Uspelo
mi je s prvim krogom izbiranja besedil, in mi je malo odleglo, kajti v tednu,
ki sledi, se s tem ne bom mogel ukvarjati. Bo potekal povsem drugačen festival,
in se bodo vrstile popolnoma drugačne predstave, in bo krepko bolj pestro,
zabavno, kdaj pa tudi težave rešujoče, domnevam, kajti Malo bo doma. Da me
razporeja, da me, pripetega na neke nevidne niti, usmerja po svojih željah,
obenem pa poskrbi, da mi sproti, s seboj, baterije polni, da jim moči ne bi
pošle. Uspeva ji to, že njen mil »tata« k temu pripomore, kaj šele njen
(na)smeh, njena razigranost… da o tem, ko se stisne k meni, sploh ne govorim.
Nedolgo
nazaj sva izmerila njeno višino in nova črta na zidu priča o tem, da je v malo
več kot mesecu zrasla za centimeter in pol. In prejšnji teden je, zagotovo,
tudi na teži pridobila, kajti, na moje veselje, je jedla kot volk, pa z enim
samim obrokom ni bilo težav. Upam, da bo tudi tokrat tako, mučno je namreč
takrat, ko se brez teka izkazuje, in ne vem, s čem bi jo prepričal. Pa ne, da
ne bi imela nekaj rezerve, a le-to mora čuvati, za vsak primer, če bi zbolela.
Kakor
mi sicer ni ljubo neko sneženje, in mraz ter zmrzal, sem zdaj zadovoljen, da se
je vsaj nekaj beline nabralo, pa se bo lahko igrala. In bova naredila snežaka,
domnevam, in se bojevala s premrzlimi rokami. Sicer imava rokavice, a včasih ne
prija imeti jih na rokah. Pa tudi premočijo se rade, medtem ko otroška
prizadevnost nekoliko dlje traja, celo toliko, da prezebli ročici tarnanje
vzbudita, tudi kako solzico. Trma pa je trma, in četudi se v majhnem telesu
nahaja, zna biti velika…
Zdaj
počakam, da peč in štedilnik svoja prva obroka v žerjavico spremenita, pa da
znova naložim, in na pridušeno gorenje prestavim, potem pa se odpravim na pot,
po njo. In z njo vred bom tudi veselje v hišo pripeljal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar