Obilje
bolestnega laganja sem smel doživeti, pa še vedno ne vem, je bolj smešno, ali
bolj žalostno, to, da se tisti, ki se na tak način izkazujejo, ne zavedajo niti
svojega »kratkega spomina« (tipična bolezenska značilnost!), niti kopice
nelogičnosti, s katerimi po/strežejo (NElogičnost = NEresnica!), in še več, ne
zavedajo se prozornosti lastnih laži, pač pa verjamejo, da so z njimi
prepričljivi. Do sebe tudi zanesljivo so, kajti bolnik ne bi bil bolnik, ko ne
bi lastnih laži v podobi resnic dojemal.
Mimogrede,
to tudi nič čudnega ni. Ko samo na to pomislim, koliko neresnic velja za
resnice, znotraj »človeštva«… ugotovim, da zadošča biti zgolj pameten, pa da
so ti nelogičnosti povsem »logične« in sprejemljive.
Ni komentarjev:
Objavite komentar