Da, še
nekaj ur in uspelo mi bo zaključiti drug krog izbiranja sestavkov. Priznam, da
se silim v delo, kajti razočaranje ob spoznanem je krepko večje od nekega
upanja, s katerim sem, pred petnajstimi leti, zastavljal festival. Misleč,
zgrešeno, da je v Deželi več otrok, in manj nekega sfotokopiranega materiala,
neke povsem običajne, omembe malodane nevredne praznine. Alpe, da, verjetno so
one krive, senco mečejo v doline, da soncu ne uspe dospeti, tja, notri, do
hladu, da bi ga ogrelo…
V vseh
štirinajstih letih… ne vem, če je bilo, med stotinami mladih zapisovalk in
zapisovalcev, pet takšnih, iz starejše skupine, za katere je moč upati, da
bodo, v kolikor bodo nadaljevali s svojim početjem, uspeli tudi zares dospeti v
svet poezije. Grozovito, še toliko bolj, ko poslušam neka blebetanja o občih
čustvovanjih, ter predvsem o njih silni »ljubezni«, grozovito, kajti – prav poezija
je tisto področje, na katerem se čustvovanja izkazujejo, celo morajo se,
kakopak, kadar sploh obstajajo, tudi lastnega obstajanja vredna! Pomnim…
Ko sem
prisostvoval, kot eden izmed odraslih, in nastopajočih pesnikov, na festivalih
v Bosni in v Srbiji… bentiš, na vsaki prireditvi sem vsaj tri otroke,
osnovnošolske, spoznal, pred čigar izdelki bi se lahko, brez slehernega dvoma,
absolutna večina odraslih piscev, bojda pesnikov – skrila! Dobesedno skrila, s
svojo, morda celo umetelno obrtjo, tudi nagrajevano, žal pa povsem prazno, če
smem tudi hlad k praznini šteti! In… odrasel, prek petdeset sem jih štel, sem
znal tudi zajokati, ob izpovedovanjih, pesniških, teh posameznih otrok,
zajokati od radosti, od ganjenosti, navdušenja. Kaj bi dal, da bi na enega
samega tudi tu naletel!
Jutri
grem po Malo, pa bo Rima raja teden dni, celo kak dan več, počivala. Pravzaprav
bova počivala oba, ona od mene, jaz od nje, in moj počitek bo bolj delavne
narave, saj ne dvomim v to, da me bo moj Sonko dodobra vpregel v svoja hotenja.
A bom vsaj pozabil na muke, ki me mučijo med branjem…
Pravzaprav
nič čudnega… danes sem bil v dolini, po opravkih, tudi v nabavi, in – ko sem
čakal, da pridem na vrsto pri blagajničarki, in ko sem gledal, katere revije in
časopise kupujejo, bentiš, ne vem, a ničesar drugega kot neke lejdi, slovenske
novice, trič trač spakedrala… nisem ugledal! In me je že zamikalo, da bi neko
žensko povprašal čemu, kako sploh lahko nekaj takšnega bere, a sem se vzdržal,
itak poznam odgovor…
Se pa
nisem zadržal v drugi trgovini… ženska je, s traku pri blagajni, lepo naložila
robo v voziček, nato pa, ne da bi poravnala račun, z »na svidenje« odkorakala
proti vratom, da jo je blagajničarka, dokaj glasno, na potrebo po plačilu
opozorila. »Joj, kje imam glavo,« je bilo slišati v odgovor, in takrat sem bleknil,
da zagotovo ne tam, kjer bi jo morala imeti, ter pridodal, naj je nikar ne
išče, ker je vprašanje, če je iskanja vredna… in prislužil sem si grd pogled, a
sem ga zdržal.
Res,
priznam, sila nerodno, celo grdo od mene, da bleknem tisto, kar mi v misli
pade. To ni pravilno, bojda, zlasti o nevzgojenosti govori, ugotavljajo, kajti –
pravilno in vzgojeno se je nasmihati, prikimavati, ter šele kasneje, za hrbtom,
kakopak, svoje povedati, in povsem drugačno od nasmihanja. Že male v to učijo.
Pač, jabolko ne gre od jablane, sprenevedanje, da ne rečem hinavščina,
neiskrenost, je pa tako in tako nekaj povsem običajnega, »normalnega«… v svetu
(s človekovega vidika) nenormalnih!
Včeraj
popoldne sem doživljal trenutke neke negotovosti, v kateri, na kratko, nisem
vedel kam bi prej. Namreč prijatelj, tisti pesnik, kateremu sem zbirko za
otroke prevedel (mimogrede, knjiga je januarja tudi izšla, sedaj išče določeno
število njenih izvodov pot do mene), me je obvestil, povsem nepričakovano, prek
spleta, da se je nek njegov prijatelj z mojimi izvodi podal na pot v Zagreb, da
bo vsak hip tam, če že ni, pa da svojega prijatelja, mojega Oliverja, obvestim,
o tem, da naj se poveže s prinašalcem, pa da se domenita kdaj in kje mu bo
paket izročil. In kasneje, v že večernih urah, sem izvedel »Uroš, sve je u
redu, knjige su kod mene, u mom autu…« Tako da – ob prvem prihodu, sem, mi jih
bo pripeljal. Da še enega svojih »otročičev« v roke vzamem…
Veselim
se te knjige. Pa ne radi sebe, pač pa zato, ker sem z njo prijatelju uslugo
naredil, mu pomagal, tudi do radosti dospeti, kot sem to tudi nekim drugim
doslej počel. Moje veselje, na tovrstni podlagi obstajajoče, se je že nekoliko
razvodenelo, kajti… niti tega ne vem, koliko je knjig, ki so z mojim imenom
povezane, bodisi povsem avtorske, bodisi v podobah prevodov, izborov,
antologij, še manj vem koliko mojih besedil je objavljenih, pa čeprav sem
objave zapisoval, a sem jih beležil v podobah sklopov, več besedil pod eno in
isto zabeležbo, obenem pa se najdejo tudi takšni, ki niti povprašajo ne, pač
pa, preprosto, sežejo po tujem, tudi po mojem, in uporabijo. In v takšnih
primerih za objavo povsem slučajno zveš, če sploh. Tako da… ja, veselim se je,
že sedaj, na samem svojem začetku, prek vsaj treh državnih meja sega. Zanimivo…
Ko sem
hodil po Srbiji… tudi po razpadu Juge so tam ostale neke ustanove, poimenovane
po »slovenskih« denimo pesnikih, pisateljih… nedavno sem zvedel, da v Zagrebu
obstaja vrtec Oton Župančič… zanimivo bi bilo vedeti, o tem, koliko je v
Deželi, po istem načelu, poimenovanj po nekih iz nekdanje skupne države!
Pravzaprav niti skupna ni bila, nikoli, vsaj zares ne, Alpe se raje na Zahod
klanjajo…
K
vragu, kam sem zabredel, od izbiranja sestavkov pa vse do neke nizkotnosti in
hlapčevanja! Bo bolje, če, zaenkrat vsaj, prekinem, in grem še tistih nekaj ur
oddelat, kmalu bo večer, in do nadaljnjega poslednja priložnost, da kak film
pogledam…
