporabo, kozarci za enkratno uporabo, pribor za enkratno uporabo, robci za enkratno uporabo, rokavice za enkratno uporabo, luči za enkratno uporabo… živetje za enkratno uporabo.

Prizadel sem jo…

Popoldne sem jo odpeljal k mami. S tem sem ji »odščipnil« današnje popoldne in večer, cel jutrišnji dan in četrtkovo dopoldne tukaj. Jutri imam namreč opraviti določene zadeve, katerih ob njej ali z njo ne bi mogel, pa sem skrajšal ta najin teden tako, da sem mu sredino odvzel…

 

Že v nedeljo sem ji povedal o tem in danes se me je oklepala tako, da ga ni klopa, ki bi to zmogel bolje početi. Dobesedno grabila me je za roko, me vlekla k sebi, polagala mojo dlan na svojo glavo, ma, težava je bila odlepiti se od nje že za sekundo, dve, kaj šele za dlje…

 

Ko sva se poslavljala mi ni želela niti pomahati. Boli jo, čeprav tega neposredno ni hotela pokazati. V meni bolečina tuli, in k vragu pošiljam svojo odločitev vendar… moram, imam določeno obveznost in jo moram izpolniti. In bom komaj čakal na trenutek, ko spet do nje dospem, pa da z dnevom in pol malo drugače zaključiva ta najin, za obilico časa okrnjen, teden.

 

Po eni strani se zavedam, da se mora počasi seznanjati z življenjem, po drugi pa… ma, naj gre vse skupaj k vragu, z menoj na čelu!

Do resnice…

… zmore dospeti samo človek, a kaj ko pa njegova spoznanja med živalmi ne veljajo.

Nemoč denarja…

Ni denarja, ki iz riti

zmore čudež narediti,

da postane vzor brez fleka,

ne zgolj – proizvodnja dreka!

Priložnosten…

V besedah vse pošteno,

v dejanjih pa resnica…

Kjer nagonsko je sproščeno,

tam priložnost je sodnica…

Čudež tehnike…

Gledam neko reklamo za napravo, ki naj bi psu preprečevala lajanje, pa se sprašujem – obstaja podobna naprava, ki bi lajanje preprečevala dvonogim?!

Njih večna lakota…

… požira sedanjost, pa ob njih ni upati na bodočnost.

Priden…

Priden sem kadar se splača,

če zares ne gre drugače,

če koristi mi ne vrača,

slabši sem od slabe plače…

Obećanje ludom radovanje…

Tako pravijo Srbi. Bržčas vedo čemu…

 

Z obljubami sem razčistil.

Sam obljubim takrat, kadar vem, da bom obljubljeno zmogel izpolniti. Kadar obstaja možnost, da ne bi mogel, takrat tudi povem tako, v stilu če-bo-vse-v-redu-bom-uspel-narediti…

 

Z obljubami drugih pa si ne delam utvar. Nič več. Preveč sem jih slišal, niti zastavljenih v izvedbi ne, kaj šele izpolnjenih, da bi verjel, pač pa – poslušam in slišim, sprejmem pa šele takrat, ko v izvršenem vidim.

 

V Deželi velja obljuba-dela-dolg. Dobro bi iztržil, ko bi šel takšne dolgove izterjati!

Pomembnež…

Sem pomemben za ta svet

in se grem lepo imet,

vedno hoče moja rit

čim več sebi pridobit.

Resničen…

V svetu krempljev, in zveri,

v svetu neresnice,

upati brez metle ni

na porod pravice!

Dobrota, ki ni dobrota!

Marsikdaj se hvalijo, »razvita« okolja, kako »nerazvitim« pomagajo, zaradi česar se vsaj v lastnih očeh kot dobra zrejo, čeprav – gre pri takšnih pomočeh resnično za dobroto ali pa, morda, zgolj za pokvarjeno preračunljivost sebičnosti?! Osebno menim, da gre za to drugo, kar tudi pojasnim…

 

Kadar nekemu revežu »pomagaš« tako, da mu namenjaš neka sredstva, zavoljo katerih bo do boljših pogojev živetja dospel in predvsem OSTAL NA SVOJIH TLEH, takrat v bistvu počneš to, da ga odvračaš od tega, da bi se, v želji po sebi boljše, podal k tebi, se pri tebi naselil, kajti – ko bi se to zgodilo, takrat bi ta revež postal sestavni del tvoje družbe, prinesel bi svoje običaje, ravnanja, pričakovanja, posledično tudi zahteve, zaradi česar bi ti njemu moral sebe prilagajati, v končni fazi z njim tudi enakopravno deliti svoje danosti, svoj dobrobit, pomeni, da bi moral v celoti spremeniti svoje živetje. Tako pa, ko mu »pomagaš« na daljavo, mu daješ neko miloščino, ga z njo ohranjaš na daljavi in ga prepuščaš, da v celoti še naprej sam svoje težave rešuje. Ti pa živiš, resda z malenkostjo manj, kot bi sicer, še naprej po svoje. Še več, zato, ker mu »pomagaš«, v povrat pričakuješ, zahtevaš in tudi prejemaš določene ugodnosti…

 

Sveta resnica je, da so bogate države (posamezniki) bogate prav zavoljo izkoriščanja revnih!

 

Ne, ne, premalo vedo, nagonski, o takšnih zadevah, kakršna je (tudi) dobrota, da bi smeli o njej govoriti, še zlasti, ker – dejansko dobroto žene INTERES nekoga DRUGEGA, in NE lasten!

Jalovo dopoldne…

Danes sem imel namen pospravljati in začeti s »sesanjem« tal, in pajčevin, seveda, vendar – izvajali so neka dela, pa so ob osmih izklopili električni tok, vrnili pa ga krog trinajste…

 

Nerad popoldne zastavljam z delom, še zlasti takrat, kadar kaj pojem, poln želodec pa raje počiva. In sem izrabil čas, da sem demontiral staro luč in namestil novo, pri čemer – vse je bilo opravljeno, svetilo nameščeno, le dokončati nisem mogel zadeve, kajti… ne vem kaj je imel v mislih tisti, ki je prvotno montažo opravil, vem pa, da v konkretnem primeru iz stropa štrli deset žic, jaz pa za luč samo dve potrebujem in, ker ne vem kaj in kako je počel, ko je izvajal svoj razvod kablovja, tudi tega ne morem vedeti, če toka ni, katere žice so aktivne, katere pa, morda, ne. In sem preklinjal, resda malo, vse dokler niso zagnali elektrike, ob odprtem delu, ki ni terjalo več kot minute, dveh, kasneje, da je bilo dokončano. Kakorkoli že, zdaj je zaključeno in obljuba o osvetljeni sobici, ki sem jo Mali dal, je izpolnjena.

Zvezda rudeča…

Te, prve letošnje, jo bodo pričakale v hladilniku, kajti – če jih mravlje v lončkih odkrijejo, ji jih niti za poskusiti ne bodo pustile…

 

Baj-de-vej…

Program mi je podčrtal besedo »rudeča«. Približno enako je nepismen, kot občost, in novodobni jezični-strokovnjaki.

Nekoč stara beseda, slovanska, kakopak, kasneje spremenjena, pravzaprav zavržena.

V poplavi znalcev…

Na spičevala se poserjem! Naučiti se snov še zdaleč ni isto kot (po)znati vsebino!

Spoznal sem…

… česar nisem želel spoznati, doživel, česar nisem hotel doživeti, pa mi je ostalo samo to, da zmorem za hrbtom puščati vse tisto, kar roke ni vredno.

Do jutri na dopustu…

Vreme je bilo prizanesljivo, pa je zdaj tudi ob gozdu pokošeno, in ko sem končal – v posodi za gorivo je bilo še kar nekaj, in se mi tega ni dalo nositi v hišo, pač pa sem se raje na Oliverjevo stran »sprehodil«, sosed zanesljivo ne bo jezen, ker sem mu mrvico dela odvzel…

 

Pripravil sem mešanico za naslednjo košnjo, o(d)pravil nabavo, obesil kup opranih »košenjskih« oblačil, pomil posodo, celo nekaj pojedel, da sem kosilo odpikal… tako da se sedaj podajam na aktivno počivanje, vse do jutri, ko se lotim pospravljanja, zadeve, katero bistveno neraje opravljam kot večino ostalih opravil…

So rekli…

… da danes tu (še) ne bo deževalo… a že lepo pada.

Kako bi se na (vremensko) napoved lahko zanesel, ko pa se na nič drugega ni moč?!

Možganski nebodigatreba…

Včeraj sem, po košnji, krog dvanajste, klical zdravnico. Po tem, ko sem vtipkal interno številko, se je znova oglasil odzivnik in mi sporočil »poklicali ste izven delovnega časa«…

 

Informacija me je presenetila, kajti kar vem za konkretno zdravnico, vselej je ob ponedeljkih, torkih in petkih delala v dopoldanskem času, do trinajste, ampak, dobro – nisem reden obiskovalec zdravstvenih ustanov, in že dolgo je, kar sem bil poslednjič pri njej, pa sem dopustil možnost, da se je v vmesnem času pripetila sprememba njenega urnika. Čeprav je na spletnih straneh ustanove njen delovni čas še vedno zapisan v nespremenjeni podobi. In sem znova klical dve uri kasneje, popoldan, ter naletel na popolnoma enak odziv – »poklicali ste izven delovnega časa«…

 

Čakaj, čakaj, kaj je zdaj s tem?! Če ne dela dopoldne, če ne dela popoldne, kdaj pa potem dela, glede na to, da ustanova čez noč ne obratuje?!

In sem začel razmišljati, da sem dopoldne, morda, poklical nekoliko prepozno, glede na čas, v katerem naj bi dogovarjali, prek telefona, naročila. Zato sem danes že nekaj minut po sedmi znova poskušal, a, šment nazaj, ponovno sem slišal tisti »poklicali ste izven delovnega časa«. Dobro, bom pa drugače. Ponovil sem klic in izbral interno za splošne informacije, na osnovi česar mi je ljubezniv glas povedal, da je zdravnica ta teden na dopustu.

»Imam prošnjo za vas«, sem izustil sogovornici, »dajte, prosim, sporočite tistemu, ki skrbi za odzivnik, da stavka »poklicali ste izven delovnega časa« in »zdravnica je ta teden na dopustu« sporočata tako različni vsebini, da – ko bi že ob prvem klicu izvedel, da je na dopustu, ne bi še dvakrat klical…«

Iz hudega sem se izvlekel…

Vse, kar je bilo nujno, sem pokosil. Ostal mi je samo nek pas, dolg približno osemdeset metrov in širok, v povprečju, približno dva metra in pol, povsem spodaj, na meji z gozdom, in me je mikalo, da bi tudi s tem opravil, vendar sta se nogi preveč oglašali…

 

Hvaljen Jezus za dereze! Pravzaprav sem hvaležen Oliverju, on mi jih je podaril. Z njimi je košnja strmin krepko manj mučna, kot je bila poprej, čeprav – zadeva se tako dobro oprijemlje obutve, jo stiska, da je tudi v delovnih, robustnih čevljih krepko čutiti objem kovine, še zlasti takrat, ko je, zaradi naklona, telesna teža malodane v celoti razporejena zlasti na eno stran nižje postavljenega stopala. In začne, s časom, boleti, občutno boleti…

 

Ta preostali pas – morda popoldne, takrat bo prostor, tudi če ne bo oblačno, v senci, in se bom podal delat v škornjih, brez derez, morda jutri zjutraj, glede na to, da naj bi na tukajšnjem koncu dopoldne še ne deževalo, morda pa »drugič drugič«, ne vem, kot me bo prijelo, se ne obremenjujem s tem, kar mi sila godi. Kdo ve, morda pa me, za danes,  prepričajo akacije. Trenutno cvetijo, pa košnja še dodatno diši…

Neko mnenje o Vesolju, živečem umiranju…

Danes sem zasledil zapis, katerega objavljam v nadaljevanju:

 

»Filozofska knjiga o človeku, resnici in skrivnostih obstoja

Vesolje, živeče umiranje… je izjemno poglobljena in provokativna knjiga, ki odpira temeljna vprašanja o človeku, življenju, vesolju in resnici. Gre za delo, ki presega klasične žanrske okvire ter združuje filozofijo, znanost in razmislek o prihodnosti človeštva.

---

Knjiga,  ki  postavlja  največja  vprašanja

Avtor se loteva vprašanj, ki že stoletja zaposlujejo človeštvo:

-          Zakaj se zgodovina ponavlja?

-          Zakaj svet ne pozna trajnega miru?

-          Zakaj kljub napredku ostajajo trpljenje, lakota in bolezni?

-          Kaj je resnica – in ali jo sploh poznamo?

Knjiga ponuja drzno tezo: resnice, ki jih sprejemamo, morda sploh niso resnice.

---

Preplet  znanosti  in  filozofije

Delo združuje širok spekter področij:

✔ filozofija in sociologija

✔ psihologija, psihiatrija in nevrologija

✔ biologija in genetika

✔ astronomija in etologija

✔ jezikoslovje

S tem ustvarja celostno razumevanje človeka in sveta, ki ga obdaja.

---

Trije svetovi – nova  perspektiva  resničnosti

Ena ključnih idej knjige je razumevanje treh svetov:

-          svet, kakršen je

-          svet, ki ga postopoma spoznavamo

-          svet, ki ga zaznavamo s čutili

Ta pogled odpira novo razumevanje realnosti in postavlja pod vprašaj naše dojemanje sveta.

---

Zakaj  prebrati  knjigo Vesolje,  živeče  umiranje…?

-          ker ponuja drugačen pogled na svet in človeka

-          ker združuje znanost in filozofijo v enotno razmišljanje

-          ker spodbuja kritično mišljenje

-          ker odpira vprašanja, ki jih redko postavljamo

---

Knjiga,  ki  izziva  ustaljeno  razmišljanje

To ni lahkotno branje, temveč intelektualni izziv, ki vas:

-          spodbuja k razmisleku

-          postavlja pred dvom

-          vabi k iskanju lastnih odgovorov

Gre za knjigo, ki želi biti preverjena, izzvana in razumljena – a hkrati ostaja trdno prepričana v svojo resnico.

---

Komu  je  knjiga  namenjena?

-          ljubiteljem filozofije in znanosti

-          bralcem, ki iščejo globlje razumevanje sveta

-          vsem, ki jih zanimajo eksistencialna vprašanja

-          tistim, ki radi razmišljajo izven ustaljenih okvirjev

---

O  avtorju

Uroš Vošnjak je avtor, ki v svojem delu združuje interdisciplinarno znanje in poglobljen razmislek o človeku, družbi in vesolju. Knjiga Vesolje, živeče umiranje… je rezultat več kot desetletnega razmišljanja in raziskovanja.«

 

 

Tvorcu predmetnega zapisa lahko porečem samo – hvala za resno branje knjige ter za izhajajoč povzetek!

Bova počivala…

Po dopoldanski košnji, po tuširanju in po tem, ko sem počakal, da so se mi lasje posušili, sem se podal v Brežice, med ostalim nabavljat potrebno za obnavljanje osvetlitve v sobici. Je krepnila, in manjšo lučko sem že usposobil, menjava stropne pa pride jutri na vrsto. In tudi mizarja sem »lovil«, ter ga ujel…

 

Možakar mi je pred petimi leti naredil kuhinjo, zelo lepo kuhinjo, masivno, funkcionalno, zdaj pa bova šla v predelavo. Za dvema elementoma se je namreč naselila plesen in sam ne grem razdirati, da ne bi škode naredil. Pa tudi predelati bo treba, ta elementa, da bom lahko v bodoče do zidu dospeval in neljubi gostji preprečeval bivanje v hiši. Sumim, da je ta plesen tudi vzrok mojega nekaj mesečnega kašlja, ne vem, jutri zjutraj bom zdravnico klical, da se dogovoriva za snidenje…

 

Kakorkoli že, maloprej sem zajtrkoval in kosil hkrati, pa sem s polnim želodcem, ob enaki ogretosti ozračja, kot je bila včerajšnja, postal len. In sem v sobo prinesel pločevinko piva, da spijem hmeljast napitek, ki me bo še bolj polenil, z mislijo na brata, ki me je za nekaj časa z njim preskrbel. Bova počivala zdaj, kosa in jaz, in bova zjutraj spet zastavila, če kaj vmes ne seže, kakopak. Bo delo počakalo, zaenkrat ga še ne kradejo, se raje za dobro plačana delovna mesta prerivajo. Če pa vse ne bo šlo v tem krogu, bentiš, še nekaj časa je, domnevam, pred menoj, pa ni vrag, da enkrat ne bi bilo končano…

Ljubezen...

 

Ljubezen vsekakor obstaja, le iskati jo je treba na občestvu nedostopnih mestih.

Palčica cvetoča…

Najvišja med posajenimi palčicami mi je danes, ko sem prek pokošenega dospel do nje, razkrila svoje cvetove. Kar enajst jih ima in morda se bo, letos prvič, celo kak plod zastavil, ter obstal. Posebno velik zaradi majhne rastline sicer ne bo mogel biti, a – ko bi se zavezal, obstal ter dozorel, pa da Sonkec poskusi domačo asimino! Upam, da ji bo všeč, mene so sadovi z okusom po banani in ananasu, obenem izredno sočni, hranljivi ter predvsem dolgo obstojni, prepričali…

Za dobrodošlico…

Lepo so začele rasti, se gostiti, jagode, tudi cveteti so pohitele in porajati plodove, danes pa sem opazil, da so med njimi tudi takšni, ki so začeli kipeti od zadovoljstva, in mi je všeč, da jih bo vsaj nekaj na voljo v prihodnjem tednu, ko bo Malo doma…

Kakor komu…

Že dolgo ne praznujem. Kar mi je bilo ljubo, so uničili, kar pa so porodili – nisem mislil, da bom takšno sranje doživel…

 

Praznik, celo trije praznični dnevi so se na kupu nabrali, z nedeljo vred. In, kakopak, tisti pridni so praznovali čim dlje od dela, objekta čaščenja, jaz, ki pa mi pridnost ni vrlina…

 

V soboto, ko sem Malo odpeljal, sem si dovolil tri ure počitka, potem pa sem pograbil koso in se podal na breg. Tudi včeraj sem ropotal, misleč na možnost, da me nek ljubezniv sosed prijavi radi motenja nedeljskega miru. In tudi danes zjutraj sem zastavil, oddelal nekaj ur, dokler je, radi vse močnejšega učinkovanja sončevih žarkov, šlo…

 

Pravijo, da se klin s klinom zbija. Ne vem, marsikdaj takšen pristop škodo samo še poveča, pa tudi jaz ne morem upati na to, da bo utrujenost, porojena s košnjo, pozitivno delovala na utrujenost, povzročeno s celotedenskim »služenjem« Mali, vendar – ker trava raste, in šavje v njej tudi, ker drugega ni…

 

Uspelo mi je, do zdaj, celo več, kot sem drznil upati, da bo. Pravzaprav sta od celote ostali »samo« dve terasi, najnižje ležeči pod hiško. »Samo« zaradi tega, ker sta krepko največji, in ker sta njuni nabrežini ustrezno veliki, predvsem pa strmi, da z derezami po njiju kolovratim. In bom moral dobro poprijeti, preden ju pokosim, vendar – baje bo samo še jutri vreme naklonjeno, potem pa pride dež, za njim pa grem po Malo, ob kateri izvajanja takšnih opravil niti »sanjati« ne morem. In mi ni misliti na utrujenost, kaj šele na počitek, dejanski, preden ne zaključim. Le… ko bi bilo popoldan vsaj malo hladneje, kot je bilo včeraj, ob petih, ko je v senci kazalo dve manj od tridesetih…

 

Kakorkoli že, vsaj tri četrtine vsega je pokošenega. Prej, ko je bila visoka trava, je bilo lepše številnim žužkom, pa kuščarjem, domnevam, da tudi kačam, mišim, voluharjem in ostalim rovsko-površinskim bitjem, radi njih verjetno tudi lisici, zdaj bo lepše Mali, Tisi, ki je v visoki travi pridno nabirala klope, in meni. Vsem očitno ne more biti.

Dva vzroka nagonskega izkazovanja…

Obstajata dva vzroka nagonskega izkazovanja znotraj »človeštva«. Prvi je večinski, povsem naravno in neposredno pogojen v podobi nagonske (živalske) zasnovanosti, drug je, kadar gre sicer za bitje, porojeno v človeka, duševna bolezen. Le-ta namreč izniči delovanje razuma (s tem tudi človeškega izkazovanja), pa takšnemu bitju drugega kot nagonskost ne ostaja.

Oportunizem…

Oportunizem je značilnost nagonskosti, zaradi česar so vse živali oportune = nenehno prilagajajoče se = nenačelne = nemoralne = nepoštene, vse, tudi dvonoge-v-oblačila-odevajoče-se.

Sicer nenehno govorijo o poštenosti, se celo imajo za poštene, a tako lahko menijo samo zaradi tega, ker niti tega ne vedo, kaj to poštenost je, kako se izkazuje!

Ko skusiš lik hudiča…

Ko skusiš smrad smradovja,

pod maskami prevare,

postaviš si zidovja,

da skoznje smrad ne gré,

podobe so boleče,

utvare neke stare,

le lažni koščki sreče

hudiču skoz zobé…

 

Ko skusiš lik golazni,

ki kri brezsramno pije,

in v krempljih ti prikazni

se svet povsem konča,

te mine slednja želja,

več sonce ne posije,

v spominu sled veselja

in prek glavé vsega…

 

Takrat… naj kar pogine,

sred istega si smetja,

nevredno je živetja

brez duše in srca,

v nazaj več čas ne šine,

le misel, da porazno

propadlo je v prazno

vse upanje neba…

 

Ko skusiš lik hudiča,

ki dobro mu je tuje,

ki ledu poveljuje,

je konec vseh snovanj,

ostane bol kot priča,

da v prazno teče reka,

da v prazno vse odteka,

noseč vse manj in manj…

Ko me več ne bo…

… boš, Mala, izgubila edino osebo, ki je dan za dnem in vsak trenutek na voljo tvojim stiskam.

Edino osebo, kateri si, s tremi ostalimi otroci, najpomembnejša, pomembnejša od mene.

Edino osebo, pri kateri zmoreš najti podporo resnici, iskrenosti, dobroti, edino osebo, pri kateri ne boš našla hinavščine, laži, prevare, sveta sebičnosti, primitivizma in neumnosti.

Morda ti bo celo žal… takrat, ko me več ne bo.

 

Danes so se, ob odhodu, solzice pojavile.

Jaz pa… v zadnjih štirih letih se je kletev v meni povsem udomačila, brez nje bi bilo čudno… prekleta…

A kaj ko ne pomaga, kletev, ne karkoli drugega, ne seže do praznine, skrite pod trdo lupino.

Vsaka šola nekaj stane…

Zaupanje je drag šport, z bolečimi penali, a vsaj »poštenost« spoznaš.