Ne verjemi!

Tam, kjer sebičnost ravnanja usmerja, kjer je hinavščina, in so laži, tam, kjer je sprijenost, za maskami skrita, nekaj povsem običajnega, »normalnega«, tam ne verjemi tistemu, kar gledaš in vidiš, pač pa počakaj, da se ti prikrito razkrije! In spoznal boš, da še zdaleč niso tako lepi, kot se želijo kazati!

 

Pred očmi eno, za hrbtom popolnoma drugačno! A, vidiš, prav tisto za hrbtom, kar se, v občutku nekakšne »svobode«, povsem spontano izkazuje, in komaj dočaka, da se lahko, prav tisto o poglavitnem priča, prav tisto dejansko podobo razkriva! Natanko tako, kot v gledališču, kjer lahko še največja baraba, na odru, dobrotnika igra, le da življenje ne bi smelo biti gledališče, čeprav dejansko – je! Znotraj pokvarjene, preračunljive nagonskosti, je!

 

Ko bi imel oči na hrbtu…

O »štajerski ikebani« govorijo, kadar omenjajo nož(e), zasajen(e) v hrbet… pravo »junaštvo«, izza hrbta, in nepričakovano, ni kaj… ikebana, katero sam prenašam naokoli, je bogato okrašena, toliko vbodov premorem, da se mi jih niti šteti ne da. V bistvu sem malodane z vsakim izkazovanjem svoje dobrote, svoje iskrenosti, svojega zaupanja… prejel nož v hrbet! To je za zahvalo, domnevam, pri čemer je potrebno upoštevati, da se umazanija niti zahvaliti ni zmožna drugače, kot umazano. Pa si sam cepec, ves čas, in vse dotlej, dokler ne sprevidiš te umazanije, in, ker se tako pogostoma pojavlja, prav radi nje dvigneš roke od poprejšnjega svojega izkazovanja, ter tudi tistim, ki bi si, morda, celo zaslužili neko pomoč, neko dobro, a jih (še) ne poznaš, odtegneš sebe. Resda krivično, a je poprejšnje doživeto več kot zadosten razlog, za to, da si smeš previdnost dovoliti, in iz nje izhajajočo zadržanost, celo odklonilnost! Ne glede na to, da te zmore takšno ravnanje boleti.

 

Ne, ne verjemi vsemu, kar gledaš, in kar vidiš, kajti dokler ne spoznaš celotne palete podob, enih in istih posamičnosti, seveda, dotlej so zgolj nekaj fatamorgani podobnega – lepa oaza, sredi puščave, žuboreč, bister potoček… dejansko pa – nič, zgolj utvara, prevara, laž!

Raje imam »pošteno« govno, ki ne skriva tega, da je govno, kot pa govnastega »poštenjaka«!

 

Ja, »skupnost stanovalcev«, znotraj enega telesa, kakopak, znotraj, domnevno, ene in iste osebe. In prav nič ne pomaga to, da je delček te skupnosti, morda, dober, lep, kadar popolnoma drugačna večina o skupnem izkazovanju odloča! Pa ji ni mar ne za dobro, ne za lepo, pač pa le za to, da sme lastno sebično pokvarjenost živeti!

 

Ne verjemi, naj pravljice ostanejo v knjigah!