Odziv zgolj, nek…

Morda pred pol ure sem prebral, na spletu, zapis prijatelja, zapis, v katerem razmišlja o tem, da otroci, njegovi, niso zainteresirani za to, da bi dediščino njegovega ustvarjanja prevzeli. In mi ni dalo miru, pa sem se mu oglasil, in to spočel na sledeč način…

 

 

Žalostno, morda celo kruto, vendar – o smiselnosti nekega življenja… ne, ne govorim o občem živetju, nekem zgolj obstajanju, žretju in sranju, služenju in trošenju… čas spregovori, in to, običajno, šele takrat, ko ga to življenje ne more več slišati…

 

Morda, če ne celo zagotovo, je še bolj žalostno in kruto to, da, vsaj jaz, enega samega življenja ne poznam, kateremu bi si drznil, brez slehernega dvoma, nekega pomisleka, smiselnost pripisati, kajti – vsebinsko gledano se ni prav nič spremenilo, od časov, ko si za votlino plačal z gorjačo, do časov, v katerih meter votline stane štiri, pet, ponekod tudi krepko več tisočakov! Še vedno ista nagonskost, še vedno iste »vrline«, »odlike«, ki se, in to prav zlahka, izkažejo takrat, ko »na prste stopiš«, ali takrat, ko vsaj do občutka takšne možnosti dospejo. O mentalni »vrednosti« občestva pa ni besed izgubljati, ne dvomim, da ti je znana…

 

Prevzeli, otroci, ali ne, očetovo zapuščino… o njej ničesar ne boš vedel, obenem pa je, niti slučajno, ne zmorejo tako doživljati, kot si jo ti, takrat, ko si jo gradil, in danes, ko te v spominih ohranja. Že tako in tako so »obsojeni« s teboj, saj boš ostal, njim in v njih, dokler bodo zase vedeli. Pa v lepem, ali v grdem, boš…

 

Priznam, tudi sam se, tu in tam, soočam s podobnim vprašanjem, celo z nekimi predlogi, s katerimi mi, občasno, postrežejo tisti, ki o meni bolje vedo, kot je to dano meni. In sem tudi slišal, da bi goro nekih »fasciklov«, ki večjo omaro zasedajo, predal NUK-u, ali vsaj neki »lokalni« knjižnici. Morje nekih tipkopisov, jezero izrezkov z objavljenim, čeprav…

Zaenkrat to še hranim, resnici na ljubo ne vedoč čemu, mi je pa, že večkrat, prišlo v misli, da bi nekega lepega dne kres pripravil, in enega od »smislov« svojega življenja, preprosto, spremenil v dim. Itak je tudi vse ostalo šlo vanj…

 

Verjel, ali, pak, ne, vendar – niti napisa, nekega skromnega, na nekem kamnu, kakršnemu nagrobni pravijo, ne želim. In tudi ne bi bilo pošteno, z moje strani, ko bi bilo drugače… glede na to, da mi je, bolj kot ne, samo še eno sporočilo ostalo, za bodočnost, za zamence, za okolje, v katerem živim, in od katerega se tudi najširše za drobec ne razlikuje: ko te jebe!

 

Radosti me, ker te še žene. S svojimi zapisi, četudi se marsikdaj ne strinjava, vsaj v delcih, si me radostil vselej, radi tega, ker so nastajali, in nastali, pa čeprav nisem mogel, k vsem ostalim, nekega »všečka« pridodati, ker me je klepnilo tisto, čemur bi bilo moč tvoje doživljanje, tvoje čustvovanje poreči. Radosti me, ker te poznam, ker sva že marsikaj podelila, pa četudi si neposredno o tem nikoli nisva pričala, zatorej, ob pozdravu, s tega spodnještajerskega – drži se, možakar!