Babica

Bila je, in že dolgo, predolgo je ni, vsaj v fizični svoji podobi je prenehala obstajati. Osebno jo, še vedno, nosim v sebi…

 

Zasedala je številna »delovna mesta«, med njimi tudi tisto, o katerem pričajo spodnji verzi. Zapisal sem jih pred tremi desetletji, in z drugimi nekimi vred tvorijo eno izmed mojih knjig…

 

Ne morem trditi, da so ti verzi namenjeni otrokom, prav tako jih ne morem kot za odrasle opredeljevati. So, pač, za tiste, in tistim, ki zmorejo v njih sebi najti, tudi mene. In me je, nocoj, do njih, nek ne-vem-čemu popeljal, kar tako, v hipu, ki je ubežal, nemudoma, ob tem pa mi v rokah zapustil sledeče…

 

 

 

Roké tresoče, toplodlanke,

dotikov željnih dobre znanke,

v objem speljane zatočišče,

ki kdaj ga išče vsako pišče.

Prek lic, na gosto posejane,

kot ceste gube razvejane,

ki vodijo vse od srca

tja do oči, polnih neba.

Na njem, na nebu pa se smeje,

tako toplo, da kar pogreje,

prežene strah, skrbi, solzé

vselej odprto nje srce.

Vedno na voljo, vedno tu je,

da podari in da ljubkuje.

In s pravljico vselej odet

v naročju babice je svet…