Takole sem svojemu podmladku zapisal:
Imam
prošnjo, eno samo, čeprav je iz posamičnih delov sestavljena, in upam, da ta
prošnja ne bo toliko neugodno delovala, da ne bi bilo moč moje želje izpolniti.
Ne nazadnje, tudi sam sem živel tako, da sem skušal ugoditi, kar me je, resnici
na ljubo, tudi pripeljalo do tega, v čemer sem se znašel, vendar – med živeti,
nenehno, po načelu prilagajanja, upoštevanja, uvidevnosti, in enkratno
izpolnitvijo neke želje oziroma prošnje, je velika razlika…
Sem že
v letih, to je dejstvo, kakor je tudi dejstvo, da mi čas izteka, pa bo, slej ko
prej, prišlo do tega, da – bom umrl. In prav na to, prav na mojo smrt oziroma
umrlost, in na čas po njej, se nanaša moja prošnja. Takole jo zapišem, v
točkah:
1. želim, da moje posmrtne ostanke UPEPELITE;
2. želim, da pepel raztrosite
a)
v
nek potok, ali reko, ali v morje
b)
ob
nekem vetrovnem dnevu, z nekega griča, v veter
Izberite
tisto opcijo, ki vam bo najbolj ustrezala;
3. želim, da temu raztrošenju NE
prisostvuje nihče razen mojih starejših otrok (vas treh) in Boruta, POD
POGOJEM, da NIHČE od prisotnih NIKOMUR in NIKOLI NE pove za kraj te
raztrositve!
4. NE želim imeti vklesanega imena na
nekem nagrobnem kamnu, pravzaprav NE želim nikakršnega materialnega pomnika, ki
bi pričal o tem, da sem živel!
V
kolikor je bilo tisto, s čemer sem se ukvarjal, vredno, potem »bom ostal« v
rezultatih svojega delovanja, in pa v vas, seveda, pa še v kom, kateremu,
morda, kaj pomenim;
5. približno teden dni PO tem, ko
boste raztresli pepel, objavite parte, s povsem preprostim besedilom:
Sporočamo,
da je preminil
Uroš
Vošnjak
Pokopali
smo ga v spomine
Nina,
Igor, Jan, Lila Čedomila
To je
ta prošnja, in sploh ni tako zapletena, kot se, morda, želi pokazati. In upam,
da mi jo izpolnite, kajti nikoli nisem maral nekih »odlik«, med katere sodi
tudi hinavščina, pa – komur nisem bil za svojega življenja, temu naj tudi po
smrti ne bom, in kogar moje težave niso bolele, tudi mrtev njegove »žalosti« ne
potrebujem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar