Končno nekdo, ki ve…

Kmalu bo dvainštirideset let…

 

Nocoj sem bil jezen nase, kajti izkušnje bi me, do sedaj, že lahko izučile. Prva noč po tem, ko sem jo odpeljal, jaz pa sem legel spat…

Do četrte sem se premetaval, potem mi je bilo dovolj tega. In sem najprej zakuril. Poslednjič sem namreč naložil v peč malo pred poldnevom, tik preden sva odšla na pot, radiatorja, da bi, z njim, vsaj malo temperiral, pa namenoma nisem vklopil. Moram varčevati z elektriko, takrat, kakopak, kadar ni Male doma. Prostor se je že dobro ohladil, tako da sem skorajda uro presedel v bundi, potem pa sem si šel skuhat kavo…

 

Misli so imele kaj početi. Med njimi tudi tiste o nekih mojih začetkih. Da, očitno sem že precej star, kajti kmalu bo dvainštirideset let od prve javne objave nekega mojega zapisa…

S pošiljanjem besedil sem zastavil dokaj pozno, v sedemindvajsetem svojem letu. Bil sem preveč samokritičen, samozavesti še nisem uspel izgraditi, domišljavost, obči pojav, pa mi nikoli ni bila ne ljuba, ne domača. Zato so le redki imeli priložnost brati moje zapise. In sem potreboval nekega »strička«, ljubeznivega, zares ljubeznivega, dobrega, žal že pokojnega, pesnika, Jožeta Šmita. Takole nekako mi je dejal, potem ko je, nekoč, bral moje pesmi, aforizme in krajše prozne, satirične sestavke: »Uroš, če ne boš začel pošiljati v uredništva, ne bova več prijatelja…« Pa sem začel pošiljati, vse pogosteje, čeprav se je glavnina poslanega izkazala po tem, ko…

 

Dvajset let sem služboval v gospodarstvu. Na različnih delovnih mestih, od tistih »najnižjih«, do tega, da sem dvanajst let vodil podjetje, s stotimi zaposlenimi. Pa sem, v različnih okoljih, dodobra spoznal občo »pridnost«, »poštenost«, »sposobnost«… po domače sluzavost, zahrbtnost, preračunljivost, pokvarjenost… in ko mi je bilo tega spoznavanja krepko prek glave, takrat – sem se podal v samozaposlitev. In to celo na področju kulture, še huje, na področju pisanja…

 

Tudi s tem prehodom sem imel težave. Nekako nisem verjel, da sem (se) dovolj izkazal, v preteklosti, da bi mi »država« status namenila. A so me nekateri, ki so takšen status že pridobili, prepričali, češ – naredil/a sem krepko manj, kot si ti, pa so mi dali status, verjemi, zanesljivo ga bodo dodelili tudi tebi…

 

Nikogar nisem poznal, nikjer, za določene časopise in revije sem vedel od prej, o določenih izvedel v trafikah, in prek spleta. Pa ne o »demokracijah«, »novicah«, »vročih kajih«… njih sloves mi je bil znan, in v uredništva takšnih zadevščin nikoli ene same črke nisem poslal. Četudi so me nagovarjali, me, pri neki radijski postaji celo skušali prepričati za sodelovanje… hvala lepa, a za vaše vrste »humorja« in ostalih občestvu zanimivosti že imate dovolj klovnov na razpolago, jaz pa gneče ne maram…

Dva časopisa sta bila, v katera nisem poslal nekega pisma, s katerim sem ugotavljal, če imajo, morda, zaprt krog dopisovalcev. V nek ljubljanski dnevnik, v katerem so vsakodnevno nekaj aforizmov objavili, in v, prav tako ljubljanski, »humorni« časopis, ki je izhajal tedensko. Slovenci in humor, skregana pojma…

 

Iz dnevnika sem prejel, po tem, ko sem poslal kup gradiva, odgovor, ki me je hkrati spodbujal, obenem pa mi klofuto primazal, kajti urednik je izpovedal, da so mu moji aforizmi sila všeč, da bi jih z veseljem objavljal, a imajo, žal, sklenjeno pogodbo s »tem vražjim…« in je ime in priimek aforista omenil. Aforista, ki se resda zmore z nekaj prebliski izkazati, a ko gre za dnevno izkazovanje… od prebliskov ne duha, ne sluha, vse bolj vodeno, povsem po-slovensko-humorno.

Prav, že to, da bi, ko bi, mi daje podporo. Pa nič, bom preživel. V »humornem« časopisu pa sem dokaj hitro postal, če že ne najbolj, potem eden izmed najbolj objavljanih. Dokler ni vrag šale vzel, in je časopis propadel…

 

Da, v ostala uredništva pa sem najprej poslal vprašanje, če sprejemajo prispevke »novih« avtorjev, in dobil odgovor – če bo ustrezna kakovost, potem bomo objavili. Super. Očitno je bila, ustrezna, kajti v nekaj naslednjih letih… tako bom dejal, ne vem, če je bil katerikoli avtor številčnejše objavljan, kot sem bil sam…

Še posebej me je razveselil odziv urednice dveh revij za otroke, mariborskih… dva dneva po tem, ko sem ji poslal zajeten kup rokopisov, mi je sporočila, da je pogodba že sestavljena, in da se ji je, ob branju mojih vrstic, izustil nek »končno nekdo, ki ve, kaj je otrok!«

 

Kar dolgo mi je imponiralo to, da vem-kaj-je-otrok (na raznih literarnih srečanjih sem namreč spoznaval pretežno poezijo za babice in dedke, namenjeno sicer, in bojda, otrokom), a me je navdušenje minilo. Kako me ne bi, ko pa sem, z druge strani, doživel številne razlage otroka, številne razlage pravilne-vzgoje (ne vem, ta, obča »vzgoja«… bolj me na dresuro spominja, kot na formiranje neke suverene osebe), marsikdaj celo od takšnih, ki otrok niti imeli niso, in je vprašanje, če so sami sploh kdaj bili otroci. In se začne, ob številčnosti takšnih razlag, ki po vrsti drugače vedo, kot se mi zdi, da vem sam, pojavljati črv dvoma, ki spočetka potihem grize, grize, na koncu pa zakriči tisti mar-si-zares-tisti-nekdo-ki-ve-kaj-je-otrok?!

 

Ne vem, priznam, da sem v dvomih. Že ob »strokovnih« mnenjih povprečnosti, kaj šele ob »strokovnosti« njenih »izšolanih« povprečnic in povprečnežev, denimo…

Še danes prekolnem, ko na začetku nekega filma preberem, da so v njem prizori, ki niso-primerni-za-otroke-do-dvanajstega-leta-starosti. Bentiš, trinajstletniki pa že smejo to gledat, ker so, bržčas, krepko »zrelejši« od dvanajstletnikov?!

Ali pa tisti zapisi, ki o neprimernih prizorih govorijo, in svarilu pridodajo zato-naj-otroci-gledajo-v-spremstvu-staršev-ali-skrbnikov! Hudiča, ta pa je še bolj »strokovna«, pardon, BEBAVA, kajti…

Kot prvo – me prav zanima, kaj neka micka in janez vesta o delovanju psihe, o učinkovanju vsega neprimernega, nepravilnega, kar se v podzavesti zasidra?!

Kot drugo – glede na to, da o psihi pojma nimata, me zanima, kako bosta delovala na otroka, da bosta odpravila kvarne učinke gledanih neprimernih prizorov?!

Kot tretje – če nimaš pojma o nečem, če ne znaš ta nekaj učinkovito, in pozitivno, razreševati… ne bi bilo, morda, bolje, ko bi bili odrasli, ki otrokom dovoljujejo oglede določenih prizorov, razglašeni za neustrezne starše/skrbnike, celo kaznovani?! Da bi se potem »družba« manj čudila temu, da je vse več nasilništva ugotavljati že v zgodnjih otroških letih. Ker, veš… nagoni neke pretirane spodbude za nasilje ne potrebujejo, imajo takšne zmožnosti že v genih, po načelu če-ne-gre-zlepa-gre-pa-zgrda, pa jim ni najbolj priporočljivo še »recepte« za nasilje razkazovati prek sredstev vizualne zabave, tako da…

 

Da, povsem na skrivaj, in zadržano, si še dovoljujem obujati spomin na tisti, dolgo je že tega, izrečen končno-nekdo-ki-ve… celo večkrat sem ga, na različne načine, v različnih sredinah, slišal… sicer pa, za ljubi mir, raje v naprej priznam, da ničesar ne vem, nikogar ne poznam, da sem popolnoma izgubljena duša v svetu nagonske vsevednosti! In mi do tega priznanja niti ni več težko, nazadnje sem ga včeraj zvečer izrekel, prek telefona, čeprav močno dvomim v tisti »ljudski« pametnejši popušča (kot prvo ne razlikujejo med pametjo in umom, kot drugo pa – ko bi umen zares kapituliral pred vsemi »pametnimi« bebci, bi bila Zemlja, še vedno, ploščata). Tako da – naj te ne (z)moti naslov tega zapisa, naj te ne (z)moti mnenje neke urednice, jaz sem nekdo, ki o ničemer več nima pojma!