… ne na
neke običajne ničvrednosti!
Malo »ne
zna« pospravljati, za seboj, denimo igrač, pa tudi takrat, kadar je tu, jaz
zlagam, kadar je tako razmetano po tleh, da se ni moč nemoteno gibati. In,
kakopak, tudi takrat zlagam njene stvari, kadar se nameravam lotiti čiščenja.
In prav zahvaljujoč temu zlaganju, sem tudi zaznal zvonjenje telefona. Ravno
sem tla osvobodil razne navlake ter krenil, da namestim podaljšek, ko je
zazvonilo…
Prijatelj
me je klical. Ne, ne tisti, o katerem sem danes že zapisoval. Nek drug. Teče že
enainštirideseto leto, kar se poznava. Nekoč sva bila sodelavca. Najprej sva
sodelovala, resda na različnih delovnih področjih, znotraj neke Iskrine
(z)družbe. In sva se tudi na raznih delavskih-svetih srečevala, kot edina, ki
sta vselej povedala tisto, kar sta menila, da je potrebno povedati, pa čeprav
le-to ni bilo všeč »ta glavnim«, in čeprav sva marsikdaj tudi ustrezno
maščevanje tvegala, in tudi, včasih, doživela. Kasneje pa – ko so me vodilni v
matični firmi prepričali, da sem prevzel direktorovanje novoustanovljenega
hčerinskega podjetja, sem prijatelja s seboj vzel, in ga razporedil na delovno
mesto vodje nekega področja. Ter ga, uspešno, tudi za člana upravnega odbora
predlagal.
Kar
nekaj »vaj« sva imela v tistem času, v času, ko so slovenska podjetja ostala
brez ju-trga, ko je bilo odpuščanje in ekstremno izrabljanje »delovne sile«
nekaj povsem »normalnega«. On je bil namreč vselej socialno nastrojen, in se je
zavzemal, ne samo na sestankih, za to, da bi zaposleni imeli še-več, še-bolje,
medtem ko sem jaz, kot direktor, moral drugače gledati, in odločati. Ne, ni me
motil, nikoli, njegov socialni čut, le občutka za realnost ni imel, dočim sem
sam vedel, da iz praznega žaklja ni moč čudes jemati. In sem za tisti še-več,
še-bolje jemal relativno socialno varnost zaposlenih, saj nikogar, kljub
izjemno težkim obdobjem in okoliščinam, nisem na-cesto-vrgel, nikomur, niti za
pikico, plače manjšal, nikoli nekih delovnih norm do absurdnih zahtev
povečeval. Če si je nekdo zaslužil posebno obravnavo, disciplinsko, s svojim
ne/delom, s svojim odnosom do podjetja ali naročnikov, jo je tudi prejel,
vsekakor, sicer pa so bili delavci ob meni zaščiteni malodane kot kočevski medvedje…
Kakorkoli
že, ko sva se na raznih sestankih »udarila«, on s svojim, jaz s svojim, ki je
obveljalo, mnenjem, ga je bilo, spočetka, moč gledati z »dolgim nosom«. In je
bil prepričan, da mu zamerim drugačnost mnenja, pa sem kar nekaj časa potreboval,
za to, da sem mu dopovedal, da temu ni tako, da cenim in upoštevam drugačna
mnenja, da zaradi njih izražanja, v kolikor so utemeljena in korektno podana,
ničesar ne zamerim, in da razlike v najinih pojmovanjih delovne problematike,
vsaj pri meni, v ničemer ne vplivajo na najino prijateljstvo…
Danes
ima povsem drugačna mnenja. Tudi do tega spoznanja je dospel, zahvaljujoč
izkušnjam, da so redki vredni tega, da se zanje zavzemaš. V bistvu si upam
trditi, da sva v vseh pogledih dokaj približala stališča, če ne celo poenotila
jih, je on, pač, nekaj malega več časa potreboval za to, in izkušenj, da je
tako. In…
Pri
njem cenim, da ima, ves čas, kar ga poznam, iste vrednote. Pri njem cenim, da
se vselej z enim samim, edinim, kar ga ima, obrazom izkazuje, pa vselej vem,
pri njem, na-čem-sem. Pri njem cenim da je »bedak«, predolgo naiven, načelen,
pošten! Da, prav zaradi tega tudi njega »življenje tepe«, kolikor le zmore. A
drugačen ni, in nikoli ne bo, znal biti.
Preden
sva zaključila pogovor, sva si zaželela čim manj neprijetnega, v prihajajočem
letu…
Potem
sem pa zagnal »sesalec« in se lotil čiščenja vseh površin, ne samo tal. Namreč
tudi na regalih pajki pletejo… naj mi oprostijo, a, začasno, sem jih v
brezdomce spremenil.
Ko sem
tako šaril po neki polici, je z nje padlo na tla. Pobral sem zadevo in videl,
da gre za priznanje, za udeležbo na Zmajevih dečjih igrah, priznanje, katero
je, domnevam da pred najmanj šestdesetimi leti, prejel moj oče…
Zmajeve
dečje igre. Nekaj dni trajajoča, in na Balkanu, nekoč in tudi, prepričan sem,
danes, največja tovrstna manifestacija. Na kateri sodelujejo literarni
ustvarjalci iz bližnjih in daljnih krajev. Festival, na katerega so, k
sodelovanju, v tistem nekoč-je-bilo, povabili mojega očeta, krepko kasneje pa
sem se v Novem Sadu, na istem festivalu, znašel tudi povabljen jaz… in s tem že
načenjam zgodbo o tem, na kaj oziroma čemu zmorem biti ponosen.
Ponosni
so na svoje prednike. Hm, čemu pa?! Ti predniki so namreč bili popolnoma isto,
kar so, v vseh časih, njih potomci, niko i ništa! Gledali so, kako bi sebi in
zase čim več dobili, žrli in srali, in to je to. Njihova edina »zasluga« je v
tem, da so se parili, nemarneži grdi, in s tem porodili sodobno ničevost. Nič
več. Bentiš – vsako govedo ima neke svoje prednike, in tudi pri govedu se ena
in ista »zgodba« iz roda v rod ponavlja!
Da,
tudi sam sem ponosen na svoje prednike. Ne na vse, a jih je kar nekaj, na
katere sem! Denimo na starša, ki še zdaleč nista bila neka običajna brezličnost.
Pa še na neke, ki so krepko izstopali iz povprečja, in se izkazali s svojo
tvornostjo, s svojimi prizadevanji za dobrobit skupnosti, Sveta, in ne za
lastne riti!
Ponosni
so na »svoj« jezik. Hm – ampak ta jezik sploh NI njihov, drugi so zaslužni za
knjižno slovenščino, oni jo zgolj pačijo, kvarijo, ubijajo! Niti govoriti ne
znajo, niti prebrati! Obenem pa – mar ne kruli vsaka čreda po svoje?! Mar ni
vsaka čreda »ponosna« na svoje kruljenje, če radi drugega ne, potem vsaj zaradi
tega, ker v tem kruljenju vsaj nekaj, bojda, razume?!
Ne, jaz
nisem ponosen na to, da govorim slovensko. Če že, potem sem ponosen na to, da
zmorem govoriti srbsko, in to celo tako, da mi v pravilnem srbskem jeziku, ne v
nekih slengih, žargonih, spakedrankah… večina celo Srbov ni kos! Pa srbščina ni
moj materni jezik, in še zdaleč ni v moji vsakdanji uporabi. In, če že, sem
ponosen na to, da se prizadevam, na področju jezika, ohranjati njegov pomen,
njegovo sporočilno moč, njegovo edino možno veljavo, ko se, povsem zaman, vem, »bijem«
tako z dnevno pogovorščino, kakor s produkti bebavih nagonskih »jezikoslovcev«,
katere bi bilo potrebno, do zadnjega, delovno »odstreliti«!
Ponosni
so na Triglav… hm, ker so ga sami izgradili?!
Ponosni
so na dončiće, pogačarje, neke žogo-metne ekipe… pa na henčke, avsenike in
podobne »viške občega kulturnega« udejstvovanja, čeprav – kaj, za vraga, pa so
pridodali k temu, s čemer se ti, na katere so tako ponosni, izkazujejo?!
Vidiš,
jaz pa sem ponosen na vsak trenutek, v katerem se nek delček, zanemarljivo
velik, žal, Sveta s človečnostjo izkaže! Ponosen, v bistvu, na človeka, na to,
da k tej vrsti pripadam… pa čeprav radi tega vse svoje življenje preklinjam, v
konkretnem svinjaku, in bi, v drugačnih okoliščinah, preklinjal tudi v vseh
ostalih.
In sem
ponosen na to, ker sem šel po stezicah svojega očeta, in nekih drugih
pred-menoj-isti-priimek-nosečih, pa se tudi v pisanju izkazujem, in sem od
pisanja celo živel!
In sem
ponosen na to, da ne vem, če v Novem Sadu potrebujejo vseh pet prstov ene roke,
za to, da bi prešteli koliko primerov je bilo, takšnih, da sta starš in njegov
otrok na prireditvi prejela vsak svoje priznanje. Resda za drugačna
ustvarjanja, a z istega področja.
In sem
ponosen na to, da zmorem v dveh jezikih, in enakovredno, izkazovati pisanje s
področja najzahtevnejšega, najtežjega literarnega delovanja, s področja
klasične poezije. Rad bi ga srečal, ki zmore enako. Doslej ga namreč (še)
nisem.
In sem
ponosen, da zmorem teoretično, marsikdaj pa tudi praktično, in kljub temu, da
se za večino področij nisem neposredno izobraževal, delovati na polju
biologije, antropologije, sociologije, ekonomije, prava… tudi jezika in psihe…
pa čeprav se nimam za vsevednega strokovnjaka, čeprav se zavedam mnoštva
lastnega neznanja, a si obenem, in to prav zlahka, upam nasprotovati silnim »strokovnjakom«,
in se, po določenih vprašanji, s strokovnjaki v pogovor podati.
Ponosen
sem, da ne pozabim, na omenjenega prijatelja. Na to, kakršen se ves čas
izkazuje, na to, da mu niti sence sprijenosti ne morem očitati, na to, da me
hrani v sebi, me za sebi sprejemljivega čuti, me spoštuje. Pa sva marsikaj
dala-skoz, zlasti v časih, ko za teden v naprej ni bilo jamstva, da bodo
delovna mesta še obstajala… in…
Da,
tudi na to sem ponosen, da se nikoli nisem z »vetrovi« podajal, da nikoli
nikomur nisem svinjal, kaj šele zasvinjal, da ga ni, ki bi mi lahko, ob polni
zavesti, očital kakršnokoli moje sprijeno, nekorektno, nečlovečno ravnanje! In
tudi na to sem ponosen, da še vedno ne prenašam smradu dvonogega govna, pa raje
ždim sam in v samem, vajen, že od prej, ko sem, tudi sredi gneče, sam in po
svoje hodil. Vse ostalo pa… naj bo, beda, kar »ponosna« na – svojo bedo?!
Nedavno
nazaj sem sinku, mlajšemu, naročil… sine, ko umrem – peč, z žaro, kakor vam bo
najbolj prikladno, k prvemu potoku, ali k reki, morda, če se vam bo dalo, do
morja… lahko tudi na najbližji vetrovni grič… vrzite moje pepelne ostanke v
tisto, kar jih bo odneslo v neznano in – nobenih obeležij, nikakor mojega imena
klesati na nekem kamnu, parte, če že morate, skromne, »umrl je… pokopali smo ga
z vetrom… in vaša imena spodaj«, pa nikar vesti ne objavljati prej kot najmanj
teden dni po tem, ko boste pepel že stresli… in nikomur povedati, kje ste to
naredili! Moram »čuvati« svoj ponos, da se tudi po moji smrti v nevrednih
krempljih ne znajde!