Globoko bi padel…

… ko bi dopustil, da mi živali pojasnjujejo svet, da mi razlagajo o tem kaj je, in kaj ni, človeško, po človekovo!

 

Globoko bi padel, ko bi dopustil, da mi živali govorijo o človekovem mišljenju, in čustvovanju, da mi, s svojo mizernostjo, mažejo vsebine, kakršne so Dobrota, Poštenost, Ljubezen… potemtakem tisto, česar niti premorejo ne, in do istega nikoli dospeti ne bodo mogle, zaradi svoje nagonske pameti, zaradi miselne in čustvene »invalidnosti«, pa tega niti slučajno tudi poznati ne morejo, niti v teoriji, kaj šele v praksi, pa da bi vedele! Da, globoko bi padel…

 

Kakopak, zavedam se tega, da s svojimi ravnanji igram vlogo, ki je na las podobna vlogam nekih galileov, nekih posameznikov, ki so se znašli v položaju sam-proti-vsem, v položaju, v katerem so jih za nepravilne imeli, vsi (preostali) »vedoči«, in zlasti »pravilni«, še več, za bebce, za nore, celo za preganjanja vredne, vendar… zavedam se tudi tega, da moram samemu sebi zmoči (po)gledati-v-oči, česar pa ne bom mogel, v kolikor bom njihovim neresnicam, da ne zapišem lažem, podlegel, in zlasti njihovim ravnanjem, kajti… če pristaneš na to, da obstajaš sredi svinjaka, če se obnašaš temu primerno, potem, bržčas, ne moreš biti karkoli drugega kot – svinja!

 

Nikoli nisem trdil, in ne bom, da namerno, zavestno delujejo tako kakor počno, ne, nisem, njih misli, čustva, ravnanja so posledice tega, da pamet temelji na nagonih, še več, nagoni so tisto, kar jih – če prej ne, potem takrat, ko okoliščine »v kot stisnejo« - usmerja, vodi in žene, in samostojno sploh niso zmožni prek te sile, pač pa mora biti prisotna neka »palica«, vsaj zdaleč, nek strah pred tistim kaj-bodo-drugi-dejali, kako-bodo-drugi-ravnali, vendar… je pomembno tisto, kar svinja ve, česar se zaveda, ko jo v svoje bivališče spustiš, pa ti pogrize vse, kar ji je za v zobe všečno priti, požre vse kar je za požret in njenemu okusu prija, prevrne, polomi, uniči, zasvinja… ali je, morda, pomembnejše to kako se izkazuje, in predvsem kaj s svojimi ravnanji naredi?! Mislim, da je pomembno to slednje, in da nihče ne bi neke uvidevnosti izkazoval do svinje, pa je raje ne namešča tam, kjer biva, tako da…

 

Ja, »lepo« je sicer vedeti o tem, čemu nekdo nekaj naredi, a s tem, da veš, s tem zanesljivo posledic ne boš popravil, s tem, zanesljivo, ne boš ravnanj spremenil (lahko samo okoliščine njihovega izkazovanja spremeniš!), potemtakem do drugega, kot do védnosti ne boš dospel… in ta védnost se bo tudi z nevrednostjo predmeta svojega védenja izkazala!

 

Naj obstajajo, dokler jim drugače ne bo, v svetu svoje »poštenosti« in »dobrote«, tega spremeniti ne morem, lahko se samo umaknem, dokler se mi da umikati, skrbim za to, da ne postanem eden-izmed-njih, skušam nadaljevati z razkrivanjem resnice in predvsem z nedovoljevanjem tega, da – bi mi žival o človeku, človečnem in človečnosti razlagala!