Jutro
je, znova, belo, je slana travo poslanila. Naj, samo da snega ne bo, če pa že,
potem pa za na prste preštet, in v ščepih…
Cesarju
je uspelo, da mi je razpoloženje pokvaril. Kot da že itak ne bi bilo dovolj
nerazpoloženo. Z omrežninami, pravzaprav s svojo pogoltnostjo. Premalo so mu
marmorne palače, solidne zaposlitve, in tudi plače, premalo mu je pogača, s
katero si streže, ob raznih neupravičenih nagradah-za-dobro-poslovanje…
mimogrede, če je bankam, zavarovalnicam, energetiki ter vsem ostalim, ki bolj
ali manj monopolno krojijo usode, tako hudičevo slabo, da so v nenehnih
izgubah, kako si potem na vrhovih delijo nagrade za uspešno poslovanje… še več
želi, zase, in še več. Pa je moj račun za elektriko, s povprečja približno
štiridesetih evrov, najprej poskočil na šestdeset, nato še na sto. In me
prisilil v ukrepanje…
Grelec
v kopalnici sem izklopil v petek zvečer, na predvečer Malinega odhoda. In še
vedno miruje. Radiatorja, s katerim, v času njene prisotnosti, vsaj malo
temperiram prek noči, že od sobote zjutraj nisem vklopil. Prek majice puli, pa
je pod odejo dovolj toplo. Kajenje že nekaj časa omejujem, ko je Buča tu to še
bolj radikalno počnem. In tudi glede hrane sem ustrezno načrtoval, že od prej
imam tri kilograme riža, dva paketa koruznega zdroba in nekaj zamrznjenih štruc
kruha, pa bo šlo, sem si dopovedal, v kombinaciji z jušnimi kockami. A sta mi
takšne prehranjevalne načrte »pokvarila« svakinja in brat…
Včeraj
sta me obiskala, in kakor vselej, tudi tokrat nista mogla priti, ne da bi bila
polnih rok. Še glede jeklenke s plinom… pred tednom, v petek, ko sva Sonko in
jaz zastavila s kuhanjem kosila, je zmanjkalo plina. In sem povedal bratu, ko
je najavljal njun prihod, da bi ga izrabil, pravzaprav njegovi roki, da bi se z
Astrid odpeljala na črpalko, zamenjat jeklenko. Že prazna je na meji mojega
dovoljenega dvigovanja, s polno pa se sploh ne smem igrati, v kolikor ne želim
prehitro, in spet, dospeti pod nož. Obenem pa – v denarnici, kot običajno,
nimam denarja, nič. Plačujem s kartico, pa je suha kot poper, niti
najdrobnejšega kovanca ne premore, kaj šele nekega bankovca. Potemtakem mu
nimam s čem plačati plina, v kolikor bo vztrajal pri svoji nameri, da ga
sproti, med potjo k meni, nabavi, in pripelje. A mi ni uspelo, s tem
dopovedovanjem, nasprotno, prav tako je naredil, in mi kupil tudi plin…
Nikoli
mi ni bilo težko pomagati nekomu, dati in dajati, marsikaj, od neke stvari,
prek denarja do, ne nazadnje, dobesedno tudi življenja. Sprejemati in vzeti, to
me je pa vselej (za)bolelo, in je še vedno tako. Da, tudi to, da zmore nekdo v
dobrem misliti name, tudi to zmore boleti. Ne nazadnje – dovolj sem star, da
bi, po nekih merilih, moral biti zmožen sam poskrbeti zase, za svoje, vsaj
najosnovnejše, potrebe. Kakorkoli že – poskrbela sta, svakinja in brat, da bo
Razbojnica za nekaj časa s sladkanjem »opremljena«, pustila sta nekaj denarja,
da ji, v njunem imenu, k Dedku Mrazu primaknem, meni pa sta, poleg tega, da sta
mi »plinsko živetje« obnovila, prinesla nekaj skuhanih, zamrznjenih obrokov, pa
dnevi do Giskinega prihoda, v prehranjevalnem smislu, ne bodo tako enolični,
kot bi sicer bili, po mojih načrtih. Včeraj sem jedel paprikaš, za danes sem
pasulj izbral…
Ni
lepšega, vsaj meni ne, kot to, da lahko pomagaš, le na to moraš paziti, da je
tisti, kateremu tako počneš, pomoči vreden. V nasprotnem se ti izkaže tisti
dobrota-je-sirota, v nasprotnem sebe kot bedaka ugotoviš, celo kapitalnega. In
ni bolj bolečega, kot je to, da se znajdeš v položaju, ko si pomoči potreben.
In v zadnjih petnajstih letih sem tak položaj dodobra spoznal. Pravzaprav sem
spoznal obe neprijetni življenjski vlogi, tako
biti-bedak-ker-si-se-z-dobroto-izkazoval, kot tudi biti bedak, ker si si vse
življenje prizadeval dajati-drugim-za-skupno-dobro-delovati, obenem pa… ko še
razne neresnice, bolestne interpretacije sebe, o sebi slišiš, zlasti od tistih,
katere si na noge postavljal, ja, ni »lepše nagrade«, za vse, kar si dajal, kot
je kombinacija vsega naštetega! Verjemi, nisem se v svojo samost povlekel
zaradi dobrih, iskrenih, poštenih ljudi…
Kakorkoli
že, po neki logiki, čudni sicer, a kljub temu, bi se moral počutiti razigrano –
spet imam plin, celo podarjen, nekaj dni bom jedel iz svakinjine kuhinje,
namesto dveh, se bo Serica veselila treh novoletnih vrečk, ne nazadnje,
ponovno, kot že velikokrat poprej, se je izkazalo, da nisem povsem sam, in
samemu sebi prepuščen, vendar… pesem, ki, nekje, vrag vedi kje, nekje pač, v
meni, svoje strune ubira, se mi bolj tožno v poslušanje daje…
Kar
nekajkrat se mi je zgodilo vprašanje čemu-mi-daješ-ko-pa-nimam-s-čem-(po)vrniti.
Priznam, nikoli tega vprašanja nisem razumel, in nikoli nisem dajal, česarkoli,
da bi, v povrat, pričakoval karkoli drugega kot ugotovitev, da sem z danim
pripomogel, k boljšemu, lepšemu, nekomu. In v teh zadnjih petnajstih letih se
je taisto vprašanje udomačilo v meni, pa čeprav ga enkrat samkrat nisem
izrekel, in čeprav odgovor nanj od nekdaj poznam…
Nekaj
dni nazaj sem, na spletu, zasledil objavo nekega možakarja. Pet let je starejši
od mene, dobričina, načelnež, poštenjak… ja, prav radi tega tudi on na podoben
način mojemu doživlja »lepote« življenja, med silno sebičnostjo in zlasti
neumnostjo… na mizi je razvrstil nekaj kovancev, drobiža, tri evrske, vse
ostalo rumenci, in sliki pripisal, da bo, k sreči, kmalu pokojnina. Sočasno sem
začutil tožnost, radi njegove »usode«, in tudi smeh me je oblil, ob (po)misli:
dečko, povej, kaj naj jaz posnamem, ko niti takšnih kovancev nimam na mizo
razvrščati, denarnica pa prazna, in je edino, s čemer se lahko »pohvalim«, to,
da sem že v minusu na računu?!
Ne, ne,
nimam osnov, da bi tožil nad svojim denarnim stanjem, niti slučajno, kajti
vselej, ko dospe pokojnina, ji malo odščipnem, očitno marsikdaj preveč, da na
stran dam. Nikoli namreč ne vem, kdaj bo kaj »crknilo«, in bo potrebno vsaj
popravljati, če ne kar nadomestiti, obenem pa – v končni fazi, tudi če ne bo
tovrstnih izdatkov, ne bo v škodo, če bom otrokom vsaj malo razbremenil stroške
moje končne obdelave, mojega srečanja s pečjo v krematoriju. Pač, živim v »naprednih«,
»civiliziranih« časih, in okolju, pa tudi umiranje in smrt podlegata pravilom »biznisa«.
»Humana« družba, pač…
Že
nekajkrat sem, v zadnjih letih, razmišljal o tisti švicarski ustanovi, v kateri
je posameznikom dovoljeno nadzorovano, in po lastni volji, umreti. Če imajo
dovolj denarja, seveda, da plačajo za to »humano pomoč«. Pardon, za to
trgovino. In sem, ob tem, razmišljal tudi o bebavosti »zdravnikov«, ki se na
Hipokrata sklicujejo, obenem pa, butci, niti razlikujejo ne med golim
obstajanjem in življenjem! In, celo kot »zdravniki«, zgolj v fizičnih stanjih
vidijo neke, vsaj domnevno, utemeljene razloge predčasnega zaključka živetja.
Dobesedno bebci, a neizogiben del, celo absolutno večinski, »demokratičnega«
kretenizma…
Pravijo,
da postaneš star takrat, kadar več sebe vidiš za svojim hrbtom, v preteklosti,
kot pa pred nosom, v nekih »jutri«. In jaz sem, očitno, ter po vseh merilih, že
star, celo prekleto star, kajti v svojem »jutri« ne vidim drugega, kot, morda,
tu in tam nek nasmeh, s strani dragih mi porojen, radi njih izkazan, iz svojega
vira pa samo… neka nova razočaranja, kolikor me še sploh zmorejo presenečati,
neke nove bolečine, na obstoječih utrjene, neka nova izrekanja prekleta-svinja
in idiot-Uroš… da, resnično imajo »čudna« merila, pri ugotavljanjih »ustreznih«
temeljev za tvorno zaključevanje živetja, in pri teh merilih ne zmorejo videti
drugega, kot neko fizično bolečino, trpljenje, čeprav… čas je že ničkolikokrat
izkazal, da zmore kljubovati, da zmore celo popravljati, nič koliko zdravil so
iznašli, v tem času, za poprej neozdravljiva stanja, potemtakem, po preprosti
logiki…
Življenje
ni igra, nasprotno, bolj kot se moraš zanj (po)truditi, bolj je življenju
podobno! In v ta trud tudi boleče sodi, če ne celo večinoma, in je to boleče
celo utemeljeno, upravičeno, v kolikor ob njem neko upanje obstaja, v kolikor
veš, da se zmore nek drugačen »jutri« poroditi, če pa takšnega upanja ni, če si
ga, ne nazadnje, sploh ne želiš…
Pravijo,
»pametni«, da upanje umre zadnje. Grozljivo, kako niti najosnovnejšega pojma o
ničemer poglavitnejšem nimajo! Čeprav, resnici na ljubo – dokler je za žreti in
za srati, dotlej ima sleherni črv za kaj obstajati. In šele takrat, ko se v
kljunu nekega ptiča, ali v gobcu nekega krta, znajde, šele takrat mu vsa upanja
zamro, čeprav… bojda je tako, da v končnih trenutkih zavedanja realnosti
dobesedno odpovedo, in se zaključek celo v podobah olajšanja izkazuje, sicer pa
– kar nekaj sem jih spoznal, katerim so upanja pošla, in so povsem brez njih »odživeli«
svoj poslednji čas. Pravzaprav, ko bolje razmislim – eno samo jim je ostalo,
upanje v to, da jih čim prej pobere…
Da, res
je, jutro je belo, vendar… tudi ko bi deset metrska odeja, snežna, namesto
slane, prekrivala tla, nobene spremembe, bistvene, vsebinske, ne bi bilo, pod
njo bi se, še vedno, nahajal – svinjak!
Bog-misli-na-nas…
bog-nas-ima-rad… bog-po-pomagal… ne-bežite-od-luči… ha-ha-ha-ha-ha! Res je,
bebavost zmore biti tudi smešna, vsaj za hipec, dva, pa čeprav je prav radi nje
Svet smrdljiva zadeva! Zaradi nje, njenih (NE)značajskih »odlik«. Boga pa, na
srečo prav te bebavosti, ni, kajti – ko bi obstajal, in bil, ob tem, tudi moder
in pošten, mejduš, če ne bi najprej, in to v hipu, prav s to živalsko
bebavostjo pometel, da bi »višek stvarstva« spravil natanko tja, kamor dejansko
tudi sodi, med ostale viške, nepotrebne, bremeneče, predvsem pa uničujoče!
Ni komentarjev:
Objavite komentar