Siti
svinji je gospodar dober, in svet pravičen…
Nič
čudnega, kajti – kaj pa svinje vedo o odnosih, pa o etičnosti, človečnosti,
uvidevnosti, kaj vedo o Svetu?! Bore malo, celo toliko, da je moč besedo nič
uporabiti. Pardon, »vedo« po svoje…
Pravzaprav
svinje ne marajo gospodarjev. Ne, še zdaleč ne, povsem vseeno jim je, kdo jih
razporeja, pomembno je – korito! Da, korito, korito njihovega ugodja, je
temeljna vrednota svinjskega življa, posledično tudi temeljno merilo vsega, pa –
bolj kot je polno, boljše je. Ne glede na to, če ves svoj čas preživijo v
blatu, in v lastnih iztrebkih, samo da je za žreti, v vseh ozirih, kakopak…
Ena
sama ideja, pa naj se kot še tako napredna kaže, ne zmore dolgoročno preživeti!
Vsaj doslej še nobena ni, takšna, ki skuša Svet kot celoto lepšega narediti. Ne
zmore zaradi »oportunistov«, ki… ko jim ponudiš klobaso, letijo za umišljenim
njenim vonjem, in bog ne daj, da bi bilo treba predolgo čakati na požrtijo, ali
da bi bila klobasa manjša od zamišljene, takoj zakrulijo, in, že v naslednjem
koraku, novo korito iščejo. Kakopak, »samo« do tedaj, ko vse možne modele teh
korit skusijo, in ugotovijo, da jih, vsakokrat, žejne-prek-vode-peljejo. Kako
jih ne bi, ko pa… le kaj svinje vedo o Svetu, o živetju samem, o ustvarjanju,
sočasnem odrekanju, o delitvi, načrtovanju, ne, jutri jim šteje zgolj v rilcih,
danes pa je pomembno samo to, da je v koritu čim več, če že do vrha ne more
biti napolnjeno…
Ja,
svinje zavidajo tistim najbolj mastnim. Menda je grdo od njih, ker so tako
(pre)debele. In so proti maščobi, pardon, proti denarju, kapitalu, bogastvu,
čeprav – ko bi same z njim razpolagale…
Ne gre
drugače, svinja je samo svinja, in se kot takšna pojavi, na tem svetu, in kot
takšna tudi pogine. Z ali brez »vzgojnih« in »izobraževalnih« procesov. Nagoni so
ja nagoni, prav radi njih je moč govoriti o svetu živali. In – si predstavljaš
kako bi bilo, ko bi tudi v svinjaku uvedli »demokracijo«?! Korito eno, omejenih
zmožnosti, rilcev in potreb, ter zlasti »potreb«, pa kolikor želiš, celo več.
Takoj bi se pojavile različne stranke, od pomladnih do tradicionalnih, takoj bi
bilo več sto »poznavanj« situacije, ter
izhajajočih »rešitev«, kruljenje bi v nedogled odmevalo, stišano, morda,
le takrat, kadar bi bili prenosi kakega prvenstva, športnega, kakopak, na
programu, in dvomim, močno, da bi se tudi tiste domnevne svinje-pravičnice,
tiste pač, ki bolj od daleč zamaščene opazujejo, kakorkoli drugače obnašale, če
bi do priložnosti dospele, kot na način najprej-je-treba-zase-poskrbeti. Ne
nazadnje, v svetu večne prilagodljivosti, nenasitnosti, ne(samo)kritičnosti, v
svetu, v katerem etičnost že zdaleč smrdi, drugače tudi ne gre. Le kruljenje
ostaja, zdaj tišje, zdaj glasnejše, kakor čas nanese, in kakor mu želodci
velevajo.
Ja, in
potem me čudno gledajo, nekateri, ko trdim, da je bedak slehernik, ki je svoje
življenje namenil izboljšanju stanja v svinjaku! Ma, ne samo bedak, pač pa
kapitalen idiot!
Ni komentarjev:
Objavite komentar