Imela
sva nemirno noč, zaradi njenega kašlja. Večkrat se je zbujala, a vsaj bruhala
ni. In zjutraj, ko se je kašelj umiril, sem jo pustil spati, da vsaj nekaj
nadoknadi. In je spala čvrsto, kot bubica, pa sem to izrabil ter zakuril v obeh
kuriščih, nahranil kosmatince, še v tretje pristavil pralni stroj, s
preostankom pobruhanega, njej pripravil mleko, sebi skuhal kavo, potem pa, v
nekaj sprehodih prek stopnišča, še polena znosil na verando. Da, lažje bi mi
bilo, ko bi imel bivališče v eni etaži, in še lažje, krepko, ko bi domoval v
ravnini…
Kar sem
tu, sem kar nekajkrat slišal, da sem neumen, ker sem šel živet na breg,
namesto, da bi si ravnino omislil. Da, res sem neumen. Sicer sem gledal
številne oglase, tudi tiste ravninske, a ugotovil, da je breg vsaj trikrat, če
ne večkrat, cenejši od ravnine, obenem pa sem vedel s kakšnimi sredstvi
razpolagam. In da zmorem svoje bivalno vprašanje razreševati samo v okviru
dejanskih zmožnosti, pa…
Sedem
let pred upokojitvijo sem preživel brez kakršnekoli zaposlitve. Iskal sem jo, a
povsod, in vsem, sem bil že prestar. Prav. Družbene pomoči, neke socialne
podpore, nisem želel, pa sem si denar izposojal. Po tem, kakopak, ko sem
najprej prodal, kar je bilo moč prodati in...
Ne
poznam ga, med živečimi, ki bi malodane vse svoje imetje, še za časa svojega
živetja, dali svojim otrokom, in se sami podali v popolno socialno negotovost.
Očitno je z mojim rad-imam-svoje-otroke nekaj hudo narobe, a kakorkoli že,
krepko sem pridodal k temu, da imajo razrešena stanovanjska vprašanja, da niso,
in ne potrebujejo biti, v breme družbi, da niso prisiljeni potikati se po
raznih najemnih bivališčih, v odvisnosti od dobre volje najemodajalcev. Čeprav
sem zaradi tega, pardon, tudi zaradi tega neumen, pa sem se odločil živeti na
bregu. »Ne vedoč«, da se staram…
Bentiš,
garsonjera je bila edini vir, s katerim sem smel razpolagati, in ko sem jo
prodal, sem najprej povrnil vse dolgove, do zadnjega beliča. Petdeset tisoč
evrov, nemajhen denar. K sreči je bila v tem znesku tudi kupnina za moj-breg.
Zavestno sem se odločil zanj, vedoč, da zgolj v najosnovnejšem zadošča nekim
bivalnim potrebam. Za več, za bolje, pač, ni bilo. Pa še dve leti sem moral, s
preostalim, zdržati, do upokojitve, obenem pa sem moral nemajhen znesek vložiti
v ureditev najosnovnejšega, na mojem-bregu…
Ne
zavidam tistim, ki imajo več. Daleč od tega. Prvo zato ne, ker se nikoli nisem
gnal za tistim občim imeti-več. Drugič, ker v njihovem imeti-več ničesar
posebnega ne vidim, obenem pa vem, da ne razpolagajo niti z delčkom tistega,
kar sam premorem. Tretjič pa radi tega, ker – tudi sam bi lahko imel več, in to
krepko več, ko ne bi razdajal in razdal. In me v to nihče ni silil, nikoli, pač
pa… da, defekten sem, priznam, ker »nisem znal« slediti nekemu svojemu
zase-imeti, pač pa sem raje dal, in s tem otrokom omogočil več kot solidna
življenjska izhodišča. Resnično sem neumen, ker si nisem omislil doline…
Kakorkoli
že, danes se soočam s posledicami samega sebe. Nikoli za lastno plačo
povprašal, si jo celo znižal, ko sem ocenil, da tako mora biti, v okviru nekih
etičnih opredelitev, družbi sem prispeval, in dal, krepko več od nekega
povprečneža, pa… verjetno moram biti prav radi tega hvaležen, ne vem komu, za
pokojnino, kakršna je, in kakršna sili v preudarno ravnanje. A se ne
pritožujem. Praviloma gre, čeprav… nikoli nisem maral biti zadolžen, pa me
malček motijo negativna stanja, občasna, na mojem računu. K sreči so manjše
narave, in jih zlahka nadomestim, a brez njih ne gre. Zlasti takrat, kadar neka
drva, ali zavarovanja in registracija posežejo v dnevna dogajanja. Resda
otrokom ne morem več ponujati tistega, kar bi sicer silovito želel, a je res tudi
to, da sem tudi sam v relativni skromnosti odraščal, pa čeprav nikoli nismo
sodili v nek revnejši del populacije. V bistvu s tem niti ni večjih težav,
starejši trije so ljudje, in niso ne lakomni, ne zavistni, in imajo radi samo
tisto, do česar smejo na temelju lastnih zmožnosti dospeti. Malo pa… vse kar
vidi, bi imelo, in vse to se, na koncu, izkaže kot nekaj povsem nevrednega, na
tleh ležečega, čakajočega za v smeti. Se bo že naučila, tudi ona, da so
vrednosti izjemne, redke, ne vsakomur v doseganje dane…
Komaj
čakam, da mine ta kretenski mesec, mesec »treh dobrih mož«, bentiš kakšna obča
hinavščina, mesec »dobrih želja«, časovno »zaukazanih«, seveda, mesec, v
katerem bebava goltavost polni vse, pa je povsod potrebno čakati v vrstah, da
se nenasitna lakota lahko izživi. Vsaj za silo, in vsaj za nekaj časa…
O, imel
bi, priznam, tudi sam bi imel, denimo – milijon hektarjev, vsaj, a ne zaradi
imetja samega, pač pa zato, da bi lahko na široko meje svojega mini sveta
postavil, in da bi imel do prvega soseda toliko poti, da se, praviloma vsaj,
niti poznala ne bi. Tako pa imam… ugibam, kolikšen bo »minus« tega meseca.
Nekaj ga zanesljivo bo, a bo, spet, obvladljiv. Ne gre drugače, vsaj za Malo
moram nekaj kupiti, in samo škart robo, dobesedno odpad, lahko dobiš za nekaj
evrov. Tega pa nikoli nisem počel, pri ničemer, ne pri igračah, ne pri knjigah
in ostalem, da bi za drobiž odpravljal, samo zato, da odpravim. Raje ničesar,
kot drek. Tega sem že tako in tako preveč spoznal, v bistvu sem se zaradi dreka
tudi umaknil v svojo samost, da me ne bi pogoltnil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar