»Ti znaš z besedami…«

»Ti znaš z besedami,« stavek, katerega sem nemalokrat slišal, bodisi takrat, ko se je moje argumentiranje kot prepričljivejše izkazovalo od sogovornikovega, bodisi kadar je bilo potrebno povedati, predvsem nekaj neljubega, in za to neko tveganje prevzeti. Kakorkoli že, stavek, ki ne pojasnjuje, vsaj zares ne, moje, recimo temu tako, zmožnosti izpovedanja, kajti…

 

Baje vsi v šole hodimo, baje živimo v istem prostoru in času, baje poznamo, celo »spoštujemo«, »naš« jezik, pa ni vrag, da se tudi besed ne bi naučili, in jih (vsaj njih, če že njihovega pomena ne!) poznali, celo uporabljamo jih, po tekočem traku, pa, po načelu, da vaja dela mojstra, nikogar ne bi smelo biti, ki ne bi znal z njimi. Dobesedno letijo, nezadržno, vsevprek, te besede, pretežno resda same sebi namenjene, neumnost izkazujoče, a letijo, pa bi z njimi vsakdo moral znati povedati o svojih mislih. Tako da… ne, ni vprašanje v tem znati-z-besedami ali ne, pač pa v nečem drugem, krepko pomembnejšem, in tudi zgovornejšem, vsaj nekaterim, tistim, ki sploh vedo o čem (tudi tu) zapisujem! Ne, ni težav v ne/znanju uporabe besed, pač pa v tem, kaj, če sploh kaj, je tisto, kar vsebino nekoga izkazuje, pa – v meni so, pač, določene vsebine, posledično tudi zmožnosti, ki niso obče dane, in je »samo« zaradi tega moja beseda zmožna krepko drugače, kot beseda kogarkoli. Ni namreč moč od miselne nezmožnosti umnosti pričakovati, in od čustvene invalidnosti nekih omembe vrednih čustvovanj!